20.07.2020

Subtilna sprega glasu in kitare

Vokalno inštrumentalni duo mezzosopranistke Barbare Jernejčič Fürst in kitarista Žarka Ignjatovića v okviru Festivala Imago Sloveniae-Podoba Slovenije.

Franc Križnar

Žarko Ignjatović & Barbara Jernejčič Fürst
Foto: Tanja Benedik

Že desetletja v Ljubljani in drugod po Sloveniji živi in deluje Festival Imago Sloveniae – Podoba Slovenije. Po krivici je v senci starejšega in mednarodno bogatejšega Festivala Ljubljana, a kljub temu s številnimi raznolikimi komornimi in solističnimi koncerti ter za razliko od omenjenega še brez vstopnine! V prvih taktih letošnje edicije festivala (od 1. 7. do 29. 8.) sta 13. julija v ljubljanskem Mestnem muzeju v vokalno inštrumentalnem duu nastopila mednarodno uveljavljena solista: mezzosopranistka Barbara Jernejčič Fürst in kitarist Žarko Ignjatović. Na repertoarju sta imela izvirna dela za glas in kitaro od zgodnjega angleškega baroka (H. Purcell) prek nemške romantike (J. Brahms), kitarskih in siceršnjih sodobnikov (D. Bogdanović in P. Šavli) pa vse do najbolj temperamentih španskih in katalonskih del (E. Granados in R. Gerhard). Umetnika sta našla kar nekaj skupnih točk, še več, ves večer je bil v znamenju odličnosti. Njun duo je mnogo več kot kaka ad hoc združba, je harmonija z vsemi vrlinami najžlahtnejše komorne glasbe. Njun pleno se je razpenjal od uvodnega baroka prek romantike do sodobne glasbe, z vsemi pritiklinami občutene (glasbene) folklore.

Umetnika sta se izkazala v trdnem vokalno inštrumentalnem duu, v katerem poleg številnih drugih preokupacij delujeta že kar nekaj časa, in to več kot uspešno. Ni čudno, da imata prav z omenjenim repertoarjem za seboj tudi že svojo zgoščenko. Pevska solistka Barbara Jernejčič se je izkazala s sonornim in zanesljivim mezzosopranom. V njem zna izkoristiti vse prednosti in odnos do različnih izvirnih jezikov (angleščina, nemščina, slovenščina, španščina, katalonščina). Njen glas je prožen, barvno zanimiv v vseh registrih, saj je njegov razpon velik. Prav tako je izredno zanesljiva v intonančnem pogledu, njen glas je gibek in tehnično popoln. Z vsemi temi izvrstnimi pevskimi dispozicijami zato ostaja prvakinja z zelo raznolikim in širokim repertoarjem, prepričljiva tako v ranem baroku kot v najsodobnejših glasbenih zapisih, po katerih posebej slovi. Njen kitarski partner Žarko Ignjatović je tehnično izredno podkovan tako solistično (predigre, medigre, poigre) kot tudi in zlasti ansambelsko izredno subtilen. Spet se je v spregi med glasom in kitaro, ki niti ni preveč hvaležna, izkazal kot dovzeten za vse posebnosti spremljave vokala. Tokrat je mojster Ignjatović svojo sicer solistično, a tudi komornoglasbeno sposobnost v soigri s tako pevko še nadgradil. Tako kot Jernejčičeva je tudi Ignjatović spreten in subtilen v odnosu do glasu. Umetnika sta našla kar nekaj skupnih točk, še več, ves večer je bil v znamenju odličnosti. Njun duo je mnogo več kot kaka ad hoc združba, je harmonija z vsemi vrlinami najžlahtnejše komorne glasbe. Njun pleno se je razpenjal od uvodnega baroka prek romantike do sodobne glasbe, z vsemi pritiklinami občutene (glasbene) folklore. Ta se je pričela že v Treh slovenskih za sopran in kitaro Petra Šavlija: Sijaj, sijaj, sončece, Nocoj pa, ah, nocoj in Slišala sem ptičko pet in se potem sklenila v španskih in katalonskih pesmih E. Granadosa in R. Gerharda. Prav s temi (3 + 5) pesmimi sta umetnika nedvomno dosegla vrh tega večera in zaradi še vedno aktualnih koronskih razmer omejenemu številu naklonjenih in hvaležnih poslušalcev poklonila dvoje dodatkov, enega španskega in enega slovenskega (koroško ljudsko v priredbi Jožeta Gregorčiča).

Doživeli smo enega od polnokrvnih glasbenih večerov, zadetek v polno prireditelja Imago Sloveniae – Podoba Slovenije. Umetnika si s tako reputacijo zaslužita zagotovo še kakšen večji domet. Mednarodni odri ju tako rekoč kličejo, vrata so jima na stežaj odprta!