24.12.2015

Temačnejše, hitrejše

Po dveh kratkometražcih, ki sta izšla v zaporednih letih 2011 in 2012, so sedaj slovenski postmetalski asi The Canyon Observer postregli s silovitim Fvck, ki ga je mogoče dobiti kot zastonjski dolgpoteg in zgoščenko, medtem ko boste morali navdušenci za fizično prezentnost vinilne izdaje počakati do začetka februarja.

Andrej Tomažin

FVCK

The Canyon Observer

FVCK

KAPA Records
2015

V slovenskem žanrskem balončku, ki ga vsak s svoje strani ukalupljajo počasnejši, trpežni in vztrajni člani zasedb Leechfeast in Beneath The Storm in na drugi strani od drugačnih glasb ter družbenih praks vzgajani primorski bend Human Host Body s svojim počrnjenim crustom, The Canyon Observer pač ne more drugam kakor k sebi in od sebe. Če sta kratkometražca do določene mere še izdajala začetno mero iskanja, se dolgometražec tako produkcijsko kot arhitektonsko kaže kot zrel izdelek, katerega morebitnih slabosti ravno zaradi tega ne moremo več odpraviti z vzvišenim zamahom roke ali s spodbujajočim, paternalističnim izrekom podpore.

Zasedba The Canyon Observer se je z albumom FVCK, izdanem pri KAPA Records, nedvomno prepustila bolj nasičenemu in rohnečemu zvoku, ki se, kakor so zapazili tudi drugi recenzenti, subtilno oddaljuje od osnovnih vplivov postmetalskega univerzuma kakih Neurosis, Isis in Cult of Luna ter se z močnejšimi atmosferičnimi nihanji bliža zvoku nemških atmosferičnih postmetalcev Downfall of Gaia, z bolj blackmetalskimi perkusivnimi drnci pa v nekaterih primerih zvočna ekspresija sugerira celo še bolj počrnjeni sludge Coffinworm ali finske skupine Fleshpress. Dinamični vzponi in padci, ki so ozaljšani z razvlečenim growlom in gradijo napeti lok zvočne pripovedi, na katero so prilepljeni disonantni akordi in občasna dromljanja, so jasni ostanek začetnega glasbenega vzgiba s prejšnjih dveh EP-jev, dveh poglavij, ki sta bili, gledano za nazaj, pripravljalna platforma za album FVCK. Z novo bobnarsko silo, Simonom Intiharjem, sicer sočlanom dvojca Blaž & Simon, v katerem se razplasteni beatmaking druži z živo bobnarsko izkušnjo, se na dolgometražcu prvič raztrga urok docela preprostega ritmičnega sledenja kitarskim taktovskim poudarkom, tako da prideta do izraza hitrost ter spretnost ohranjanja robustne repeticije. Intiharjevi prehodi in malenkostne ritmične spremembe so dovolj raznovrstni, da v trenutkih klasičnega »ohromelega« sludgea kažejo na dovoljšno mero naveličanosti in otopelosti, ob bolj ekscesnih ekskurzih Babičevega kričanja (to je najprepričljivejše, ravno ko je najmanj razumljivo) in močno distorziranih rifih Letonje in Miloševiča pa sledijo centrifugalni sili kolektiva. V skladu z njo se lomijo po predhodno zastavljeni poti, čeprav s svojo raznolikostjo poslušalca zlahka potegnejo v tok brutalnih in nepredvidljivih levitev, tako da The Canyon Observer jaha na valu temne in zgoščene zvočne materije, ki stalno raste in pada ter predstavlja grobe, razpadajoče in nemirne vizije nekega v glasbo prelitega sveta.

V skladu z njo se lomijo po predhodno zastavljeni poti, čeprav s svojo raznolikostjo poslušalca zlahka potegnejo v tok brutalnih in nepredvidljivih levitev, tako da The Canyon Observer jaha na valu temne in zgoščene zvočne materije, ki stalno raste in pada ter predstavlja grobe, razpadajoče in nemirne vizije nekega v glasbo prelitega sveta.

Tako tudi albumska notranja napetost katarzično raste do zadnjega komada, ki je nedvomno najboljši eksponent novega glasbenega izraza benda in ga štejem za eno od njihovih kompozicijsko bolj dodelanih reči. Zaključek v sterilnem digitalnem šumu in zaključni tišini pa razkriva še en pomislek, ki se utrne ob poslušanju albuma FVCK. Če je po eni strani produkcijska superiornost, ki je jasno nakazana z zvestimi navedbami pomembnih producentskih imen, albumu dala začetni sunek zvočne penetracije, pa ravno enovit in poslušalcu precej prijazen zvok te pretirane sproduciranosti v navezavi s približevanjem formalnim prvinam black metala in z večjo prezenco nojzerskih delov opozarja na določena protislovja znotraj nove ekspresivnosti benda ter s tem jemlje osnovni glasbeni izraznosti dobršno mero surovosti, neposrednosti in tehničnega nekonformizma, ki so značilni za te žanre. Nekaj tega je The Canyon Observerju uspelo prikazati na živih nastopih v Ljubljani in Novi Gorici, in tako se zdi, da odmiki od formalnega izraza, kakršnega bi sicer pričakovali, niso le nereflektirana okrasitev postmetalskega sludgeovskega stroja, temveč novi modus operandi benda, ki kot inovativna medžanrska hibridizacija že nekaj let predstavlja osrednjo silo razvoja postmetalskega glasbenega idioma.