25.09.2018

Srečevanja in soočanja z glasbo v Glasbenem pojmovniku: o družbenem poslanstvu glasbe

Rajko Muršič preko svoje knjige Glasbeni pojmovnik razmišlja o srečevanjih, umetnih in tržnih delitvah med klasično, umetnostno in popularno glasbo, med visokim in nizkim in zajetjem vsega pod popularno glasbo v sodobnem svetu. In tistemu, kar se izmika, tudi glasbenemu izobraževanju.

Rajko Muršič

Rajko Muršič na Kopergroundu.
Foto: Zarja Muršič

Glasba sodi, skupaj z jezikom in sorodstvom, med tiste človeške značilnosti in prakse, s katerimi se srečujemo v vseh znanih človeških družbah. Srečevanja z glasbo se skozi čas spreminjajo, pa vendar ohranjajo tudi neko trajno človeško razsežnost: ljudi povezujejo (in razdvajajo), ponujajo specifičen prostor človeškega občevanja s preteklostjo in prihodnostjo, z materialnimi in nematerialnimi svetovi ter spravljajo skupaj telesne prakse in duhovne prebliske, individualne in skupne. V vsakem zgodovinskem trenutku imamo občutek, da se je glasba izpela. Starejši ko smo, težje zaznamo ali razumemo zvočne novotarije, ki šele prihajajo, medtem ko mlajši, ko se vključujejo v družbo, dobesedno hlastajo po novih zvokih, ki jim bodo razpirali razsežnosti vstopanja v svet. V času, ko lahko tudi računalniški algoritmi samostojno ustvarjajo glasbo, si moramo zastaviti ključno vprašanje o tem, koliko bo glasba sploh ostala temeljna učlovečevalna praksa. Ali bo »umetna« glasba strojev še lahko ponujala zavetje človeškim sanjam? Ali se bomo prepustili ritmom in zvenu strojnih stvaritev ter se dokončno utopili v zvočnem breznu nadtehnološkega sveta?

Zvok je življenje in v njem nismo sami. V neubesedljive zvočne igre prevedena zvočnost povezuje naše individualne usode s potmi drugih, zato je glasba neizbrisno družbena. Človeška. Zato je tudi neskončno raznolika. Toda mnoštva glasb, ki navdušujejo, povezujejo in razdvajajo različne skupine ljudi in skupnosti, ne jemljemo enakovredno. Podobno je s samoumevnim sprejemanjem razrednih in drugih razlik ter vrst neenakosti v družbi: tako kot na zelo različen način vrednotimo raznolike vrste glasbe, na različen način vrednotimo tudi ljudi in vse drugo, kar je povezano z njimi.

Estetske presoje neizbrisno izkazujejo hierarhijo glasb: na vrhu je meščanska glasba od 17. do zgodnjega 20. stoletja, ki jo poznamo pod nazivi »resna«, »klasična« ali »umetniška« oz. »umetnostna«, na dnu pa je »zabavna« glasba. Nekje vmes ali onkraj obeh naj bi bile »ljudske«, »tradicionalne« in druge nemeščanske glasbe. Glasbo kapitalskih elit Evrope brez kakršnegakoli premisleka večinoma sprejemamo kot univerzalno, kot glasbo na sebi in za sebe, kot glasbo, ki naj bi predstavljala najvišji dosežek človeštva pri igranju z zvoki. Za mnoštvo glasb, s katerimi so doslej živeli preprosti ljudje po vsem svetu, in za glasbe, ki jih izvajajo anonimni glasbeniki in glasbenice na dnu družbe, v tej prevladujoči podobi Glasbe z veliko začetnico ni prostora. Temeljna vloga Glasbe, tj. »umetnostne« glasbe, je prav v civiliziranju »divjakov« in »primitivcev« ter drugih »neciviliziranih« ljudstev in slojev po svetu, tudi če so jih s svojo dvorno glasbo lastne elite že obdelovale; prav tako pa v civiliziranju svoje lastne »divje« in »neobvladljive« mladine. 

Te civilizacijske misije zahodne umetne glasbe niso porušile niti oktobrska in druge socialistične revolucije. Kvečjemu narobe: šele v Sovjetski zvezi in njenih satelitih sta »klasična« glasba in balet zares zaživela svoje pravo, četudi v resnici posmrtno življenje. Na jazz in poznejše zvrsti popularne glasbe so na »vzhodu« gledali z velikim nezaupanjem in množicam ponujali njene skrbno omejene odmerke. S »klasično« glasbo so morda skušali emancipirati – ali vsaj civilizirati – delavski razred, a v resnici, kot smo videli po prevratu ob koncu prejšnjega stoletja, jim to še zdaleč ni uspelo. Ko so se prepustili trgu, je »klasično« glasbo poleg države prevzel še trg. Enako kot na zahodu in v tistih delih sveta, kjer elite z enakimi vzvodi civilizirajo svoja ljudstva oziroma se od njih razločujejo prav na podlagi svoje civiliziranosti.

Danes smo se znašli v situaciji, ko vsa glasba, od preostankov tradicionalnih do umetne in dvornih »klasik«, nastopa v polju popularne glasbe, tj. na globalnem glasbenem trgu in njegovih regionalnih in lokalnih inačicah. Pri tem drži umetno glasbo pri življenju njena pripisana univerzalnost, ki jo na različnih koncih sveta naturalizirajo šolske učne vsebine in spodbude drugih državnih aparatov, a obenem v veliki meri izkazuje tudi značilnosti popa. Roko na srce, svojih zvezdniških konstelacij ne razvija šele danes, ampak so jo spremljale skozi celotno zgodovino, toda to ne spremeni njenega temeljnega družbenega poslanstva, zavezanega brutalni moči premožnih elit. Prav zaradi tega je še vedno osrednja zvezda izobraževalnih sistemov.

Kot je pred pol stoletja ugotavljal antropolog Claude Lévi-Strauss, je evropska umetna glasba ustreznica mitov tradicionalnih, na primer amazonskih ljudstev. Pripoveduje nam zgodbo o nastanku našega najboljšega izmed možnih svetov, opredeljuje moralne smernice našega obstoja in nam pove, kaj se zgodi po našem koncu. Zato, natančno zaradi tega, ker nastopa kot mit, jo potrebuje izobraževalni sistem, da lahko pripravi generacijo za generacijo na življenje v sodobni družbi, torej v družbi razrednega in drugega izkoriščanja, v družbi, v kateri smo nujno neenaki, in v družbi, v kateri imamo svobodo pri izbiri svoje lastne podreditve.

V Glasbenem pojmovniku sem se prav zaradi tega posvetil predvsem popularni glasbi in glasbam z vseh koncev sveta. Tudi če je učni načrt glasbe v gimnazijah odprt tudi do »glasbenega pluralizma«, ki vključuje »klasično«, »popularno in zabavno glasbo«, »džez«, »glasbo in družbeno kritiko«, »družabni ples«, »množično kulturo in glasbo« ter »računalniško glasbo«, je njegovo glavno poslanstvo v »oblikovanju dijakove estetske občutljivosti in vrednotenja v glasbeni umetnosti«.

Zato sam menim, da tiste glasbe, ki je v danem zgodovinskem trenutku res pomembna, saj prinaša kal družbenih sprememb, ne smemo tlačiti v šolske vsebine, ampak se mora razvijati zunaj šol in tudi zunaj in onkraj medijskega pompa ter prevladujočih aparatov njenega poblagovljenja. A to je tema za naslednji razmislek.


Glasbenem pojmovniku se bo z avtorjem Rajkom Muršičem pogovarjal Robi Kroflič, in sicer v četrtek 11. oktobra ob 12h v prostorih SIGIC (Kogojeva dvorana DSS, Trg francoske revolucije 6 v Ljubljani).