07.01.2019

Tuzemskost

V ZircuSu od začetka navdušeno raziskujejo, navihano iščejo nove poti in izzive, odkrito hrepenijo po večžanrski izraznosti. Na tej poti so se lotili marsičesa in spletli marsikaj čudaškega, vesoljskega, bizarnega, nevsakdanjega, drugačnega, futurističnega. In po štirih letih se je preusmeritev spektra ZircuSa od futurizma k tuzemskosti izlila v novi album.

Igor Bašin

My Thing

ZircuS

My Thing

Društvo glasbene spektakularnosti
2018

Slovenjgraška skupina ZircuS je specifičen pojav v slovenskem glasbenem prostoru. Na obrobju, na Koroškem, zanosno in brez velikih pretenzij po uspehu in slavi vztraja in izžareva neizmerno željo po razvijanju lastne glasbene govorice. Danes naj ne bi bila več neznanka na našem rockovskem prizorišču. V dekadi delovanja je skupina konec lanskega leta objavila četrti album, kar ni le argument več, da je aktivna in dejavna, ampak da ne glede na bolj ali manj skromni medijski prostor, ki se ponuja domači avtorski glasbi (sploh tisti v angleščini), ne odstopa od zastavljenih smernic, se ne ozira na plehkost okolja okoli sebe, ni in noče biti del povprečja. Skupina samoniklo ustvarja in samozadostno razvija svojo glasbeno-vizualno vizijo, ne popušča in ne kloni.

Zelo širok diapazon glasbenih podtonov in vplivov se pretaka skozi dokaj uravnovešeno fuzijo ZircuSa. Fantje simpatizirajo tako z ostrejšimi alter toni, kot se afirmirajo s sredinsko naravnanim rockom. Ne morejo brez simfo-rockovskih bravur in ne zaobidejo privlačnih folk in kabaret viž, s katerimi dramaturško začinjajo večplastnost in razgibanost kompozicij.

V ZircuSu od začetka nastopajo kot progresivci. Navdušeno raziskujejo, navihano iščejo nove poti in izzive, odkrito hrepenijo po večžanrski izraznosti. Na tej poti so se lotili marsičesa in spletli marsikaj čudaškega, vesoljskega, bizarnega, nevsakdanjega, drugačnega, futurističnega. Na sceno so stopili z vnetljivo mešanico tršega metal rocka z electrom, industrialom in trancem. Skozi vedoželjno igro kombinacij in permutacij so razvili tribalno-teatralični slog. Če so bili s futurističnim nabojem usmerjeni v distopično prihodnost, so se s četrtim albumom prizemljili in se slogovno obrnili k rudimentom. Ukrotili so svojo nepredvidljivo divjost in se krepkeje oprijeli konvencionalnejše rockovske linije. Že na drugem albumu Away From The Safety Zone najdemo indice v tej smeri, na tretjem The Machine's Got Mean sta bila samo komada The Picture in It's Happening dovolj nazorna, da se je v izraznosti benda nekaj kuhalo, da se je odvijal ustvarjalni (pre)obrat od nažigaštva k bolj izpovedni liriki. In po štirih letih se je ta preusmeritev spektra ZircuSa od futurizma k tuzemskosti izlila v novi album, My Thing

V ZircuSu niso več ponoreli glasbeni šamani. Ne preganjajo nas s strašili, klovni, zombiji in roboti. Ne izmišljajo si novih kombinacij in ne združujejo nezdružljivega, ampak namesto vratolomnih križancev prizemljeno strežejo komade, v katerih je v ospredju razpoloženjska lirika, večja skrb je namenjena izpovednemu fluidu. A ZircuS ne more iz svoje kože, in tako tudi na My Thing prepleta različne žanrske in podžanrske motive, vendar z veliko večjim poudarkom na skladnosti pesmi. Pomembno je, da ZircuSanti tečejo, da igrajo, da pojejo. 

Zelo širok diapazon glasbenih podtonov in vplivov se pretaka skozi dokaj uravnovešeno fuzijo ZircuSa. Fantje simpatizirajo tako z ostrejšimi alter toni, kot se afirmirajo s sredinsko naravnanim rockom. Ne morejo brez simfo-rockovskih bravur in ne zaobidejo privlačnih folk in kabaret viž, s katerimi dramaturško začinjajo večplastnost in razgibanost kompozicij. Skoznje se pretaka revitalizirani duh progresivnega rocka in rockovske neopsihedelije. Z rockovskimi udari prikličejo na dan zadnjo fazo benda Hic Et Nunc z Brunom Subiottom, skozi celo ploščo pa veje dobra stara doorsovska štimunga, ki na pol koraka do morrisonovega patosa preskoči h gotski komornosti ali pa jo odnese severnjaški veter. 

My Thing bo verjetno prelomni album v ustvarjalnem opusu zasedbe ZircuS. Čeprav gre za ploščo, na kateri so komadi medsebojno najbolj uravnovešeni v primerjavi s seti komadov na prejšnjih dolgometražcih, je težko, skoraj nemogoče zaobiti šibkosti, ki se kaže v produkcijski nedovršenosti in neizpiljenosti, pravzaprav nedomišljenosti. Plošče se je bend lotil sam, in tako smo dobili tak miks, kot bend sam sebe sliši. Ali kot bi rad sam sebe slišal. To je lahko dvorezno; in v to nevarno past so se v ZircuSu tudi ujeli.

Uvod v ploščo obetavno nagovori z na Can nastavljeno ritmično-repetitivno vibro basa in bobna, ki je mikavna in vabljiva, a kot blic prekratka, saj prenaglo permutira v rockovski hibrid Shut It Down in izgubi na moči. Naklonjenost do orkestracije odvzame več, kot bi rada pridodala, in v tem balastu so najšibkejši člen klaviature, ki se sem ter tja zlijejo s preostalim delom inštrumentalnega rock benda, prepogostokrat pa delujejo vsiljivo, kot tujek, kot moteči element, kot da so iz drugega filma. V komadih Game, Monster Of Energy, Fire In The Sky, Mr. Why in No Shame shizofreno uletavajo klaviature, ki slogovno ne sovpadajo z rockovsko naravnanimi kitarskimi pasažami in zato zlomijo ravnotežje  pesmi, kar s trajanjem plošče sproži mešane občutke, ki se gibljejo med naklonjenostjo in ravnodušnostjo. Grenak priokus na srečo popravi zaključek albuma. S predzadnjim komadom Protect Our Future bend pokaže, da je lahko skozi cel komad homogen in medsebojno usklajen, medtem ko se v zadnjem, edinem v slovenščini, Tu in zdaj, pokaže, da se aktualni izraznosti benda veliko bolj prilega saksofon kot pa eksotično vesoljske klaviature, tudi za ceno tega, da skozi lokalpatriotski izliv veje vonj Demolition Group. Plošči My Thing manjka tretje uho, supervizorski pečat producenta kot zunanjega člana, ki bi porezal minuse in okrepil pluse.