13.05.2020

Tudi v klasični glasbi obstaja sindrom drugega albuma

Matija Krečič je neklasičen klasični violinist in skladatelj. Med skladanjem se ne obremenjuje s slogom. Glasbi pusti, da zadiha, da se znotraj kompozicije sprosti in oblikuje enkraten dramaturški lok tako, da partitura kot celota celo spominja na napisano glasbo za neposneti film.

Gregor Bauman

Matija Krečič
Foto: Jan Kocjan

Matija Krečič je neklasičen klasični violinist in skladatelj. Med skladanjem se ne obremenjuje s slogom. Glasbi pusti, da zadiha, da se znotraj kompozicije sprosti in oblikuje enkraten dramaturški lok tako, da partitura kot celota celo spominja na napisano glasbo za neposneti film. Zato ne preseneča, da je zložil glasbo že za kar nekaj kratkih filmov in gledaliških predstav, v širši javnosti pa se ga je nedvomno najbolj opazilo zaradi njegovih orkestrskih priredb Magnificove glasbe za film Montevideo, vidimo se! režiserja Dragana Bjelogrlića. Konec aprila je diplomant violine in kompozicije na Deželnem konservatoriju v Celovcu realiziral svoj drugi album Cut / Rez s slogovno raznolikimi, a med seboj tesno povezanimi glasbenimi utrinki, kar ne preseneča, saj so bile skladbe zložene ob različnih priložnostih. Bistveno je, da so tako dozorele, da si jih je avtor »drznil« zabeležiti na nosilec zvoka. Pri svojem početju ni bil osamljen, temveč se mu je v studiu pridružila kopica gostujočih glasbenikov, od pisane palete posameznikov (Božena Angelova, Monika Babič, Aljaž Beguš, Mihajlo Bulajić, Sebastian Bertoncelj, Jože Bogolin, Tomaž Hostnik, Ema Krečič, Miha Mitev, Davorin Mori, Gea Pantner, Irena Rovtar, Tanja Sonc, Žan Tkalec, Boštjan Gombač, Jerica Bukovec, Nuno Coelho in Simon Krečič) do APZ-ja Tone Tomšič Univerze v Ljubljani ter Godalnega orkestra RTV Slovenija.   Do neke mere se ne obremenjujem s slogom, kar pomeni, da je v moji glasbi moč slišati različne primesi. Nikakor ne pišem crossover glasbe, dopuščam pa, da se v skladbo vrine element kakšnega neklasičnega sloga. Vendar moram začutiti potrebo po tem - sam okvir, okoliščine neke skladbe morajo to potrebovati. To pomeni, da se znotraj skladbe postavijo novi zakoni, ki jim podredim značilnosti nekega morda drugačnega sloga.

Prepričan sem, da bi vas večina poslušalcev najprej postavila v vode popularne glasbe, vendar ste v svojem pravem ali umetniškem bistvu klasični violinist in skladatelj. To nenazadnje potrjuje že vaša klasična izobrazba. V svojem ustvarjanju ali aranžiranju krmarite med klasično in popularno glasbo. Katera vam je kot avtorju bližja?

Vsekakor klasična glasba. Kadar se lotim skladanja, gre v večini primerov za klasične partiture. V njih se tudi najbolj prepoznam, najdem. Študiral sem klasično kompozicijo in se z njo kot skladatelj prednostno ukvarjam. Skladanje me izpolnjuje, obenem pa se tudi izpopolnjevanje te obrti nikoli ne konča. Dobro je, da imam ves čas stik s pisanjem in ohranjam svojo ustvarjalno kondicijo. Klasična znanja mi seveda služijo tudi na primer pri aranžiranju skladb za Magnifica, kjer sem za orkester priredil precej njegovih pesmi.       

Znotraj klasičnih partitur se vseeno občuti nekaj več svobode kot pri večini vaših kolegov, morda celo skrite prostore za improvizacijo, ki kličejo pa neki amorfnosti, nedovršenosti. 

Do neke mere se ne obremenjujem s slogom, kar pomeni, da je v moji glasbi moč slišati različne primesi. Nikakor ne pišem crossover glasbe, dopuščam pa, da se v skladbo vrine element kakšnega neklasičnega sloga. Vendar moram začutiti potrebo po tem - sam okvir, okoliščine neke skladbe morajo to potrebovati. To pomeni, da se znotraj skladbe postavijo novi zakoni, ki jim podredim značilnosti nekega morda drugačnega sloga.

Torej vas v prihodnosti lahko pričakujemo tudi v programu jazz festivalov? Če ne vas, pa vsaj kakšno vašo skladbo.

Mogoče… Sicer nisem jazzovski glasbenik in se v tej smeri nisem formalno izobraževal. Po naravni poti sem razvil svoj improvizacijski izraz; predvsem preko igranja v skupini Terrafolk in drugih neklasičnih projektih. Trenutno se z improvizacijo največ ukvarjam v skupini Momento Cigano, s katero bomo tudi nastopili na letošnjem Jazz festivalu Ljubljana.     

Predsodkov nimate niti do mainstreama, če sem nekoliko pozitivno provokativen. Kot član spremljevalne zasedbe Magnifica polnite velike dvorane na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Ali ste ta posel sprejeli zavoljo preživetja, odličnih honorarjev ali kot izziv?

Ko sem pred osmimi leti postal član Magnificove stalne zasedbe, se z vprašanjem preživetja sploh nisem ukvarjal. Takrat sem bil študent v prvi fazi študija, zato si finančnih vprašanj nisem zastavljal. Povsem neobremenjen sem bil, kar je bilo po svoje zelo v redu, da sem hitro odkril samega sebe v njegovi glasbi. Sodelovanje z njim mi je in mi še vedno predstavlja izziv. Tako se lotevam vseh stvari v življenju, kot izzivov. Samo na ta način lahko projektom, v katerih sodelujem, dodam nekaj svojega. Sčasoma sem se tudi povsem neboleče naučil preklapljati med projekti, ki jih je z leti nekoliko manj, tako da sem lahko tudi bolj osredotočen. Trenutno sem najbolj aktiven v dvojcu Hostnik pa Krečič, v zasedbi Momento Cigano in kot del Magnificove spremljevalne zasedbe.

Nedavno izdani album Cut / Rez je drugi po vrsti v vašem opusu, prvi po premieri Architexture (2014). V popularni glasbi smo pogosto soočeni s sindromom drugega albuma. Ali kaj takšnega obstaja tudi v klasični?

Prepričan sem, da obstaja. Ampak v tem primeru bi si upal trditi, da je drugi album boljši od prvega.  

Prvi album bi v primerjavi z drugim lahko označili kot asketski. Je namreč godalen, medtem ko Cut / Rez poka po šivih od sodelujočih glasbenikov. Če se med štetjem nisem zmotil, gre za osemnajst posameznikov, pevski zbor in godalni orkester. Kaj je razlog za takšno gostovalno razkošje?

V predpripravi projekta sem najprej izbral skladbe, ki sem jih hotel uvrstiti na album. Gre za dela, ki so nastala v zadnjih štirih oziroma petih letih. Naredil sem izbor ter se pri tem zanašal predvsem na občutek, saj sem hotel, da skladbe niso samo nepovezana poglavja na plošči, temveč skupaj tvorijo nekakšen dramaturški lok. V ospredju je bila torej skladba in ne vprašanje zasedbe oziroma koga bom k projektu povabil. Tako na plošči najdemo čisto komorne zadeve, sekstet, dueta in veliki zasedbi, kot sta pevski zbor in godalni orkester. Skratka, na podlagi pripovednih zahtev izbrane skladbe in končnega dramaturškega loka sem potem glasbenike povabil k sodelovanju.

Dramaturški lok se vsekakor opazi oziroma sliši skozi vseh sedem skladb na plošči. Album kot celota deluje kot filmska glasba za neposneti film.

Ko skladam, vedno razmišljam o tem, kako bo glasbo doživljal poslušalec. Razmišljam o tem, kako ga bom z glasbo vodil, kje presenetil. Z abstraktnimi sredstvi in urejanjem zvokov poskušam oblikovati nekakšno univerzalno zgodbo, ki je potem prepuščena vsakemu poslušalcu posebej. Tovrstno početje nedvomno deluje filmsko, saj že v ustvarjalnem procesu razmišljam o zgodbi, njeni dramaturgiji in posledicah.    

Drugi vidik – ne glede na večplastnost – je tudi očiten že na prvi posluh. Cut / Rez bi v nekaterih delih lahko tolmačili kot naslednji korak v raziskovanju vašega osnovnega inštrumenta, violine.

Temu se vsekakor ne morem izogniti, četudi je večina skladb zasnovana na klavirju. Na plošči sta dve skladbi – ena je duet violine in violončela, pri drugi gre za dialog dveh violin, kjer so tovrstna razmišljanja prednostna glede na vse ostalo. Še zlasti če ju primerjamo z nekaterimi mojimi prejšnjimi skladbami, se v teh dveh nedvomno prepozna razvoj v sferi raziskovanja violine. Tudi sicer je moja izhodiščna želja, da izoblikujem svojo glasbeno govorico. Pri tem se prednostno ne oziram na to, ali bom zložil nekaj povsem novega, nekaj, česar do tega trenutka še nihče ni slišal, ampak mi je bolj pomembno oblikovanje in brušenje lastne glasbene govorice.

Ali z omenjeno raznolikostjo in večplastnostjo želite opozoriti tudi na širino svojega skladateljskega opusa, razmišljanja?

Vsekakor ne, bolj sem sledil občutku in že omenjeni dramaturgiji, za vsaj dve skladbi v projektu pa sem enostavno želel priti do kakovostnega posnetka in izvedbe. Moja glasba je načeloma kar zahtevna za interpretacijo. Celo meni kot avtorju je včasih moje zadeve težko igrati - veliko je podrobnosti, malenkosti, ki morajo uspeti. Naslovna skladba Cut / Rez pa ima tudi zelo specifično zasedbo: sedem instrumentalistov in mešani pevski zbor, zato je bilo težko pričakovati, da bo v kratkem deležna kakšne zares kakovostne izvedbe, da se bo nekdo/kdorkoli lotil takšne partiture s tako veliko zasedbo. Moja želja je bila skladbo posneti ter sodelovati v procesu snemanja, zato sem jo uvrstil na ploščo kot eno osrednjih skladb. Imel sem srečo, da sem k izvedbi pridobil vse glasbenike, ki sem si jih želel imeti na posnetku. Hotel sem, torej, zabeležiti in dokumentirati dela, ki so manjkrat izvajana in jih je zaradi posebnosti zasedbe težje izvajati. V klasični glasbi so skladbe skoraj v celoti notirane, vseeno pa morajo izvedbe uspeti, za kar je potrebnega veliko dela in truda. Tako snemanja za novo ploščo vsekakor niso bila enostavna.

Skladbo For Lenny 100 ste ob stoletnici rojstva posvetili mojstru Leonardu Bernsteinu (1919–2019). V zadnjem času na 2. programu RTV Slovenija znova lahko spremljamo njegov čudovit serial Koncerti za mlade. Slogovna pestrost vašega albuma ima vsekakor odlično izhodišče, da bi nekoč postala del učnega programa v osnovnih šolah. 

Kaj pa vem, o tem bodo sodili in odločali drugi. Obstaja še kar nekaj projektov, ki bi gotovo spadali v to kategorijo. Res je tudi, da pri nas pravega izobraževanja v polju klasične glasbe 20. in 21. stoletja ni. Kar se Bernsteinovih Koncertov za mlade tiče, lahko samo rečem, da gre za izredno serijo, ki, ne glede na leto nastanka, ne izgubi na svoji privlačnosti.    Poleg tega pa gre za vrhunski izdelek tako po vsebini kot tudi produkcijsko. Fascinantno je, kako je uspel poslušalcem v dvorani resne stvari, tudi kompleksnejše teme, predstaviti na sproščen in poučen način. Bernstein je bil zares izjemen glasbeni pedagog, mojster ljudske in glasbene komunikacije.

Ali se obeta kakšna koncertna promocija projekta?  

V sodelovanju s tretjim programom Radia Slovenija in Imagom Sloveniae je bil za 2. julij načrtovan koncertni dogodek s pogovorom, njegova usoda pa je v teh negotovih trenutkih še povsem v zraku. Odpovedano še ni, ni pa povsem jasno, kaj se bo zgodilo. Na tem dogodku naj bi bila večina glasbe s plošče izvedena v živo, kar seveda predstavlja problem, saj bi bilo udeleženo veliko število glasbenikov. Vsekakor pa v luči promocije plošče načrtujem vsaj en resnejši koncertni dogodek v prihodnosti - oziroma takoj, ko bo to mogoče. V tem primeru prenos preko interneta ne pride v poštev, ampak se mi zdi nujna živa izvedba dogodka.