31.08.2020

Stalitev

Razcepi teorije, prakse in zvoka v novi realnosti.

Muanis Sinanović

Festival Grounded 2020
Foto: Nejc Trampuž / Grounded

V dneh poznoavgustovske svetlobe, v poznodopustniškem času užitkov zadnjega človeka, v zatonu civilizacije, času zamiranja prestolnic, sredi postweimar revival konstelacije se je odvila četrta izvedba festivala Grounded, festivala elektronske glasbe, kritične misli in aktivizma. Trajal je tri dni, od četrtka, 20., do sobote, 22. avgusta. Zaključimo lahko, da se je svet afektov, telesnosti, zvoka emancipiral od premlevanja in starih bojev za pravičnost ter tudi z ozirom na strah pred prenašanjem okužb v nočnih urah vzpostavil neodvisen način življenja, ki se kaže bodisi v podivjani nokturnosti bodisi drugače, na način neke nove civilizacije, omrežene s tehnologijo, potopljene v meditacijo, kontemplacijo in nove načine raziskovanja zavesti. Če je treba izbirati med boomerskimi in zoomerskimi hipiji, se vsekakor odločimo za slednje.

Programa ne nameravamo obnavljati, prav tako tukaj ne bomo obnavljali vsebine debat. To ne bi imelo smisla z dveh ključnih vidikov: ker publicistični zapis, ki se sprehaja skozi veliko število pogovorov, v svojem obnavljanju ne more zadostiti razvejanosti in kompleksnosti razgovorov in ker se jih je snemalo, kar pomeni, da si jih boste kmalu lahko ogledali na spletu. Zato pa se bomo dotaknili načina, na katerega je fest soočil silnice svojega časa, na katerega je razprl njegova protislovja. To mu je uspelo na zanimive načine, kar mu seveda lahko štejemo v dobro.

Prva opazka, ki bi jo lahko podali, je, da se v času nastajanja novega sveta, razvoja tehnologije pojavlja kriza misli, predvsem akademske. Govoreč o konceptih Hannah Arendt, patriarhatu, uporabljajoč klasična orodja humanistike, so povabljeni filozofi in filozofinje, profesorice in profesorji na neki način vedno znova puščali občutek vrzeli med obravnavano družbeno prakso ter zaokroženim sistemom razmišljanja, ki so ga predstavili. Os Keyes z Univerze v Washingtonu, denimo, je poudarjal, kako pri samonanašalnih načinih mišljenja in propagande današnjih množic ne gre za nič novega, da gre za prastari mehanizem. Podobno tezo je bilo zaslediti na precej dobrem pogovoru Nejca Slukana in Luke Lisjaka Gabrijeliča. Igor Bijuklić in Vlasta Jalušič sta govorila o politični laži v okvirih misli Hannah Arendt. Kljub mirnemu valovanju filozofije in zagotavljanju, da se vse še da razumeti, pa je vendarle ostal občutek neodgovorjenosti na tisto differentia specifica naše situacije, za katero se nam pač zdi, da obstaja, in se nanaša na razmah umetne inteligence, algoritmov in življenja v virtualnih svetovih.

Razkorak med teorijo in prakso se je večkrat pokazal tudi ob primerjanju aktivističnih ter teoretskih delov programa. Brutalnost, umazanost in skorumpiranost politike v okviru aktivizma, boja za migrante, ekoloških bojev in bojev proti oglaševanju v neofašističnih časopisih, vse to je preprosto nekako večje od stopnje pomiritve in razumevanja, ki ga lahko poda teorija. Razkorak je bil še posebno očiten ob debati o spolnem nasilju. Skupina bralk z imenom Improške je sprva prebrala anonimne izpovedi o spolnem nasilju, ki jih je zbral Inštitut 8. marec. Nato so bralke vstale in rekle: »Jaz tudi.« Pridružilo se jim je še nekaj deklet iz občinstva. To je bil trenutek velike teže, ki je zahteval molk, premislek in kontemplacijo o lastnih čustvih.

Nato sta na oder stopili pravnica Mirjam Kline in antropologinja Irena Šumi. Slednja je nastalo praznino, rez v realnosti, ki so ga povzročile izpovedi, hitro apropriirala. Samozavestno je zatrdila, da v občinstvu niso vstale vse ženske, ki so doživele spolno nasilje, kar je jasno, saj so ga doživele dobesedno vse ženske (poudarjamo, da so bile prebrane zgodbe večinoma res primeri težjega nasilja). Ob tem se je treba zdrzniti. Morda ima dr. Irena Šumi prav, a zanesljive informacije gotovo ne more imeti. Torej gre za neko agendo. To je po svoje potlačilo dogodek izpovedi, ki je imel resnično travmatični učinek. Še slabše je bilo, ko je profesorica samozavestno, z užitkom tistega sartrovskega splošnega intelektualca, ki ga je tako črtil Michel Foucault, govorila o patriarhatu, ki naj bi bil neposredni povzročitelj posilstva. A zdelo se je, da ta beseda nastopa kot prazni označevalec, podobno kot v številnih levičarskih diskurzih besede kapitalizem, neoliberalizem in fašizem. Označuje pač nekaj, s čimer se ne strinjamo, do česar imamo negativen čustveni odnos. Najprej je bila torej opredeljena neka kolektivna žrtev, potem pa uveden termin, ki lahko pokrije zelo široko populacijo potencialnih krivcev (patriarhalno vzgojenih moških). Sumljivo postane vse: športni klubi, obvladovanje čustev, ruralne splošne modrosti, pornografija, kot da gre v vseh teh primerih za enoznačne in izrazito sorodne pojave. Zamajajmo to sliko samo z nekaj pripombami. Patriarhalni verski sistemi, denimo, poznajo zapovedi, po katerih je samo opazovanje žensk, s katerimi niste v sorodu, prepovedano, kar ob upoštevanju znatno omeji možnosti posilstva. To bi pomenilo, da se možnost poveča šele s komercializacijo seksualne revolucije. Težko bi zanikali, da je ta moško seksualno dominacijo razmahnila, kar je očitno tako v dojemanju ultimativnega užitka (recimo moški, ki ima harem hipijevk) kot v pogledu na lastno življenjsko okolje in medijske podobe, polne ženskih teles, ki so tako zelo postvarjena, da pravzaprav ne prodajajo sebe, temveč so sama sredstvo pri prodaji drugih izdelkov. Ko sem se nekoč pogovarjal z drugo antropologinjo leve usmeritve, je poudarila, da je bila v okviru srbsko-albanskih spopadov na Kosovu srbska propaganda o posilstvih, ki naj bi jih izvajali Albanci, hitro spregledana, saj je v (izrazito patriarhalni) kulturi kosovskih Albancev posilstvo preprosto tabu. Dr. Šumi bi bila najbrž tudi presenečena, da pornografija ne vpliva zgolj na moško dojemanje seksualnosti, temveč tudi na žensko: popularnost DBSM, davljenja in drugih surovejših seksualnih praks ni samo domena primitivne moške želje, temveč tudi inteligentnih študentk. Športni klubi niso samo področje moškega primitivizma, temveč tudi mesto, kjer se gojijo viteštvo, solidarnost, kjer se brišejo etnične in rasne razlike. Poanta je ta: bodimo skeptični do enostavnih razlag kompleksnih problemov, v odobravanje katerih nas lahko hitro ponese teža zločinov. 

Drugo pomembno družbeno protislovje se je kazalo v razkoraku med obiskovalci pogovorov ter glasbenih dogodkov. Če so bili pripadniki generacije zoomerjev na prvih v precejšnji manjšini, pa so dominirali s svojo prisotnostjo na setih. Opaziti je bilo značilne vzorce obnašanja, ki so se odražali, denimo, v dolgih vrstah za stranišče in dolgo zasedenih separejih, manjši konzumaciji alkohola in večji konzumaciji vode, veliki energičnosti pri plesu ter v nekajenju. Prvi večer je bilo potrebno posredovati zaradi neupoštevanja navodil brata Nijaza, ki zadevajo obvezno razdaljo, in zagroziti z odstranitvijo z dogodka, kar pa ni zaleglo. Kljub temu da je bil uvodni nastop domačega parnovalovneža Drone Emojija (najbrž namerno) dramaturško razštelan in je naredil vse, da do plesne evforije pravzaprav ne bi prišlo. Tudi čudaštvo japonsko-ameriške performerke Golin je izstopalo iz standardne podobe plesnega večera, kakor tudi sam makadamski ambient dvorišča Švicarije z mizami in stoli. Golin je sicer vzbujala hrepenenje z odlično dodelanimi ritmi in celovitim aranžmajem beatov pa s svojo anime pojavo, eksplicitno erotiko, stokanjem in vzdihovanjem. Pri tem se je vzbudila pomisel, kako je pravzaprav celota subkultur, velik del »alternative«, zaznamovana z mankom: v glasbi lahko uživamo le, če v njej zaznamo nekaj, kar nam manjka, bodisi seks, dogodivščine, pripadnost neki družbeni skupini ali generacijskemu občutenju. S tem »alternativna« glasbena produkcija v teh pogledih natanko ustreza potrošniški industriji, ki preko marketinga ustvarja potrebe. Oboje pa je utemeljeno na moderni ontologiji, v kateri je človek vesoljski osamelec, po kruti igri naključij vržen v ta svet peklenskih družbenih odnosov, kjer si mora oblikovati svoj smisel. Tukaj je manko: lahko vam ga zapolni velika politična ideologija, nakup novega play stationa ali odhod na koncert Golin. Vendar te zadeve manka seveda ne zapolnijo, temveč ga šele artikulirajo in s tem ustvarijo neko formo življenja. Na tej točki smo se odpravili spat. Prestari smo za to, kot bi se reklo, dasiravno smo komaj vstopili v trideseta.

Drugi večer je bil udarnejši. Kljub glitchevju, referencialnosti, oblačnosti, rapanju domačih in tujih izvajalk in izvajalcev Gabija98, CL_TOR, Katche, Shygirl je ob pogovoru milenijskih daddyjev, ki so skušali razumeti aspekte zoomerskega življenja, ob strani iz ozadja prihajalo predvsem zamaščeno beatje, ki je spodbujalo k miganju, kar se je kazalo v klasični rave podobi publike, sestavljeni iz ljudi, ki izgledajo stari dvanajst let, visokopetnega poznega najstništva, pospešenega hipsteraja in omišičenih patetičnih starejših lovcev pa klasičnih samotnežev, ki nekoliko umaknjeni plešejo sami z zaprtimi očmi. Lepo se je bilo zavedati svoje vloge, sedeti ob strani, srkati pijačo ter debatirati in opazovati kuliso hormonskega žariščenja koronavirusa.

Naslednji dan, kmalu po poldnevu, v obdobju med dvema gobcanjema, smo prisluhnili obstranskemu Tetsujevemu setu pod krošnjami, zopet sedeč med zoomerji, ki so tokrat poležavali, lenarili in brskali po svojih pametnih napravah, medtem ko je zvočni umetnik oddajal pritlehne, počasne, skomin polne, zamegljene in nekolikanj psihedelične signale, ki so soparno pozno poletje v senci pretvarjali v utopijo. Nadvse prijetno.

Zaključimo lahko, da se je svet afektov, telesnosti, zvoka emancipiral od premlevanja in starih bojev za pravičnost ter tudi z ozirom na strah pred prenašanjem okužb v nočnih urah vzpostavil neodvisen način življenja, ki se kaže bodisi v podivjani nokturnosti bodisi drugače, na način neke nove civilizacije, omrežene s tehnologijo, potopljene v meditacijo, kontemplacijo in nove načine raziskovanja zavesti. Če je treba izbirati med boomerskimi in zoomerskimi hipiji, se vsekakor odločimo za slednje.

Izpostavimo zdaj še tretje protislovje, protislovje, ki morda še najbolj pooseblja diskurz o »novi realnosti«. Ob pripravljanju prenosa predavanj tujih akademskih veljakov je tehnologija večkrat zatajila. V primeru nastopa dunajskega profesorja Marka Cockelbergha je to doseglo neslutene razsežnosti nelagodja in motnje v festivalskem urniku; glavni razlog je bilo menda neurje v sosednji prestolnici. A to je bilo, ironično in pomenljivo v primeru predavanja o tehnologiji, odlično razprtje bistva tehnike in odnosa biti do nje. Sprožilo je lahko premislek o inherentnih omejitvah tehnične civilizacije in preteči nevarnosti katastrofe ter zablodi, ki jo lahko prinese idealizirajoče zanemarjanje inherentne ne-umnosti tehnologije, zablodi, ki nas že vodi v izgubo lastne umnosti. S tem ne mislimo nič heglovskega in ludističnega, nič tehnofobnega; tehnologija je že kul, naša bebavost pač ne. Pri vsej tej gluposti nove realnosti pa ne smemo pozabiti niti tega, da Silicijeva dolina že vsa poskakuje od veselja in vznemirjenja, da že hlasta v obetu milijard in milijard dinarčkov, ki cingljajo v žepih potrebne civilizacije, ki sanja o tem, da nova realnost vendarle nemoteno steče, brez tovrstnih neprijetnosti.

Kakorkoli, festival Grounded je bilo vredno obiskati tako zaradi nekaterih vsebin, ki jih je ponudil, kot zaradi načina, na katerega se enkrat uspešno, drugič neuspešno sooča z aporijami poznega poletja, v katerem se zgošča naša doba, ter s tem v oranju ledine ponuja vpogled v probleme krasne nove prihodnosti.