24.11.2018

Strokovnost in nastop z roko v roki

Tomaž Gržeta je koncert posvetil 200. obletnici patenta fisharmonike – glasbila, na katerem je nastopil, predvsem pa dragi prijateljici, letos preminuli pianistki Marini Horak.

Tanja Benedik

Tomaž Gržeta
Foto: Tanja Benedik

Vabilo na predstavitev harmonija Philipa J. Trayserja v cerkev sv. Marjete v Tomačevem (Ljubljana) še zdaleč ni prineslo tistega, kar smo pričakovali. Skromno obvestilo prijateljem in znancem, poziv na predstavitev omenjenega glasbila – že to je bilo dovolj za odziv zanesenjakov, ki jih zanima stara glasba. Ker Tomaža Gržeta poznamo kot pisca, publicista, muzikologa, vemo, da je stara glasba njegova strast. Da glasbila zbira, skrbi zanje, piše o njih in o koncertih stare glasbe, in to z veliko strastjo. Zato je bil koncertni list s sporedom na drugi strani precejšnje presenečenje.

Kljub temu da se Gržeta ne ukvarja redno z izvajalsko prakso, torej ni profesionalni koncertni glasbenik, njegov izvajalski moment ni nič slabši od drugih protagonistov. Morda je zaradi zelo aktivnega študija skladb, skladateljev in njihovega ozadja celo boljši.

Na dogodku v ponedeljek, 22. oktobra, je Gržeta uvodoma povedal, da dogodek posveča 200. obletnici patenta fisharmonike – glasbila, na katerem je nastopil, predvsem pa dragi prijateljici, letos preminuli pianistki Marini Horak.

Pričujoča fisharmonika je poseben tip oz. eden od predhodnikov harmonija, ki ga večinoma poznamo iz okolja učilnice ali cerkve, le redko pa ga slišimo kot koncertno glasbilo. Fisharmoniko je leta 1818 patentiral dunajski izdelovalec glasbil Anton Haeckl, mi pa smo v mali cerkvici v Tomačevem (za katero do zdaj sploh nismo vedeli, da je lahko izjemno intimen in akustičen prostor za komorne koncerte) videli fisharmoniko iz osebne zbirke Tomaža Gržete, ki je nastala okrog leta 1860 v Stuttgartu.

Takšne harmonije so uporabljali v meščanskih salonih predvsem v Franciji in Nemčiji, tudi v Avstriji, zato je bil spored sestavljen iz del skladateljev iz teh dežel. Najprej smo se preselili v dnevno sobo francoske meščanske družine, saj je Gržeta na spored uvrstil skladbe Césarja Francka, Jacquese-Nicolasa Lemmensa, Ignacea Leybacha in Louisa Jamesa Alfreda Lefébura Wélyja. Izjemno topel ton tega inštrumenta nas je resnično ponesel v čas, ko je bilo domače muziciranje pogosta in popularna oblika zabave. Harmonij so postopoma začeli uporabljati tudi v cerkvi, kar predvsem velja za protestantske dežele. Zato je bila odločitev za uvod v drugi del koncerta na dlani. Slišali smo nekaj koralnih preludijev Johanna Sebastiana Bacha, izvirno napisanih za orgle, vendar povsem izvedljivih in učinkovitih tudi na harmoniju. V nadaljevanju so se zvrstile klavirske skladbe, katere so v 19. stoletju zagotovo prirejali in izvajali tudi na harmoniju: Meditacija Modesta Petroviča Musorgskega, Žalostna pesem Petra Iljiča Čajkovskega in Andante cantabile iz ene od Mozartovih klavirskih sonat. Za konec nas je izvajalec preko izbora miniatur iz Katoliške maše Louisa Jamesa Alfreda Lefébura Wélyja popeljal v meditativno vzdušje.

Koncert me je pripeljal do spoznanja, da takšnih dogodkov manjka. Kljub temu da se Gržeta ne ukvarja redno z izvajalsko prakso, torej ni profesionalni koncertni glasbenik, njegov izvajalski moment ni nič slabši od drugih protagonistov. Morda je zaradi zelo aktivnega študija skladb, skladateljev in njihovega ozadja celo boljši. Treba je še povedati, da je Gržeta celotni spored igral na pamet. Sam inštrument v principu deluje podobno kot ostali inštrumenti s tipkami, le da se meh poganja z nogami. Na ta način se uravnava tudi dinamika, kar je glavna tehnična posebnost tega glasbila. Gržeta je skladbe oblikoval z bogato dinamiko in muzikalnostjo. Čista perfekcija.