14.03.2012

Solidna forma domače elektronske stalnice

Ekipa Chilli Space je obeležila desetletnico delovanja ter objavila svojo že osmo kompilacijo nove domače elektronske glasbe.

Goran Kompoš

Naslovnica albuma Chilli Space 8, ki je izšel ob 10-letnici delovanja ekipe Chilli Space.
Recenzija dogodka:
10 let Chilli Spacea,
K4, 10. 3. 2012

Danes, v hitrokonzumnem času, ko se poslušalci izgubljamo v preobilici (kvazi)novih pogruntavščin, se zdi desetletno kontinuirano vztrajanje pri praktično nespremenjeni ideji precej nehvaležen podvig. V kontekstu elektronske glasbe, ki je v zadnjih dveh desetletjih med vsemi žanri bržkone najbolj podvržena trendovski logiki, je ta nehvaležnost še toliko večja. Toda to ne upočasnjuje ekipe Chilli Space, ki je v teh dneh s tradicionalnim dogodkom obeležila deseto obletnico svojega delovanja in izid osmega kompilacijskega ploščka. Prav kompilacija pa je bržkone največji presežek serialke; nenazadnje gre za edino redno zbirko skladb domačih elektronskih ustvarjalcev, ki kot taka ponuja lep vsakoletni dokument elektronske produkcije v Sloveniji.

Sodeč po spominih, strnjenih na pogovoru pred dogodkom, deloma tudi po imenu, bi idejo Chilli Spacea lahko umestili v kontekst »chill outa«. Ta bolj kot podobo glasbe opredeljuje koncept nekakšnega prostora za sproščeno druženje ob poslušanju nevsiljive, največkrat ambientalno, atmosferično obarvane elektronske glasbe. V času, ko je serialka začela delati svoje prve korake, je bil chill out resda že v zadnjih izdihljajih, toda to ekipe ni ustavilo. Koncept je preprosto prikrojila nekoliko po svoje in pod imenom Chilli Space začela predstavljati raznovrstno ponudbo domačih elektronskih producentov, ki bi jim skupni imenovalec najlažje poiskali v dubovski elektronski glasbi. Jedro na vseh osmih kompilacijah predstavljajo osrednji pobudniki Chilli Spacea, a se ob njih pogosto pojavijo tudi manj uveljavljeni ustvarjalci. Kot sta v pogovoru zaupala Jernej Marušič (Octex) in Mario Marolt (Electrosaurus), ob Marjanu Crnokoviću (Dojaja) osrednji gonili serialke, si sami želijo predvsem več angažiranosti mladih producentov. Čeprav so v preteklosti začetnike k sodelovanju vabili z razpisi, se največ sodelovanj realizira skozi prijateljske vezi, ki se stkejo na Chilli Spaceovih večerih ali pa na sorodnih elektronskih dogodkih. To pomanjkanje samoiniciative novincev se morda najbolj odraža v izboru ustvarjalcev na novem ploščku, Chilli Space 8 (Škuc Ventilator), na katerem najdemo skoraj izključno znana imena. Toda to ni nujno slabo. Namesto na novitete se tokratna kompilacija pač bolj opre na vpogled v nadgrajevanje izrazov že uveljavljenih ustvarjalcev.

Kljub temu da se na njej pojavi dvanajst različnih producentov, kompilacija ponuja koherentno poslušanje dubovske elektronike, ki se največkrat nasloni na izročila dubovskega techna (...)

Že prvi posluh novega ploščka da vedeti, da si je Chilli Space v desetih letih izgradil prepoznavno estetiko. Kljub temu da se na njej pojavi dvanajst različnih producentov, kompilacija ponuja koherentno poslušanje dubovske elektronike, ki se največkrat nasloni na izročila dubovskega techna, priložnostno pa se spogleduje tudi z aktualnimi smernicami iz dubstepa ukrojenih muzik. Če odmislimo Iztoka Turka, enega najvidnejših producentov v slovenski popularni glasbi zadnjih treh desetletij, glavno orožje osme kompilacije nedvomno predstavlja Octex, producent, ki je najbolj zaznamoval podobo domače elektronike v zadnjem desetletju. Z novo skladbo ne odstopa od svojega zaprašenega dubovskega izraza na sledi berlinskega techna, ki je svoje vrhunce resda beležil že sredi devetdesetih. Toda Octex ga tudi tokrat uspešno posodobi in umesti v aktualne smernice atmosferičnega techna. Ob standardno suverenem Dojaji tokrat preseneti še en veteran, Electrosaurus, s skladbo, v kateri kombinacija opojnih analognih melodičnih linij in plesnega ritma apelira tako na poslušanje v fotelju kot na zamaknjeno poplesavanje. Izstopa tudi skladba projekta Ago Tela, v katerem svoje ideje križa osrednji Chilli Space trojec Octex / Dojaja / Electrosaurus. Skozi prizmo izraza je ta tokrat res zelo sorodna Octexovi skladbi, toda bistvo, ki Ago Tela ločuje od sorodnih projektov, se skriva v (starošolskem) ustvarjalnem procesu. Glasba je namreč plod skupnih studijskih seans, na katerih se ideje porajajo spontano, hipno in glasba nastaja neobremenjeno, po trenutnem navdihu.

@http://www.youtube.com/watch?v=NKNf1GWwv_U@

Na drugi strani sveže trende predstavlja mlajša struja producentov, ki v večini primerov raziskuje prostor med atmosferičnim technom in novejšimi elektronskimi dubovskimi odvodi. Eno zanimivejših skladb je prispeval dubovski poznavalec Pier, v lepi luči pa se predstavijo tudi po novih basovskih muzikah brskajoči Zergon ter atmosferična, subtilna Nitz in Organon. No, ne glede na to, ali prihajajo iz vrst stare ali mlajše šole, vsem sodelujočim producentom lahko pripišemo izvrsten pregled nad smernicami elektronske glasbe iz zadnjih dvajsetih let. Chilli Space 8 resda ne prinaša nobene revolucije, to niti ni njegov namen, pač pa preprosto sledi svojemu poslanstvu: predstavljanju elektronske glasbe, ki je lahko izhodišče širše zasnovanemu dogodku, in obenem ponuja vsebine za aktivno poslušanje. Vsekakor dobra napoved za predstavitveni dogodek v klubu K4.

Po videnem in slišanem sodeč, se za prihodnost serialke Chilli Space ne kaže bati. Bi pa bilo v njeni družbi v bodoče spet lepo videti več elektronskega podmladka.

S tiskovke ob 10-letnici Chilli Spacea (foto: arhiv K4)Čeprav je Chilli Space tokrat praznoval jubilejno, deseto obletnico svojega obstoja, je ekipa ostala zvesta ustaljenemu konceptu brez vsakršnih ekscesov. Na malem plesišču so se z DJ seti predstavili Nitz, Organon, Pier in Zergon, večje prizorišče pa je bilo že tradicionalno rezervirano za live akte Pavla Kocbeka, Wichowake in seveda osrednjega trojca Ago Tela. Tega smo v preteklih nekaj letih že imeli priložnost dodobra spoznati v različnih kontekstih in v sodelovanjih z različnimi inštrumentalisti. Tokrat se mu je na odru pridružil le električni basist, pa še ta se je tako subtilno lotil odebeljevanja dubovskih linij, da njegovega vložka, če ga tam pač ne bi videli, sploh ne bi registrirali. Vendar to ne pomeni, da je bil tam le za okras; prav narobe, očitno zelo dobro ve, kdaj Ago Tela lahko doseže svoj maksimum. Na nekaterih prejšnjih nastopih se je namreč že pokazalo, da se trojec v primeru, ko pobudo prevzame gostujoči glasbenik, ne znajde najbolje. Pravzaprav se kljub prožnosti, ki mu jo zagotavlja hipno ustvarjanje glasbe, niti ne more, saj svoj izraz praviloma gradi na izkušnjah klubske elektronike, zato mora za uspešno sodelovanje te izkušnje poznati tudi gostujoči glasbenik. No, kljub vsemu Ago Tela ponudi tisto najboljše v bazični formaciji. Trojec takrat podobo glasbe kroji skozi prizmo svojih dolgoletnih klubskih izkušenj, zato se žanri znotraj posameznega nastopa ves čas prepletajo. Tokratni set je ob neangažiranem, rekreativnem posluhu na površju sicer deloval precej neatraktivno, toda pod površjem smo lahko opazovali mojstrsko prehajanje med različnimi izročili, ki jih je trojec spretno in na videz povsem neobremenjeno, subtilno povezal v poplesavajočo celoto. V primerjavi z nekaterimi prejšnjimi nastopi, na katerih se je sprva zdelo, da dogajanje kroji raziskovanje hipnih idejnih utrinkov, se je tokrat pojavil vtis, da je scenosled precej bolj jasno določen. Čeprav verjetno ni bil. Brezhibno usklajenost lahko pač preprosto pripišemo tesnemu sodelovanju trojca, ki je svoj studio in koncept skupnih seans ob tej priložnosti le preselil na plesišče kluba K4. Po videnem in slišanem sodeč, se za prihodnost serialke Chilli Space ne kaže bati. Bi pa bilo v njeni družbi v bodoče spet lepo videti več elektronskega podmladka.