02.05.2018

Tretji krog skupine Bo!

Po albumih Dirka za notranji mir (2012) in Okrogli svetovi (2014) je zdaj skupina BO! posnela še tretjega, King Kong.

Žiga Valetič

Bo!
Foto: Mark Pirc

Po albumih Dirka za notranji mir (2012) in Okrogli svetovi (2014) je zdaj skupina BO! posnela še tretjega, King Kong. Prva sta navrgla tri popevke tedna na Valu 202, nato se je bend izštekal pri Juretu Longyki ter sodeloval na kompilaciji in turneji Radia SI. Večjega preboja kljub temu ni bilo, kar pa bi se zdaj znalo spremeniti s svežimi radijskimi hiti ter celostno iniciacijo v svet polnokrvnega rocka. V intervjuju sta sodelovala pevec in tekstopisec Boštjan Meh in kitarist Robi Kugler.

Zdi se, da ste z novim izdelkom dokončno našli svoj slog, svoj izraz. Kako sami vidite svoj razvoj?

Boštjan: Jaz vidim naš razvoj v fazah. Vsaka plošča je faza zase, s tem se spreminja način dela, zorimo in razmišljamo malo drugače. Pri prvi plošči je bil naš motto: »Gremo, ideje so, dajmo!« Pri tretji pa smo že prišli do tega, na kakšen način gremo. Se pravi, da smo mogoče postali hohštaplarji in nam ni čisto vseeno, kako se dela. Še vedno želimo imeti primarno energijo, hkrati pa smo se razvili do točke, kjer iščemo tudi neko občo estetiko.

S prvih dveh albumov je izšlo kar nekaj pesmi, ki jih je predvsem Val 202 vrtel pogosteje, po drugi strani pa ste bili mogoče manj prisotni na večjih koncertnih odrih. Kako težko je v Sloveniji prepričati dovolj ljudi, da te pridejo poslušat in gledat na koncert?

Robi: Vsak organizator prešteva, koliko piva bo prodal na koncertu, zato je nekoliko težje priti do velikih odrov. Mislim, da je današnji svet naravnan na lajke in klike, zato tudi organizatorji to pogledajo in rečejo, če imaš toliko in toliko ogledov, imaš zanimiv bend. Po drugi strani z nekim sredinskim pop-rockom, kot ga igramo mi, ne moreš osvojiti ravno mladine, ki je priklopljena na telefone. Verjetno smo bolj zanimivi za malo starejše, ki niso ves čas na internetu.

Prva singla z nove plošče, torej Maska in Drugi krog, me s kombinacijo zelo prisotnega vokala in himničnih kitarskih rifov spominjata na glasbo skupin Martin Krpan in The Cult ali celo na Billyja Idola, se pravi na rock poznih osemdesetih let.

Boštjan: Prva plošča vsebuje nekakšen skriti »pixies« humor, malo dark, malo čuden, in če ga dojameš, ga dojameš, če ne, pa ne. Vsaj kar se tekstov tiče. Glasbeno imaš pa prav.

Kako pomembni so za rock skupino hiti? Je treba zavestno delati na hitih ali se izoblikujejo sami? Obstajajo kakšna hitovska pravila?

Robi: Glavno vprašanje je, kaj je sploh hit. Moje mnenje je, da pridejo sami od sebe, to so pač komadi, ki so bolj poslušljivi. Ampak če ga mediji ne bodo vrteli, tudi zelo poslušljiv komad ne bo postal hit.

Je to tudi stvar časa, se je dojemanje popularne glasbe spremenilo? V ZDA stane hit milijon dolarjev. Ali je treba tudi pri nas plačati, če želiš imeti hit?

Boštjan: Milijona dolarjev pri nas ni še nihče plačal, se pa zato plača producenta, ki je tista tretja oseba, najbolj zaslužna, da je izdelek bolj ušesu prijazen. Če bo kitarist naredil komad, bodo kitare bolj prisotne, če ga bo naredil pevec, bo želel, da so vokali bolj v ospredju; zato je zelo pomembno, kako zrel je bend. Če so vsi sposobni sprejeti kritiko producenta in ga poslušati, se mi zdi, da je to ena izmed pravih poti. Na prvem mestu pa je še vedno ideja.

Po drugi strani želite verjetno delati nekaj, kar primarno zadovolji vas, ne glede na to, koga drugega to še zadovolji. Se motim?

Robi: Sigurno. Drugače se nam ne bi dalo sploh igrati teh komadov. Če bi nam producent rekel, naj nekaj igramo samo zato, ker je potencialni hit, bi rekli, da to pač nismo mi.

Boštjan: Producent ne sme ubiti benda, kar se sicer dogaja pogosto. Producent mora bend poriniti naprej in izpostaviti njegovo specifiko.

Album je sproduciral Dejan Radičević. Kako je potekalo sodelovanje?

Robi: Ko smo se odločili, da bomo tretjo ploščo naredili s producentom, smo izbirali med različnimi imeni, in že po prvi vaji, ki smo jo imeli z njim, smo rekli: »To je to!«

Boštjan: Videl je, kje smo, in nam postavil platformo, da smo še boljši. Zelo smo zadovoljni.

Robi: Celotna plošča, deset komadov, vsak komad posebej je svojevrstni single. Res so spevni.

Se pravi, da ste namenoma delali na spevnosti?

Robi: Res je.

Se spevnost izgublja, se izgublja obrt hitovstva?

Boštjan: To je dejansko obrt. In glavni obrtnik pri tem je producent, ki zna skupini sugerirati, v katero smer naj gre. Velikokrat slišiš glasbo, ki ima dobro kitarsko linijo, potem pa refrena kar ni oziroma ga zmanjka. Tudi sam sem kdaj naredil kakšno takšno pesem, to so pač faze. Za producenta moraš biti rojen, vsakdo ne more biti producent.

Zakaj po vašem mnenju komercialne radijske postaje ne vrtijo veliko sodobnega slovenskega pop-rocka?

Boštjan: Želijo biti všečni, drugo vprašanje pa je, komu?

Ali komercialne postaje vrtijo vaše pesmi?

Robi: Zadnjič me je znanka poklicala in povedala, da nas je slišala na Radiu 1, kjer so zavrteli Masko. Zame je bil to trenutek, ki mi je dal neko kljukico in še dodatno veselje, ker je očitno nekdo poslušal pesem in je ocenil, da »zakaj pa ne …«

Boštjan: Bistvena pri tem je tudi količina, se pravi, ali te vrtijo ali te samo zavrtijo …

Robi: Jaz mislim, da gre tudi za radijsko politiko. Najlažje je pridobit poslušalce z zlajnanim hitom iz osemdesetih, to gre na prvo žogo.

Lahko pa s tem tudi na prvo žogo odbiješ poslušalce.

Boštjan: To je res, mene to odbija, zato pravega odgovora niti nimam. Mislijo, da je to pač v redu. Tudi muzikologe bi morali izobraziti o popularni glasbi in mogoče implementirati zakon, da bi vsakdo, ki ima v lasti radijsko postajo, moral imeti neodvisnega glasbenega urednika. To je podobno, kot če imaš bolnišnico in v njej nimaš medicinskih sester, ker se ti zdi, da jih ne rabiš, ker imaš namesto njih strežnice.

V vaši glasbi je zelo prisoten osebni pečat pevca, se pravi to, kar skupini prinese frontman, tekstopisec. Kako pomembna so za vas besedila?

Boštjan: Alergičen sem na to, da se verzi končujejo na osebne zaimke. Rad imam slovenščino, zato so mi besedila pomembna.

V vmesnem času si kot kantavtor posnel ploščo Na pragu norosti (2015). Ali takšno solistično delovanje razumeš kot priložnost za prevetritev lastnih pesniško-glasbenih idej, ki jih potem izčiščene pripelješ v skupino, in ali se nameravaš tudi v prihodnje vračati v kantavtorske vode?

Boštjan: Moja življenjska filozofija je, da je človek narejen tako, da lahko počne več stvari. Če ves čas počneš eno in isto, se izpoješ. Ko smo delali z Bo!-jevci, sem imel veliko idej, zato sem kar nadaljeval, tako je potem nastala moja plošča. Načrtov za nov osebni projekt trenutno nimam, ker mi je zasedba Bo! absolutno na prvem mestu. Šlo je za punk-šanson poskus in mogoče bom kdaj naredil heavy-metal ali pa akustično stvar, če sploh. Na prvem mestu je Bo!. Imeti štiri ljudi, zdržati skupaj toliko let in delati … vmes se skregaš, greš si na živce, ura je dve zjutraj, voziš se sem in tja, v igri je tudi denar in moraš investirati … Zaradi vsega tega na skupino gledam drugače. Pri mnogih projektih se zgodi, da pridejo do popevke tedna, čez nekaj mesecev pa ni več nikjer nikogar. Bend je hardcore. Blagoslovljen sem s tem, da imam ob sebi še tri ljudi. To je tak biser, da je vse, kar počnem ob tem, res samo za zraven.

Svoje tekste razumete kot poezijo?

Boštjan: Poezijo v prozi, recimo. Včasih se rima, včasih se ne, ampak nekako je to moja naravnanost, to mi je bolj všečno, to mi bolj gre. Dvomim, da bom dobil Prešernovo nagrado, ampak delam po svojih najboljših močeh. Velik izziv je narediti dober komad v slovenskem jeziku, kar dobro vejo Tomi od Siddharte pa Tokac, Vlado Kreslin in še nekaj drugih. Reči, da se v slovenščini ne da pisati, pomeni, da se nisi dovolj poglobil oziroma da nimaš dovolj odprte glave. Da si mogoče premalo prebral, da si mogoče premalo vztrajen in premeten. Moraš biti malo premeten, da lahko pišeš, da presodiš, kaj bi lahko šlo skupaj in kaj ne. Biti moraš kot izumitelj. Na tekst ne gledam kot »jaz bom pa zdaj malo ptički in čebelice«, ampak razvijam svojo idejo kot strojnik.

Aktualni album ima neko kohezivnost, gre za kompakten rockovski izdelek, ki uporablja različne vzorce, čeprav v muzikaličnem smislu niti ne prinaša česa novega. Kaj je tisto, kar uspešnici, kot sta Maska in Drugi krog, po vašem mnenju dela drugačni in samosvoji?

Robi: Tokrat v ospredju ni muzikaličnost, ampak besedilo. Vokal je na prvem mestu, in kadar je tako, ni treba izumljati težkih linij. Če je glasba malo bolj v ozadju, je lažje poslušati vokal in besedilo. Na prvi in drugi plošči smo se bolj ukvarjali z linijami in je bilo obratno.

Boštjan: Jaz bi se tukaj vrnil k bendu. Energija je tista. Energija, ki nas drži skupaj.

Je od glasbe mogoče živeti?

Robi: Zaenkrat sigurno ne. Mislim … duhovno sigurno ja. To nam daje izlete do neba, vsaj zadnji dve leti, odkar delamo ta album. Seveda so problemi – problemi z brezposelnostjo, družinski problemi, problemi z delom. Ko pridemo na plac, se ponavadi eno uro pogovarjamo in spijemo kakšno pivo, potem pa gas. Ko začnemo igrati, postanejo stvari lažje. Od tega se da živeti.

Boštjan: Jaz sem se vrnil v službo, ker ni šlo drugače. Delam kot zdravstveni tehnik, ampak sem jim že takoj na začetku razložil, da mi je na prvem mestu glasba in da rabim proste sobote, nedelje in večere. Bili so dovolj fleksibilni in me upoštevajo.

Jeseni boste igrali kot predskupina Siddharte v Hali Tivoli, kar je vloga, v kateri ne boste nastopili prvič. Kaj vam pomeni igranje s Siddharto?

Boštjan: Gre tudi za stik z resno produkcijo. Učimo se od njih, ker so prehodili že spoštovanja vredne kilometre in so v Sloveniji unikum. Kot spužve smo in se učimo.

Pa samostojni koncerti?

Začeli bomo v Polzeli, k nekemu projektu nas je povabila tudi RTV Slovenija, poleg tega bomo mogoče predskupina večjemu tujemu bendu, ki bo nastopil pri nas. Sledi Koper, Izola, jeseni pa Šmartno, Štuk in še kaj.