19.02.2019

Stara godba – nova zgodba

Na novi zgoščenki z naslovom Luka z godbo oziroma Luka z zgodbo gre za izvirni projekt, ki sta ga z združenimi močmi ustvarila slovenski glasbenik, solist na evfoniju, Luka Einfalt in Godba Domžale.

Tomaž Gržeta

Luka z (z)godbo

Luka Einfalt in Godba Domžale

Luka z (z)godbo

Godba Domžale
2018

Nekatere zgodbe očarajo, ker so nove, in druge zato, ker jih pripovedujejo iz roda v rod. Včasih pa nas katere stare zgodbe očarajo tudi zato, ker so odete v novo podobo; prav takšna je zgodba, ki ji lahko prisluhnemo na novi zgoščenki z naslovom Luka z godbo oziroma Luka z zgodbo (Luka z (z)godbo). Gre za izvirni projekt, ki sta ga z združenimi močmi ustvarila slovenski glasbenik, solist na evfoniju, Luka Einfalt in Godba Domžale.

Luka Einfalt ob zanesljivi podpori orkestra razkaže lepoto, sijaj, mehkobo pa tudi gibčnosti in prilagodljivost svojega glasbila, ki ga odlikuje presenetljivo široka barvna in dinamična lestvica. Ob tem ne moremo spregledati Einfaltove navdušujoče, lahkotne virtuoznosti, ki je od tega glasbila morda ne bi pričakovali.

Kot je v spremni besedi poudaril Einfalt, že sama beseda evfonij deluje nekoliko tuje. Malo ljudi ve, da gre za glasbilo, med tistimi, ki ga poznajo, pa ga »marsikdo neločljivo povezuje z narodnozabavno glasbo, s čimer načeloma ni nič narobe, a igranje zgolj basovske linije predstavlja le nekaj pičlih odstotkov njegovih izraznih zmožnosti«. Zato si je zadal predstaviti tudi vse druge, manj znane obraze tega vsestranskega, a krivično marginaliziranega glasbila.

Že med zbiranjem prvih vtisov nas prevzamejo mogočna masivnost in hkrati mehkoba in barvitost zvena Godbe Domžale, orkestra, ki se ponaša z 135-letno tradicijo ter od leta 2006 žanje uspehe pod taktirko Damjana Tomažina. Spored je sestavljen tako, da resnično razkaže vsestranskost evfonija kot solističnega glasbila. Slišimo priredbe tako klasičnih, celo sakralnih del (Ropartzeva Andante in allegro, Piazzolova Ave Maria) ter tem, sposojenih iz sveta opere in musicala (Donizettijeva Una furtiva lagrima, Variacije Lloyda Webra) in različnih ljudskih tradicij (Beneški karneval), kot tudi priredbe priljubljenih narodnozabavnih pesmi (Avsenikova Ljubezen in hrepenenje).

Luka Einfalt ob zanesljivi podpori orkestra razkaže lepoto, sijaj, mehkobo pa tudi gibčnosti in prilagodljivost svojega glasbila, ki ga odlikuje presenetljivo široka barvna in dinamična lestvica. Ob tem ne moremo spregledati Einfaltove navdušujoče, lahkotne virtuoznosti, ki je od tega glasbila morda ne bi pričakovali. Einfalt iz evfonija ne izvablja samo temnih, žametnih tonov, temveč tudi spevne melodije v višji legi (kot npr. v Piazzolovi Oblivion) ter celo hitre in razigrane pasaže in skokovite melodije, prežete z lahkotnim humorjem (na katerem so zasnovane variacije na priljubljeno beneško pesmico). Priredbe slogovno izjemno pestrega nabora skladb za pihalno-trobilno, s tolkali razširjeno zasedbo in solistični evfonij delujejo izjemno prepričljivo zaradi vrhunskih, tehnično neoporečnih in umetniško dovršenih interpretacij.

Če se ozremo na že omenjeni jasno zadani namen tega albuma, potem ugotovimo, da je njegovim snovalcem uspelo uresničiti svoj cilj – evfonij nas prepriča kot glasbilo, ki si zasluži večjo prepoznavnost in resnejši študij. Tako dokazuje eden redkih virtuozov na tem trobilu, Luka Einfalt.