15.09.2019

Topografije zvoka 2019: Prehajanja

Ponovno je čas za simpozij, namenjen zvočnim umetnicam, ki nam ga razgrinja festival Topografije zvoka. Letos se bodo prehajanja med nastopajočimi glasbenicami, skladateljicami, elektrofoničarkami, zvočnimi umetnicami in teoretičarkami odvijala med 16. 8. in 20. 8. v Galeriji ŠKUC in v prostorih Cankarjevega doma.

Luka T. Zagoričnik

Topografije zvoka 2019: Prehajanja

Ponovno je čas za simpozij, namenjen zvočnim umetnicam, ki nam ga razgrinja festival Topografije zvoka pod programskim vodstvom Nine Dragičević. Letos se bodo prehajanja med nastopajočimi glasbenicami, skladateljicami, elektrofoničarkami, zvočnimi umetnicami in teoretičarkami odvijala med 16. in 20. septembrom v Galeriji ŠKUC in v prostorih Cankarjevega doma. Ponovno bomo deležni koncertov, dokumentarnega filma, poglobljenih teoretskih debat, ustvarjalne retrospektive in zvočne instalacije v raznolikih žanrskih modusih (sodobna klasična glasba, svobodno improvizirana glasba, rock, noise, jazz, zvočna umetnost, elektronska in elektroakustična glasba). V Sloveniji bo festival prvič gostil legendarno nemško zvočno umetnico, skladateljico, flavtistko in vizualno umetnico Christino Kubisch, ki bo predstavila svojo zvočno skulpturo Cloud iz leta 2011 in nastopila s performativnim predavanjem Prehajanja s Christino Kubisch: Štiri desetletja umetniškega ustvarjanja. Tako se bomo skupaj sprehodili po več kot štiridesetih letih njene ustvarjalnosti, ki je ključno zaznamovala polje zvočne umetnosti kot svojstvene ustvarjalne paradigme, razpete med sodobno umetnostjo in glasbo. Prav tako bomo v Sloveniji prvič gostili pomembno premišljevalko zvoka, britansko teoretičarko Salomé Voegelin, avtorico treh odmevnih in pomembnih knjig o zvočni umetnosti: Listening to Noise and Silence: Towards a Philosophy of Sound Art (Bloomsbury, 2010), Sonic Possible Worlds: Hearing the Continuum of Sound (Bloomsbury, 2014) in The Political Possibility of Sound: Fragments of Listening (Bloomsbury, 2018), ki bo v performativnem predavanju Tkanje mrež iz dejavnosti na robovih razmišljala o različnih tipih skupnosti. Premierno pri nas si bomo ogledali dokumentarni film A Life In Waves režiserja Bretta Whitcomba o še eni pionirki, tokrat elektrofonične glasbe in ustvarjanja s sintetizatorji zvoka, Suzanne Ciani. Večer z naslovom Filigranske niti bo posvečen domači skladateljici Urški Pompe in izkušnji njene krhke glasbe, ki jo bosta v živo izvedli flavtistka Anja Clift in klarinetistka Valentina Štrucelj; s skladateljico in profesorico bo potekal tudi pogovor. Festival pa se bo začel z nastopom petih domačih ustvarjalk, ki bodo s prehajanjem med svojimi nastopi v zvenu in šumu ter med različnimi ustvarjalnimi principi gradile ad hoc skupnost, ki se hipno utelesi v zvenu, a lahko skozenj in mimo njega, tako na odru kot zunaj, odmeva širše; nastopile bodo saksofonistka iz polja improvizirane glasbe, jazza in klasične glasbe Jasna Kolar, basistka in vokalistka, performerka, igralka in plesalka Jelena Rusjan (članica zasedbe Borghesia, prej Trus!), bobnarka Tina Jenko (včasih članica zasedb Rhythm Thieves, oOo, Kombo B …), vodilna domača nojzerka in elektrofoničarka Kikiriki ter violinistka, vokalistka in improvizatorica Ana Kravanja (tudi članica Širom in Olfamoštvo). Več o programu festivala najdete TUKAJ.

O letošnji ediciji, nastopajočih umetnicah in njihovem delu smo se pogovarjali z Nino Dragičević ter se pri tem dotaknili nekaterih vprašanj, ki jih podčrtuje letošnji programski koncept prehajanja.

Letošnja tematika simpozija je prehajanje. To se bo na najbolj viden in slišen način utelesilo v uvodnem nastopu petih domačih ustvarjalk, ki bodo med seboj in skupaj prehajale med lastnimi in skupinskimi izrazi, identitetami, statusi na scenah, žanrskimi izrazi itd. Kaj se razkriva v točki prehoda, kaj razbiraš med prehajanji, tako v ožjem smislu pričujočega večera kot v širši programski zasnovi letošnje edicije?

Rdeča nit letošnje edicije festivala, torej prehajanja, je izšla iz feminističnega poskusa zamišljanja skupnosti na področju umetnosti (pa tudi širše). Izšla je tudi iz opazovanja Šantelove slike Slovenski skladatelji, ki visi v Slovenski filharmoniji. Na sliki je nič kaj pisana skupina, mislim, da okrog tridesetih avtorjev. Nobene avtorice ni vmes, jasno. In ta slika, ki je primer seksizma par excellence, je velik ponos tukajšnjega skladateljstva.  

Nazaj k pojmu skupnost. Koncept kolektiva je mogoče razumeti, ni pa mu nujno mogoče pripisati smiselnosti; kolektiv se gradi na izključevanju, za člane in članice kolektiva pa pomeni družbeni stik, komunikacijo, povezovanje in potencialno medsebojno pomoč, možnost grajenja nečesa, česar posameznik ali posameznica ne bi zmogla sama; itn. Prav nasprotno načeloma velja za prostor izven kolektiva. Zdaj pa – glede na to, da so bile zvočne umetnice v zgodovini praviloma izključene iz (pretežno moških, jasno) kolektivov in so tudi danes le redkokdaj resnično lahko konstitutivni del nečesa kolektivnega, saj so vsepovsod bratske združbe – se je končno moralo pojaviti vprašanje: ali lahko k izključitvi pristopimo na bolj emancipatoren način, to se pravi na način, ki ne bo a priori predvideval želje po vključenosti?

Moj predlog odgovora je: Da, lahko. In takšen odgovor omogoča natanko umetnost kot ne nujno materialni prostor. Kot prostor, ki omogoča intertekstualnost. S prehajanji torej mislim na tvorjenje mrežnosti oziroma nematerialne kolektivnosti, takšne, ki jo sestavlja časovno in geografsko nelinearna referencialnost. Vez z nečim in nekom, ki ni nujno tu in zdaj. Če osnovno razumevanje kolektiva dopušča domala čisto konvergenco pripadnosti kolektivu, ki je pač tam in takrat (lahko pa tudi ne bi bil), ta drugi pristop kaže na aktivno vlogo pri snovanju svoje pozicije v nekem prostoru in v oblikovanju umetniškega izraza. Vez ni nekaj, kar se zgodi, pač pa nekaj, kar krojiš. V tem smislu ne drži, da so (bile) avtorice resnično same, v umetniškem svetu osamljene, temveč so že povezane skozi intertekstualnost. Z drugimi besedami: točki reference predvsem ni nujno biti tisto, kar se kaže kot dominantno.

Otvoritveni večer festivala bo to misel prenesel v izvedbo. Pet avtoric, ki delujejo v najrazličnejših poljih zvočnih umetnosti in form, se ne bo združilo, pač pa srečalo točno skozi prehajanje. Gre za naročeno delo, katerega končnega rezultata ne moremo predvideti, in sicer deloma zaradi afinitete avtoric do improvizacije, deloma pa zato, ker, kot rečeno, prehajanje ni linearni proces, temveč vključuje učinke potez (glasov, zvokov ...) avtoric, ki nastopajo v sosledju, a ne ločeno. 

Prehajanja med različnimi mediji ustvarjanja in predvsem med neslišnim in slišnimi zvoki zaznamuje delo pionirske nemške zvočne umetnice, skladateljice, vizualne umetnice in glasbenice Christine Kubisch. Z njo se podajamo v srčiko nastanka in vzpostavitve zvočne umetnosti v polju sodobne umetnosti in v različnih korelacijah z glasbo. Kako vidiš njeno vlogo in kako se nam bo predstavila?

Kot vedno na Topografijah zvoka, tudi tokrat gostimo eno izmed »pionirk«, torej avtoric, ki so bistveno zaznamovale sodobne zvočne umetnosti. S tem pa tudi izrecno zavračamo generacijske razlike, ki so še kako prisotne v kulturnem in umetniškem producentstvu, kjer se nenehno govori o nekakšnih »mladih«, kar ni le pokroviteljsko do mladih, ki se jih ves čas želi mentorirati, temveč tudi diskriminatorno; medtem ko so »starejše« generacije izključene tako iz družbenega kot tudi delovnega življenja. Ob tem pa se tu in tam izpostavlja tega ali onega »starejšega« avtorja, res avtorja, avtorice pa le takrat, ko so že mrtve.

Christina Kubisch je ena najvitalnejših avtoric, kar sem jih kdaj srečala. Ob tem je tudi izrazito pronicljiva in inovativna; od njenih prvih umetniških stikov z zvočnimi valovi do današnjih kar najkompleksnejših kompozicij in zvočnih skulptur je preteklo že več kot štirideset let, a z vsakim novim delom doda nekaj, na kar prej nismo pomislili. Natanko ta proces bo predstavila v Ljubljani, in sicer v dveh večerih. V Galeriji ŠKUC bo postavila zvočno skulpturo Cloud, ki ni le »ogledno« ali pač »slušno« delo, temveč poslušalki in poslušalcu omogoča tvorjenje lastnih kompozicij, skratka, opozarja na aktivno vlogo pri tvorjenju zvočnosti. Kot bi poskusila dopovedati, da zvočnosti niso slučaj ali nekaj samoumevnega. V drugem večeru bomo šli skozi desetletja njenega umetniškega ustvarjanja. Govorila bo tudi o enem svojih najbolj prepoznavnih umetniških konceptov – Electrical Walks; slišali bomo njena najzgodnejša dela ter živo izvedbo najnovejše plošče, ki jo je ustvarila z Anneo Lockwood. Skratka, z njo bomo prehajali skozi njo samo.

K nam prihaja tudi Salomé Voegelin, pomembna ustvarjalka in teoretičarka zvočne umetnosti in avtorica vsaj treh pomembnih knjig s tega področja. Razmišljala bo o skupnosti in zvoku. Kako danes zajeziti prehodnost skupnosti, razpršenost, nestalnost, ki se odmika od skupnosti, kot smo jih pojmovali včasih (subkulture, kontrakulture, različna gibanja ...), in kako to misliti skozi tako prehodni medij, kot je zvok?

Salomé Voegelin piše izjemno kompleksne tekste, ki pa so specifični v tem, da v njih razmišljanja o zvočnostih ne prepušča subjektivnemu fantaziranju in fenomenologiji, temveč jih opremi s politično mislijo. Njena najnovejša knjiga, Political possibility of sound, ki jo bo skozi performativno predavanje oziroma kuriran performans predstavila na Topografijah zvoka, je točno to. Mislim, da Salomé Voegelin prehodnost in razpršenost skupnosti misli ne le skozi tranzitornost zvoka, marveč prav zaradi tranzitornosti zvoka. Zvok je prehoden in nestabilen, določljiv zgolj v interpretacijah, ki ga zapolnijo in hkrati osiromašijo potencialnosti; enako je mogoče reči za skupnosti. Skupnosti naj bi bile relativno fiksne in zamejene; predlog pa je tu obraten: zvok je kozmopolitski, in takšno naj bo tudi zamišljanje skupnosti.

Suzanne Ciani je pionirka elektronske glasbe, ustvarjanja s sintetizatorji zvoka, kar je danes trend in skrajno fetišizirano v polju različnih godb, od DIY kulture ustvarjanja lastnih modulov do skrajno komercialnih vej popularne glasbe. Tudi njej se je, tako kot številnim zvočnim umetnicam, pripoznanje zgodilo »za nazaj« (kljub številnim nagradam, nominacijam, pozicijam v založništvu itd.), v (so)ustvarjanju z mlajšo generacijo ustvarjalk in ustvarjalcev. Kako spremeniti oziroma se spopasti s to zgodovinsko optiko, ki se vedno znova vzpostavlja?

Res je, Suzanne Ciani je zadnjih nekaj let potisnjena v ospredje kot resnična pionirka. Treba pa je reči, da pri teh stvareh vedno obstaja tveganje, da se bo zgodilo romantiziranje preteklosti. Lahko bi dodala, kar sama pravi na to temo, a to bi bil spoiler, saj se prav tega dotika tudi v filmu, ki bo prikazan na festivalu. Suzanne Ciani je v tem kontekstu gotovo zanimiva zaradi svoje specifične umetniške poti, ki je tesno speta s komercialnim delom. Zakaj se jo torej ponovno tako obuja? Zato, ker obstaja ponovna fascinacija z analognimi instrumenti? Zato, ker je še kar na delu eksotiziran pogled na žensko, ki manipulira kompleksno mašino? Kajti zanimivo je to, da revitalizacija te avtorice niti približno ne poteka v sferi njenega dela s klavirjem, torej točno tistega dela, v katero se je usmerila pred leti, temveč s poudarkom na elektroniki in njenem delu za korporacije. Menim, da so to relevantne teme, saj presegajo navdušenje nad eno posameznico in jo umestijo v širše družbene dinamike, v katerih sama sodeluje. Odgovor na vprašanje, kako se spopasti z določeno zgodovinsko optiko, je verjetno nujnost kritike optike. Namesto več showcasov naj bo več diskusije.  

Simpozij se ponovno dotika tudi domače ustvarjalnosti v polju sodobne klasične glasbe, tokrat skladateljice in predavateljice Urške Pompe ter njene krhke, tihe glasbe skrbno odmerjenih gest, ki delujejo kot svojstvena antiteza velikopoteznih gest v velikem delu sodobne klasične glasbe še danes (kjer je tišina odrinjena na robove). Kje je moč v krhkosti in v zvenu tišine?

Z Urško Pompe bova o točno tem govorili prav na festivalu. Sama pa menim, da gre pri njenem skladateljskem procesu za posvetitev zvoku. Ne zvočnosti kot kompleksnemu sestavu zvokov, pač pa res posameznemu zvoku. Rezultat tega procesa se na koncu ne zdi pompozen, fanfarski, revolucionaren, zdi se celo »krhek«; moč pa – po mojem poslušanju – pride iz napetosti, ki jo izgradi njena kompozicijska neprepustnost. Nič več ne more noter, pa naj še tako tolče po vratih.  

O moči v zvenu tišine bi seveda lahko razpredala dolgo v noč, a karkoli bi rekla, to ne bi bila končna trditev. Tišina je kot ena od neštetih pojavnosti zvoka kompleksna, njen učinek pa situacijski, relacijski in pogojen s poslušalko, ki tišino bodisi posluša pozorno bodisi kar v neskončnost hlasta po zvočnih dražljajih, ki jih, tako kot njihove odsotnosti, ne prenese. Mogoče je reči, da gre pri Urški Pompe za dobrodošlo antitezo osrednjim kanonom sodobne glasbe, precej komično poimenovane »resna«. Po drugi strani pa je prav tako mogoče aplicirati feministične teze o tem, da avtorice pišejo praviloma krajša in t. i. tiha dela zato, ker je tukajšnji prostor večno 19. stoletje in je vprašanje časa ter možnosti za pisanje daljših del vezano na družbene vloge ženske – torej matere, učiteljice, žene, šele potem skladateljice. Kaj od tega je za posamezno avtorico bolj res, ne vem, vem pa, da sem od opazovanja bivanja v ugodju, ki se mu reče lažna zavest in ki jo je pri avtoricah pogosto mogoče srečati, že resnično izčrpana. Kaj o vsem skupaj meni Urška Pompe, pa izvemo že čez nekaj dni.