16.08.2017

Tako govori Laibach

Glasba z albuma je nastala za potrebe predstave Tako je govoril Zaratustra v režiji Matjaža Bergerja in izvedbi novomeškega Anton Podbevšek Teatra. Z njim se Laibach vrača v eksperimentalne vode.

Bojan Vrlič

Also Sprach Zarathustra

Laibach

Also Sprach Zarathustra

Mute
2017

»Obstaja eno zelo čudno dejstvo o Roxy Music, saj gre prvič v zgodovini rock'n'rolla za skupino, ki se znova ustanovi ...«

S temi besedami je Saša Stojanović alias Sam Punkerton daljnega leta 1980 (objavljeno 29. februarja v beograjskem Džuboksu) začel pogovor z Bryanom Ferryjem, ko je ta po triletnem premoru ponovno zagnal svoj matični bend. Le tri mesece zatem (1. junija 1980) je v Trbovljah vzniknila zasedba Laibach in odprla vrata slovenskim alternativnim osemdesetim. Od takrat se je rock'n'roll ne le postaral, temveč je še huje. Ne le da se premnoge, med njimi celo že pred Roxiji razpadle skupine vsakih nekaj let, pač po potrebah trga, ponovno formirajo, ampak nekatere, kot recimo Laibach, kljub delovni dobi, ki jim kot rudarjem ob beneficirani delovni dobi že nekaj let omogoča regularno upokojitev, nočejo niti razpasti.

V tej luči ne čudi, da gre delu mlade slovenske inteligence ta Metuzalem že pošteno v nos, saj kot vseprisotna očetovska figura ne le kar kliče po umoru in osvoboditvi izpod njene dolge sence, ampak obenem simbolizira tudi vseprisotna in za vse večne čase usodna in zato pri marsikom že pošteno osovražena alternativna predosamosvojitvena osemdeseta. Kljub vsemu temu je Laibach, čeravno se kot vzorni retrogardist k začetkom vedno znova vrača, že zdavnaj ne le »prerasel« svoje začetno obdobje, ampak se je z leti razvil v enega najbolj samosvojih in prepoznavnih glasbenih kolektivov. Kot tak je že zdavnaj prerasel ne le okvire običajnega rock benda, pač pa danes znotraj svetovne popularne glasbe predstavlja celostno umetnino (»Gesamtkunstverk«) in kult redke, butične sorte, ki je po originalnosti primerljiv s kalibri tipa The Residents in Kraftwerk

Vse seveda ni šlo gladko in bili so tudi zastoji. Predvsem v devetdesetih, ko se je kljub obetavnemu začetku z albumom Kapital (Mute, 1992), ki je bil prvi slovenski dolgometražni izlet v smeri techna, zdelo, da Laibach le s težavo ostaja na površju (kar, roko na srce, večini sodobnikov te zasedbe ni uspelo), a se vsaj od albuma WAT (2002) dalje, ki je izvrgel enega največjih Laibachovih hitov, Tanz Mit Laibach, zdi, da gredo zadeve le še navzgor. 

Prejšnji studijski album Spectre je bil precej lahkoten electro pop, namenjen predvsem novačenju novega, mlajšega poslušalskega kadra. Po severnokorejski avanturi in predelavah zimzelenčkov iz mjuzikla Moje pesmi moje sanje, ki so bili osnova zadnje koncertne turneje Laibacha, se mi je že porajala skepsa, saj je kazalo, da se stvari obračajo preveč po komerciali, kot je nakazovala tudi res heterogena sestava občinstva na zaključnem koncertu turneje lansko pomlad v Cankarjevem domu, ki je vključevala cele družine s šoloobveznimi otroki, kar je bilo pred tem nepredstavljivo. Vendar je novi album Also Sprach Zarathustra v hipu razblinil vse moje tovrstne pomisleke. 

Z njim se Laibach vrača v eksperimentalne vode, iz katerih, če smo iskreni, kljub popoidnosti zadnjega obdobja nikdar ni zares izplul. Spomnimo se iz zadnje petletke le dveh nastopov Laibacha v podzemlju velenjskega rudnika v sklopu razstave Khole Ist Brot pa live acta pred Moderno galerijo ob retrospektivi NSK od Kapitala do kapitala ter začetnega dela triumfalnega koncerta v turbinski dvorani prestižnega londonskega muzeja Tate Modern, zabeleženega na dvojnem disku Monumental Retro-Avant-Garde, live at Tate Modern (Abbey Road Live Here Now, 2012). A vendarle, Also Sprach … je za razliko od teh občasnih vračanj k avantgardnim začetkom sodoben album, ki kljub premnogim referencam – nekatere segajo globoko v zgodovino – čvrsto stoji v drugem desetletju enaindvajsetega stoletja. 

V nasprotju s Spectrom, ki je s te plati nekoliko šibak in rahlo zastarel, čeprav vseeno na polno zaživi v koncertnih izvedbah, se Also Sprach … ponaša z inovativno in kristalno čisto produkcijo, znotraj katere se ambientalna sodobna elektronika prepleta z nastavki »klasike« in industriala. »Dogajanje« je nočno, umeščeno med zahajanje (Von Sonnen-Untergang, prvi zvočni kos) in vzhajanje sonca (Von Sonnen-Aufgang, predzadnji, enajsti), ki mu sledi le še sedemminutni »outro«, noč, ki ni spokojna in v kateri napetost niti za hip ne popušča, občasno pa preteče vznemirja še pasje režanje, brušenje nožev ter smrčanje in občasno citiranje odlomkov iz Zaratustre Friedricha Nietzscheja v izvedbi vokalista Milana Frasa. Večji del albuma je prežet z apokaliptičnim, nosferatujevskim vzdušjem, zato ne preseneča, da recenzenta britanskega portala The Queitus gmota spominja na glasbene opremljevalce neoekspresionističnih filmov nemškega režiserja Wernerja Herzoga, bavarske atmosferike Popol Vuh. V drugi polovici se v devetem delu, naslovljenem Die Unschuld II, med vse to prikrade še variacija na eno od Laibachovih zgodnjih stvaritev, Brat moj, dejanje, ki ponovno spomni na to, kakšna škoda je, da še do danes ostaja nerealizirana objava studijskih predelav kultnih komadov iz osemdesetih, ki so sicer že leta en od sestavnih ali celo nosilnih delov nastopov Laibacha.

Že pri Spectre smo bili priče za Laibachov kolektivizem kar malo kontrirajočemu podpisovanju avtorstva pod posameznimi komadi, zdaj pa se pri Also Sprach … ta praksa nadaljuje. Ali gre za sledenje kapitalistični logiki deljenja profita striktno po zaslugah, pri tem niti ni pomembno, a se mi zdi vredno izpostaviti, da je za razliko od prejšnjega albuma, kjer število vpletenih vendarle daje vtis o živahni izmenjavi idej, tokrat avtor en sam, Matevž Kolenc, sicer kitarist in en od nosilnih stebrov že nekaj let mirujočih ljubljanskih pop noirovcev Melodrom. (Od tod prihaja tudi največja odrska pridobitev zasedbe zadnjih let, karizmatična Mina Špiler, ki na albumu zablesti le v predzadnjem kosu, še enem iz niza romantičnih klasikov z ženskim vokalom in edinem, ki ustreza formi »skladbe« Vor Sonnen-Aufgang.)

Glasba z albuma je nastala za potrebe predstave Tako je govoril Zaratustra v režiji Matjaža Bergerja in izvedbi novomeškega Anton Podbevšek Teatra, premierno pa je bila uprizorjena marca 2016 v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Sam predstave nisem videl in o uspešnosti zlitja z odrom ne morem soditi, me pa bolj kot to zanima, kako bo material zaživel na koncertih. Na »Zaratustri« bo – kar se mi zdi glede na relativno nekomunikativnost materije drzna in pohvalna poteza – namreč slonela prihajajoča evropska turneja Laibacha, na katero se člani odpravljajo v delno prenovljeni zasedbi in  v okviru katere bodo, kot v svetovnem slogu sporoča njihov promocijski material, »Ljubljani najbližje 6. novembra, ko bodo nastopili na Dunaju«.