28.11.2017

Totalno tonalni Deseti brat

Novomeška postavitev novitete Aleša Makovca se je v produkciji Zavoda Friderika I. Barage premierno odvila 22. novembra v Kulturnem centru Janeza Trdine.

Maia Juvanc

Deseti brat
Foto: Darja Štravs Tisu

Novomeška postavitev novitete Aleša Makovca se je v produkciji Zavoda Friderika I. Barage premierno odvila 22. novembra v Kulturnem centru Janeza Trdine. Z opero Deseti brat po istoimenskem romanu Josipa Jurčiča je skladatelj s pomočjo pevcev Slovenskega komornega glasbenega gledališča in Vokalne akademije Jurij Slatkonja ter režiserko Evo Hribernik želel tematizirati rojstvo slovenskega naroda in izpostaviti glavne teme v človeškem življenju: ljubezen, poštenost in žrtev.

Glasbenogledališko delo, ki je utrjeno v tonalnem jeziku in vključuje folklorno melodiko, nosi slogovno oznako »romantična opera«. Skladatelj si je ta žanr izbral kot vodilo pri ustvarjanju, čeprav se zdi, da je iz romantičnega idioma potegnil zgolj nekaj formalnih opernih elementov, sicer pa se je predvsem naslonil na funkcijsko tonalnost, značilno za klasicizem. V prvem dejanju se je tudi izraziteje oddaljeval od modulacije, ki igra ključno vlogo v romantiki. 

Njegov glasbeni jezik vsebuje nekaj elementov italijanske veristične opere, ki pa jih je Makovac uporabil na svoj način. Ariozni in recitativni, parlando momenti so se fluidno pretakali drug v drugega in so logično sledili zgodbi oziroma dramskemu dogajanju. Kljub temu je glasbeni stavek deloval precej zamejen znotraj treh poglavitnih stopenj lestvice (T, S, D). Zvestoba precej ozkemu ambitusu je delovala kot dvorezni meč. Na eni strani se je spevnost v arijah nemudoma vtisnila v podzavest poslušalca, po drugi plati pa ni izkoristila več ključnih prvin opernega pevskega glasu. Menim, da bi opernim vlogam novomeškega odra poleg fortissima v kadenci med dvema tonoma lahko dodali več izraznega materiala: z mehkimi, tihimi kadenčnimi prehodi, koloraturnimi okraski in počasnimi dinamičnimi gradacijami bi v razgibani melodiji izrazili več človeških občutij. Morda bi s tem tudi občinstvo bolje začutilo muzikalno raznolikost opernega doživetja in bi ploskala tudi ob tišjih, a vseeno čustveno nabitih končnih notah. Ti vtisi ob poslušanju so me napeljali k misli, ali ne bi veljalo več pozornosti nameniti mlajšim poslušalcem, temu, kako glasbeno oni zorijo. Šolski otroci, katerih stik z opero ostaja v znamenju spevne melodije z bučečim koncem, začnejo glasbo nasploh hitro vrednotiti le skozi estetiko lepega in enostavnega, s čimer so prikrajšani za marsikatero doživetje, ki se poslušalcu odpre le, če h glasbi pristopi z občutljivostjo in dojemljivostjo, ki vodita h kompleksnejšim glasbenim jezikom. Če se mladim poslušalcem ne razkriva postopoma teh glasbenih svetov, potem ne moremo pričakovati, da bo naslednja generacija dovzetna za umetnost, ki z glasbenimi sredstvi odstira uvide v resnice tega sveta. 

Novomeška scena očitno rojeva svojevrstno glasbenogledališko ustvarjalnost, krojeno za domači oder in publiko, ki ji želi približati ta umetniški žanr s pomočjo kvalitetnih spevnih melodij v stilu italijanskih oper (Puccinija). V ospredje postavlja slovenske literarne teme, ki jih zaznamuje domačijski pridih folklornega glasbenega materiala. Sodeč po bučnih aplavzih, je delo poželo veliko odobravanje. In če upoštevam kontekst, potem se temu pridružujem tudi sama, čeprav z zadržkom in pripombo, da se novomeški oder malce preveč obremenjuje s populizmom.

V svojo invencijo je Makovac vključil več folklornega gradiva, pri čemer me je presenetilo, da se je to kljub revialnemu pridihu nastopov Folklornega društva Kres lepo vpelo v celoto in ni delovalo vsiljivo. To in pa dober libreto sta poskrbela za to, da je bilo odrsko dogajanje razumljivo in glasbeno pestro. Glavna odlika glasbene zasnove pa je bila polifonija oziroma skladateljevo spretno kontrapunktično vodenje pevskih glasov, kar je prišlo posebej do izraza v pevskih tercetih in kvartetih. Poleg tega je bilo zaznati izraziti vpliv Puccinija. V tretjem dejanju sta za dramatično atmosfero poskrbela zvočni grozd in razširjena harmonija, čeprav je ta hitro odzvenela in se vrnila v izvirno zasnovo. V zaključnem zboru, ki ga odlikuje izrazita melodija, sem pogrešala večglasje in nekaj dinamične raznolikosti, ki bi spev verjetno barvno nadgradila. 

Dramatika se je presenetljivo dobro prevajala z igralskimi potenciali pevcev in domiselnimi scenskimi rešitvami, ki so se uspešno spopadle z omejitvami majhnega prostora. Pomembno vlogo je pri tem igrala tudi kostumografija, ki je protagoniste efektivno okarakterizirala. Oder je bil razdeljen na tri segmente, dogajanje je potekalo pred zidom, na zidu in za njim; v sledenjem primeru smo lahko slišali, kaj se dogaja zadaj, in deloma tudi videli, za kar je poskrbela posrečeno nameščena odsevna folija. Pevske vloge so bile dobro zarisane, nekatere sicer bolj ali manj statične, vendar sta s svojo igralsko vživetostjo za iskrivost poskrbela Dolef (Andrej Debevec) in Krjavelj (Lukas Somoza Osterc). Iz glasbenega vidika se mi kljub temu zdi, da bi glasba z večjo odprtostjo do kromatike sprožala več afektov v poslušalcu. Disonančno trenje zastre blagozvočnost in glasbo poveže z dramsko napetimi momenti. Makovčevo melodično inventivnost bi lepo nadgradili harmonski premiki v smeri bolj vihravega romantičnega glasbenega stavka. 

Irena Yebuah Tiran je Manico uprizorila kot nežno žensko ter ji dala toplo in barvno izrazito glasovno podobo, v višinah ji je sicer zmanjkalo nekaj širine in je tu pa tam delovala labilno. Klemen Torkar se je kot Deseti brat spet izkazal po igralski plati in z belcantom. Rok Bavčar je svoj lik predstavil z gibkim glasom in širokim vibratom. Graščak Marijan je bil glasovno stabilen, a v fortissimu hreščeč v izvedbi Matjaža Stopinška. Lukas Smoza Osterc je iz svoje vloge naredil interpretativno presežno in zabavno karikaturo, v njegovem gibkem in intonančno čistem glasu sem sem in tja pogrešala le nekaj več jakosti. Igralsko in pevsko najizrazitejši je bil Andrej Debevec, ki je svoj glasovni part obvladal s širokim dinamičnim razponom in s prvinami liričnega in dramatičnega tenorja. Dejan Herakovič je suvereno podal nekoliko statično in stoično vlogo graščaka Benjamina. Temu sestavu je dal svoj pečat še mladi Jure Yebuah Tiran, ki je kot fantek Balček dvorano navdušil s svojim nežnejšim deškim sopranom. Nekoliko manj navdušujoča je bila inštrumentalna sekcija, ki si je, glede na to, da gre za profesionalni sestav, privoščila malce preveč intonančnih spodrsljajev.

Novomeška scena očitno rojeva svojevrstno glasbenogledališko ustvarjalnost, krojeno za domači oder in publiko, ki ji želi približati ta umetniški žanr s pomočjo kvalitetnih spevnih melodij v stilu italijanskih oper (Puccinija). V ospredje postavlja slovenske literarne teme, ki jih zaznamuje domačijski pridih folklornega glasbenega materiala. Sodeč po bučnih aplavzih, je delo poželo veliko odobravanje. In če upoštevam kontekst, potem se temu pridružujem tudi sama, čeprav z zadržkom in pripombo, da se novomeški oder malce preveč obremenjuje s populizmom.