03.10.2016

Stopinje v prahu

Na plošči Ne spreminjaj me Ditka uglasbljuje besedila Ferija Lainščka.

Matej Krajnc

Ne spreminjaj me

Ditka

Ne spreminjaj me

Gogo Music
2016

Že precej časa se v našem prostoru pojavljajo razni poskusi oživljanja slovenske popevke – od ponovnega vstajenja istoimenskega festivala, ki po letu 1983 z izjemo proslule Šifrerjeve napitnice ni pustil in še vedno ne pušča nikakršnih res pomembnih sledi (o vzrokih, čemu je tako, tokrat ne bi), do projekta »nove popevke«, ki se tudi ni dolgoročno prijela in zdaj le še malokdo ve, za kaj naj bi šlo. Skratka, splošna ugotovitev bi lahko bila, da je slovenska popevka kot sodoben format v bolj klavrnem stanju.

Ker dandanes že vsakdo piše, snema in producira (to je seveda legalno in demokratično, legitimno pa ne ravno vselej), ni težav producirati vedno nove in nove komade za nekaj preostalih festivalov, še manj izdelovati instantne uspešnice za radijske postaje, ki se hvalijo s tem, da predvajajo tisto, kar »ljudje želijo slišati«. Slednje je seveda neumnost, saj so mediji tisti, ki narekujejo okus širokega poslušalstva in ne obratno; skratka: če radijske postaje ne bi vrtele te in te glasbe, je ljudje tudi slišati ne bi hoteli. In če že nergam, naj nergam do konca: nismo se najbolj znašli v dobi Deezerja in iTunes. Vrh vsega tega še tožimo, kako se nosilci zvoka sploh ne prodajajo, v svetu pa, nasprotno, raste prodaja vinilnih plošč. In tako naprej.

Morda bi bila, kot dokazujejo redki primeri, ena od rešitev (bržčas dolgoročnejša, zato bi mediji morali prevzeti pobudo) za popevko vrnitev h koreninam, kar pomeni: nazaj k pesnikom. Spomnimo se, da so bili prvi besedilopisci v šestdesetih letih Gregor Strniša, Branko Šömen, Ciril Zlobec, Miroslav Košuta in da ljudje še vedno tripajo na Strniševa besedila. Začuda se jim ne zdijo »prezahtevna«, čeprav Orion ni ravno instanten zalogaj. In imeli smo nekaj zelo dobrih lahkotnejših besedil, plesnih, ki niso zvenela banalno, ampak zgolj preprosto, primerno za požvižgavanje, denimo Zemlja pleše. Košutova Vzameš me v roke je kakovostna ljubezenska balada, za katero bi malokdo rekel, da je ne razume; nasprotno, ljudje jo še vedno pojejo z Eldo Viler. Kje smo torej pri sodobnih medijih? Pri hudem podcenjevanju občinstva in njegovi zmožnosti dojemanja. Seveda, če pa se ga načrtno poneumlja.

Čisto nič se zato ne čudim, da je zadnja leta tako priljubljena poezija Ferija Lainščka. Ni kompleksna, ni pa banalna. Nekaj pove, in to na način, ki kaže, da njen avtor ni začel pisati včeraj po zajtrku, ampak to počne že dalj časa. Lainšček kot pesnik ni pretenciozen, nekateri ga imajo celo za nekoliko banalnega, preveč preprostega in preveč »mainstreamovskega«, a ti so prespali nekaj poglavij naše scene. Lainšček piše pesmi, ki so kot nalašč za uglasbitev in bi znale pomeniti »oživitev« festivalske in popevkarske scene nasploh, če bi se njegova knjižna zgodba prestavila tudi na plošče. Nekaj tovrstnih besedil je napisal že pred tridesetimi leti, spomnimo se Pestnerjeve Mary Ann, ki so jo žal zapakirali v nekakšno mediteransko obleko in jo aranžersko zbanalizirali; ampak je kljub temu ostala v analih kot ena boljših Pestnerjevih popevk v osemdesetih. 

In če naposled povlečemo v enačbo še današnjo protagonistko, bi se lahko spet na dolgo in široko razpisali o koroškem popevkarskem izročilu, a se tokrat ne bomo. Ditko poznamo že nekaj časa in njena specialiteta je vzeti besedila slovenskih pesnikov, jim pribiti čedno melodijo, najti poslušljiv aranžerski okvir (vendar ne instantno trendovski) in na koncu dodati glas, ki je takisto komercialen, a na srečo ne oponaša nujno riteminbluesovskih div in noče na vsak način biti Adele ali Beyonce ali kdorkoli že drug. Leta 2013 je izdala ploščo Ne bodi kot drugi z uglasbitvami slovenskih pesnikov in ne gre se čuditi, da je naslovno Lainščkovo pesem s tega albuma spremenila v pravzaprav čisto tematsko novo ploščo Ne spreminjaj me. Če ji pridamo Lainščkove pesmi, se rezultat zdi kot zmagovita kombinacija, na kateri bi se zdaj splačalo tudi medijsko delati. Ditka oddaja nekakšno lindaronstadtovsko vibracijo, kar ni slabo, v prihodnosti pa bi se morda vseeno lahko malce odvrnila od hvalnic življenju in nujne dvojine ter posegla še v kako drugo sfero, takisto s pomočjo pesniške žilice, bodisi Lainščkove bodisi kake Jesihove (tudi on zna pisati besedila za popevke) in tako naprej (ponuja se še par imen, a počakajmo). 

Za zdaj so pesmi, kot so Ljubi me, kot sonce sije, Demon ljubezni in Drugi breg želja, dober pokazatelj dolgometražne zmožnosti dotične izvajalke. Sama je uglasbila slabo polovico pesmi, preostale njen oče Gorazd Čepin, ki je ploščo, ki je nastajala dve leti, tudi produciral. Razen tega je odigral precej glasbil, soproduciral tolkala, medtem ko Ditka igra akustično kitaro. Med glasbili najdemo banjo in ukulele, kar pravzaprav sodi v glasbeno štimungo plošče, ki kar kipi od ljubezni in veselja do življenja. Vendar ji zna prav to morda odvzeti nekaj teže, saj se včasih zdi, da se Ditka nekoliko preveč trudi v tej smeri. Tozadevno je naslovna pesem plošče morda najboljši pokazatelj, da so druge pesmi boljše (tudi kar se besedila tiče, je to najbolj klišejska pesem na plošči). No, nekoliko nepotreben je na koncu tudi angleški prevod Lainščkove pesmi Ne bodi kot drugi. Ljubiteljem dobrih popevk pričujočo izdajo priporočam in sporočam, da Feri Lainšček kot pisec besedil še zdaleč ni odmočil peresne konice.