10.03.2016

Strukturni učinek brezbasja

Nova plošča kitarista Sama Šalamona je mejnik v njegovem ustvarjalnem delu. Ni več le učenec Johna Scofielda in eden izmed desetih najbolj vročih novih kitaristov iz leta 2008. Zdaj ima Unity.

Peter Baroš

Unity

Samo Šalamon Bassless Trio feat. Julian Arguelles & John Hollenbeck

Unity

Samo Records
2016

Nova plošča kitarista Sama Šalamona je mejnik v njegovem ustvarjalnem delu. Ni več le učenec Johna Scofielda in eden izmed desetih najbolj vročih novih kitaristov iz leta 2008. Zdaj ima Unity.

Slovenski jazz premore veliko dobrega, a pravih zgodb je malo. Povečini gre za projektne epizode, iz katerih je dokaj težko potegniti neko vodilo, ga spremljati na dolgi rok in ugotavljati njegovo uspešnost. Jasno, razmere za delo so slabe, profesionalni glasbeniki morajo za preživetje iskati predvsem hipne rešitve, poprijemati za delo tu in tam, pogojev za muziciranje v stalni zasedbi ali razvijanje dolgoročnih projektov pa ni. Na te okoliščine ni imun niti Samo Šalamon, a mu je uspelo oviro na inteligenten način premostiti. Posvojil je koncept, ki mu omogoča sodelovanje s kopico glasbenikov, preigravanje raznolikih muzik, pri čemer hkrati ustvarja sledi, ki se povezujejo v enovito in zlahka sledljivo glasbeno linijo.

Unity je četrta iz serije plošč »bassless« Sama Šalamona. Inštrumentarij vseh štirih projektov je sestavljen iz kitare, bobnov in pihal. Glasbeniki so različni; pri dveh projektih je sodeloval Šalamonov dolgoletni sodelavec Roberto Dani na bobnih, sicer pa je edina stalnica zasedb kitarist in komponist Šalamon. Samo Šalamon in Bassless. Trademark.

Trio je zahtevna glasbena formacija, saj so pričakovanja, da bo zvočna slika dovršena, že konkretna. V prvi vrsti terja dobre glasbenike ter domišljeno aranžiranje, ki zna iz danosti iztisniti kar največ. Če sta ta pogoja izpolnjena, trio postane velika prednost. Praviloma ga namreč sestavlja inštrumentarij, v katerem vsak inštrument nosi svojo specifično vlogo, specifičen zven in manjša omejenost gibanja v razmerju do preostalih inštrumentov pa dajeta priložnost za široko paleto tehničnih in izraznih rešitev, ki jih glasbenik premore.

Samo Šalamon Bassless Trio s ploščo Unity v celoti izpolnjuje vse omenjene principe. Unity je bila posneta v okviru evropske koncertne turneje leta 2014, kjer sta ob Šalamonu muzicirala angleški saksofonist Julian Arguelles in ameriški bobnar John Hollenbeck. Zvok je snemal, mešal in masteriziral Iztok Zupan. Iz vsebine ovitka ni razvidno, ali gre za posnetek enega samega koncerta, vendar je skoraj neverjetno, da bi lahko glasbeniki tako kompaktno, zvočno in izrazno uravnoteženo ploščo sestavili iz posnetkov različnih špilov.

Na listi dosedanjih sodelavcev Arguellesa in Hollenbecka najdemo imena, kot so Archie Shepp, Steve Swallow, John Abercrombie, Dave Holland, Evan Parker, John Scofield, Fred Hersch, Bob Brookmeyer in Tony Malaby. Hollenbeck s Šalamonom sodeluje prvič, Arguelles pa je bil že član zasedbe Samo Šalamon European Quartet, ki je leta 2007 posnela ploščo Nano. Pri tej je pomembno vlogo zasedal tubist Michel Godard; koncept te plošče je bil torej še daleč od »bassless«. Unity s tega vidika prinaša veliko osvoboditev za Šalamona in Arguellesa, kar oba tudi s pridom izkoristita. Hollenbeckov doprinos, ki izvira iz muziciranj v različnih manjših komornih sestavih modernega zvočnega izraza (Refuge Trio, Jorrit Dijkstra/John Hollenbeck Duo), pa pristavlja dodano vrednost, ki zaokroža fascinantno glasbeno celoto.

Ploščo odpre skladba Asking for a Break. Šalamon se takoj predstavi s prezentno linijo na basovskih strunah kitare, kot da bi želel strukturni manko, ki ga uteleša koncept »bassless«, že v samem začetku postaviti v središče medigre glasbenikov in napovedati svojo nosilno vlogo pri iskanju njegovega premoščanja. Saksofon in kitara muzicirata v širokem in uravnoteženem frekvenčnem razmerju, se izmenjujeta v offbeatu in v trialogu z bobni gradita zgoščen in razgiban pulz skladbe, ki se vsakič zaključi v sinhronem partu vseh treh. Ataka le mestoma zdrsne, v ključnih trenutkih pa je vselej brezhibna. Prehod v skladbo Dawn je neopazen. Šalamonova igra spominja na pianistično, njegovi aranžmaji so sestavljeni iz spretnega kombiniranja basovskih tonov in arpegiiranih harmonij. Harmonska struktura ni kompleksna, a je na horizontalni ravni izjemno povedna. Skladba Kei’s Venice je po svoje osrednja skladba plošče. Ni ji sicer odmerjena prelomna funkcija v dramaturško izpeljanem sosledju skladb, vendar je po svoji strukturi svojevrsten povzetek albuma. Izstopa medigra dua bobnov in saksofona. Kljub redkejši teksturi skladba ne izgubi na tenziji, za kar gre pripisati zasluge predvsem bravurozni tehniki obeh Šalamonovih partnerjev. Arguelles predstavi širok nabor improvizacijskih rešitev, Hollenbeck pa sliko obarva z domiselno rabo velikega bobna in činele, ki ju potisne v ospredje. Holla Back je naslednji v vrsti poligonov razkazovanja Šalamonovih kitarskih spretnosti. S kombinacijo efektov in manipuliranja jakosti zvoka ustvarja učinke, podobne kontrabasovi igri z lokom, ob tem pa se vselej pravočasno vključuje v unisono parte, v katerih v oktavnem razmerju s saksofonom tvori zaokroženo in toplo zvočno sliko. Boben znova briljira na čineli, harmonski sprehodi kitare odpirajo prostor saksofonski improvizaciji, skladba pa se zaključi v dinamičnem unisonu, ki ga plemeniti poudarjen offbeat na bobnih.

Plošča Unity v prostor slovenskega modernega jazza vnaša veliko mero svetovljanstva. Je tehnično, zvočno in izrazno dovršena, ponuja nepredvidljive kombinacije komponiranih tem in improvizirane igre ter izkazuje izjemno dramaturgijo tako znotraj posamičnih skladb kot tudi z vidika plošče kot celote.

Če so rdeča nit izredno povezanih prvih štirih skladb albuma Šalamonovi arpeggii, ki so zdaj kratki in perkusivni, zdaj dolgi in atmosferični, je Soundgarden skladba, kjer tok pretrga distorzirana kitara. Čas je za nov duel, preizkusita se boben in kitara. S prestavitvijo kitarske solaže v višji register se odpre prostor za saksofon. Izjemna skupinska solaža, prava lekcija proste improvizacije! Previs v zaključek skladbe nakažeta prezenten kitarski rif in pod njim raskavi saksofon v nizki frekvenci. Skladbo Moonless odpre kitarsko harmoniziranje in Šalamon se zopet poigrava s kombinacijami dolgih in kratkih arpeggijev, s čimer bistveno vpliva na teksturo skladbe, spreminja njeno dinamiko in plemeniti karakter. Predvsem pa usmerja igro tria, ki se izteče v enoglasje kitare in saksofona v visokem registru. Uspešno prestana intonančno zahtevna igra. Seagulls in Maine, sedma skladba na albumu, lahko poslušalcu že zariše splošen vtis o poslušanem. Znova začetno harmoniziranje kitare, ki funkcionira kot dobra rešitev za prehode med komadi, manj pa kot vnovič uporabljen začetek skladbe. Kar nas pravzaprav nagovarja k temu, da ploščo poslušamo kot in v celoti. Glasbeniki se na videz spontano spuščajo v improvizacijske medigre, se izmenjujejo v ospredju, parti pa se praviloma zaključujejo v unisonskih temah, ki poslušalca pogosto ulovijo nepripravljenega. Zaključek Seagulls in Maine prinese transformacijo kitarskih arpeggijev v eksaktnejši rif, ki se plete v dvoglasju s saksofonsko melodijo in ustvarja interesanten alikvotni učinek. Rif ostane podlaga za Drop D, medtem ko saksofonska igra polagoma preide na daljše tone. Alikvoti zdaj stopijo v ospredje. Zasuk zvočnega učinka ponovno prinese Šalamonovo poigravanje z efekti in volumnom zvoka. Priložnost za saksofon, da se spusti v nižjo lego, se nato dvigne visoko v altissimo, njegov zvok distorzira in zaznati je, kako oba solista spretno izmenjujeta svoji vlogi znotraj muziciranja. Pristop se nadaljuje tudi v sledeči skladbi Pif. Kitara in saksofon se izmenjujeta v registrih, tekstura skladbe pa ostaja ves čas izjemno gosta. Zanimiv zvočni učinek vzpostavi razmerje repetitivne igre bobnov in kitare, ki spremljata razgibano solažo saksofona. Na koncu enovita igra vseh treh. Izjemna usklajenost in zelo izčiščena ataka. Sklepna skladba Kei’s Secret povzame harmonski motiv skladbe Kei’s Venice, pri čemer se njena napetost polagoma stopnjuje skozi ostinatno igro, ki v prepletu s saksofonsko linijo znova prikliče igrive alikvote. Ostinato se stopnjuje, širi se tonski razpon saksofona, ki repetitivne vzorce kombinira z raznimi trilčki in glissandi, z vrhunca pa se skladba spusti v osamelo bobnarsko ritmiziranje, ki napove zaključek glasbenega popotovanja.

Plošča Unity v prostor slovenskega modernega jazza vnaša veliko mero svetovljanstva. Je tehnično, zvočno in izrazno dovršena, ponuja nepredvidljive kombinacije komponiranih tem in improvizirane igre ter izkazuje izjemno dramaturgijo tako znotraj posamičnih skladb kot tudi z vidika plošče kot celote. Gre za ploščo, ki svoj strukturni manko zaobrne sebi v prid. Plošča vrhunskih kompozicij in vrhunskih glasbenikov. Plošča z zgodbo.