06.11.2012

Urbana glasba za silikonske čase

V četrtek, 8. novembra, bo v Klubu Cankarjevega doma kantavtor Jani Kovačič skupaj z Big Bandom RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Igorja Lundra premierno predstavil svoj najnovejši projekt Silikonski časi, podnaslovljen z Jazzitette 2.

Viktor Škedelj Renčelj

Jani Kovačič v času intervjuja ob plošči Cerberus Hotel. Tokrat govori o njenem nadaljevanju, projektu Silikonski časi, ki nosi podnaslov Jazzitette 2. (foto: Odzven)
Foto: Odzven

V četrtek, 8. novembra, bo v Klubu Cankarjevega doma kantavtor Jani Kovačič skupaj z Big Bandom RTV Slovenija pod vodstvom dirigenta Igorja Lundra premierno predstavil svoj najnovejši projekt Silikonski časi, podnaslovljen z Jazzitette 2. Očitno gre za nadaljevanje zgodbe, ki jo je ista ekipa zastavila že z albumom Cerberus Hotel (ZKP RTV Slovenija, 2010), ki smo ga podrobneje obravnavali tudi v Odzvenu. Pred dogodkom smo glavnemu protagonistu zastavili nekaj vprašanj.

Gre pri projektu Silikonski časi zgolj za kvantitativno nadaljevanje projekta jazitett, ki so bile zaobjete na plošči Cerberus Hotel, torej za razširitev repertoarja v smislu »ne menjaj zmagovalnega konja« (v tem primeru sta se za to izkazala aranžer in dirigent Igor Lunder in Big Band RTV Slovenija), ali pa gre tudi za kakšen vsebinski, stilski itd. odmik od prejšnjega programa? Da vprašam drugače: če bo program Silikonski časi tudi izšel v obliki zgoščenke, bo to »druga plošča dvojnega albuma«, ali bo to pač drugačna plošča?

Silikonski časi so dosti bolj črni, rekel bi post-post-katastrofični. Strašijo nas in nam jemljejo dostojanstvo in svoboščine, kot da so naše pravice zločinci komunističnega sistema. Ta bedasta mantra prikriva privatiziranje in prelivanje davkov v privatna podjetja, ki opravljajo »javne« službe. Nadomestilo za realnost je silikon. Glasbeno večina pesmi nima tonskega načina, večinoma tudi namerno razbijamo pričakovane intervale. Silikonski časi so bolj raziskovalni in improvizatorski na zadano pripoved ali občutek. Zaključili bomo umirjeno in turobno. Plošča pa bo, glede na izkušnje s prvo, čez kakih šest let.

Več kot pol človeštva živi v mestih, ostali so od mest odvisni, zato je urbana glasba edina realna. Narodnozabavne zameglitve in turbo folk so sedativi in dajejo zatočišče primitivnosti. Probleme se rešuje tako, da se z njimi soočimo. Spopad s sodobnostjo sem tokrat poimenoval Silikonski časi.  

V programu Silikonski časi je navedena tudi vaša »klasična skladba« 6 čokoladnih okusov z albuma Ljudje, pri kateri je aranžmaje za trobila napisal mojster Bojan Adamič. Ostaja novi aranžma varianta na Adamičevo temo ali pa ga je Lunder zastavil popolnoma na novo?

To vprašanje mi je zastavil tudi Grega Bauman (glasbeni novinar in kritik časopisa Dnevnik, op. ured.) in odgovor je takle: pesem se sliši sodobno in urbano – podnajemnica, ki se bori za svoj prostor in čaka na pravljično priliko. Mojster je takrat le dodal pihala na naš posnetek. Igor je imel več možnosti, čeprav ostaja prvi del inštrumentalno »skromen«, je konec evforičen. Na vseh projektih obnovim kakšno pesem iz prejšnjega obdobja, ker se mi zdi to soočenje časov zanimivo in slutnja v pesmi postane z leti dejstvo in pesem razumemo, ako si vzamemo čas, drugače.

Ko smo že pri Adamiču. Ploščo Cerberus Hotel ste posvetili prav njemu. Glede na to, da se je v letošnjem letu ob 100. obletnici njegovega rojstva zvrstilo kar nekaj dogodkov njemu v časten spomin, nam lahko opišete vajino kreativno razmerje in sodelovanja?

Mojstra sem spoznal čisto na začetku, ko sem bil prvič konec sedemdesetih sprejet na Festival mladih v Subotici. Bil je izjemen unikum, pogumen človek, ki se je zapletel v marsikaj, v kar se drugi niso upali. Bil je narodni heroj, imel je sicer nekaj črnih dni v svojem življenju, postavil je jazz na Vzhodu, bil zraven pri popevki, Veselem toboganu, šansonu, pri pihalnih godbah, pri preko 100 filmih ... Čudim se, kako je zmogel najti čas in potrpežljivost še za take jeznoriteže, kot sem bil takrat sam! Vsi so od njega hoteli samo hvalo zase. Zelo pozno sem ugotovil, da ga nihče ne pohvali, da večina ne opazi njegovega resnega glasbenega dela. Poudarjajo predvsem njegovo lahkotno plat. Mojster je bil zelo globok, a hkrati mu je bilo jasno, da Slovenci potrebujemo tudi lahkotne viže. To je talent, da znaš oboje! Ravnokar so v Mariboru priredili simpozij o njegovem delu. Žal v tem trenutku še ne vem, kaj vse so povedali o njem, upam, da so se lotili resnega dela; saj recimo niti ne vemo, za koliko filmov je zložil glasbo. Ko sem služboval v Cankarjevem domu, sem se lotil tudi bolj eksperimentalnih zadev: celovečerni šansonjerski nastopi in glasba ob fotografijah. Mojster nas je presenetil s svojim poznavanjem tehnike in je bil takrat daleč pred vsemi po kreativni uporabi tehničnih aparatur, od projektorjev do magnetofonov. Tako so nastale »Maske«. O njegovi delavnosti in natančnosti pa še tole: nekoč me je predstavil na radiu. Vedel je precej več o meni kot večina, saj sem redno sodeloval na njegovih šansonjerskih festivalih. A je vseeno prišel na kavo in me spraševal o podrobnostih o glasbi, besedilu, o načinu pisanja pesmi – na kar kot avtor sploh nisem bil pozoren. Postalo mi je jasno, kako globoko je mojster prodrl v skrivnosti ustvarjanja.

Glede na to, da zadnje čase očitno zopet uspešno sodelujete z založbo ZKP RTV SLO, ali obstajajo kakšne namere po reizdaji vaših antologijskih prvih treh albumov (Ulica talcev, Žare Lepotec v Andih, Ljudje)? Na kompilaciji Tretje uho lahko mlajše generacije poslušalcev sicer slišijo nekaj utrinkov s teh plošč, a vendarle celoten material še ni dostopen v digitalni obliki. Še več, glede na to, da program jazzitett opredeljujete kot »novi tip urbanega jazza«, se je vaše koketiranje z jazzom nekako vendarle začelo prav s ploščo Ljudje (že omenjena skladba 6 čokoladnih okusov), za zgoraj podpisanega morda kar ultimativno slovensko ploščo z urbano tematiko.

Z ZKP moram sodelovati, če hočem izdati CD z Big Bandom. To so hišni uzanci. Po drugi plati pa je moje delo posneti in spraviti glasbene ideje do forme za izdajo. Vse ostalo je delo založb in trgovcev. Seveda je to ideal, ki ne deluje. Ampak ... Kar se tiče starih posnetkov, obstaja stran audiopedia, kjer je nekaj izjemno zanimivih posnetkov živih nastopov in nikdar izdanega studijskega materiala. Tam najdeš od skupine Begnagrad do Janija Kovačiča. To so zanimivosti. Ljudje, zlasti mladi, nimajo časa niti živeti, tako hlastajo za reklamami. Kar se tiče jazza, tole imenujem NUJ – Novi urbani jazz ali mestna foklora. To bi bil metažanr in jazzitette oblika skladb tega žanra. Jazz gradi na improvizaciji in osvobajanju glasbenih obrazcev – od tod moje navdušenje nad jazzom. Je pa seveda treba idejo disciplinirati, razjasniti, zapisati, da potem lahko nadalje improviziraš. Improvizacija rabi referenco – skladbo ali dobo – da se lahko sproži miselni tok. Jazz lahko vključi rock in etno, obratno ni v navadi. Več kot pol človeštva živi v mestih, ostali so od mest odvisni, zato je urbana glasba edina realna. Narodnozabavne zameglitve in turbo folk so sedativi in dajejo zatočišče primitivnosti. Probleme se rešuje tako, da se z njimi soočimo. Spopad s sodobnostjo sem tokrat poimenoval Silikonski časi.