31.05.2019

Utopične ujetosti iskanja drugačnih zvenov

Recenziramo dva dneva letošnje edicije festivala Druga godba, program festivala 23. in 24. maja.

Tadej Stolić

DakhaBrakha
Foto: Urška Boljkovac / CUK Kino Šiška

Iskanje drugačnosti postaja vseprisotna mantra individualno ustrojene družbe. Ta ideal že 35. zapored išče tudi festival Druga godba; in zdi se, da danes to ni lahka naloga. Sodobna globalna vas s prepleteno informacijsko mrežo namreč dopušča, da tudi najzakotnejši kotički sveta – in s tem glasbeniki – posegajo po širokem viru sodobnih zvočnih palet in inštrumentov ter jih vpletajo v lastno glasbeno izrazoslovje. Ta novodobna pisana realnost zvočnega globusa postane izziv za organizatorje, ki se trudijo oblikovati zanimiv presek in obenem izpostaviti nove drugačnosti znotraj drugih godb ali glasb sveta, ki se danes pogosto zdijo eklektično preživete. Za zaključek bi lahko sklenili, da je tokratna edicija znova ponudila zanimive odtenke drugačnosti trenutnih svetovnih godb, ki k nam pridejo redko in ki jih že tradicionalno zasleduje ta festival. Če odštejemo sobotni premierni nastop trenutno najbolj etno-art-jazzy-rock domačice Bakalina Velika v Mariboru, katerega se na žalost nismo udeleži, smo nekoliko pogrešali večjo vpletenost domačih zasedb oziroma glasbenikov, morda tudi koga iz nekdanje skupne države.

Letošnja edicija festivala je v nekoliko manjši prostorski razpršenosti dogodkov, ki so v preteklih edicijah zaradi sočasnega prekrivanja ter s tem povezanih mučnih selitev in izbir koncertnih dogodkov na več prizoriščih hkrati od obiskovalcev terjali iznajdljivost in sprožali negodovanje, večdnevno dogajanje pohvalno skrčila in smelo umestila na manj prizorišč. Naš dvodnevni pregled ljubljanskega dela festivala začenjamo v četrtek v hramu slovenske kulture, v Štihovi dvorani Cankarjevega doma, kjer smo premierno poslušali projekt iT: Another Crying Game. Pod okrajšavo iT se skriva izjemno ustvarjalna domača vokalistka, skladateljica, improvizatorka in performerka Irena Z. Tomažin. Ravno ta široka ustvarjalna razpršenost umetnice naj služi kot vodilo pri razumevanju slišanega in videnega. Navajeni njenega telesnega in osebnega pristopa do petja, smo bili priče skoraj uro trajajočemu solo nastopu, v katerem so se živemu vokaliziranju pridruževali predhodno posneti ali pa v živo nasneti zvočni kolaži na kasetofonih in diktafonih. Vzburljiva igra, v kateri je Tomažinova lastno petje spremljala, ga secirala, nadgrajevala, umirjala z ubranim in sprotnim vključevanjem (pre)posnetkov, ki jih je občasno barvno in hitrostno manipulirala, jih preoblikovala v zanke, da bi ustrezali vsakokratnemu odpetemu vokalu. S tem je dokazala dvoje: najprej, da je glasbenica več kot desetletje dolg projekt Crying games razvila v živahno, ne preveč eksperimentalno slušno doživetje, v katerem se tradicija skoraj ljudskega petja, denimo v začetni skladbi Jablana, skladno prekriva s polpreteklimi avantgardnimi praksami, kjer Tomažinova posega po svobodni medigri barvne fonetike ter zlogovnega strukturiranja in vseprisotnih performativnih vložkov; in drugič, da je postala njena glasbena drugačnost sad markantnega izrazoslovja z bazično podporo njene izpeljane tehnike in estetske širine. Irena Tomažin je trenutno nedvomno najbolj samosvoja zvočna drugačnost domače in širše scene.

iT (foto: Žiga Koritnik)

Koncertni spored se je nadaljeval v CUK-u Kino Šiška, kjer je kot prva v Komuni nastopila britanska zasedba Dinosaur. Če bi hoteli čim ožje zajeti pisani preplet različnih zvočnih estetik zasedbe, bi lahko poskusili z besedno zvezo »neobremenjeni sinthjazz«. Namreč trobentačica in voditeljica zasedbe Laura Jurd, ki aktivno sooblikuje t. i. novo britansko jazz sceno, je skupaj z Elliottom Galvinom na klaviaturah, Corriejem Dickom za bobni in staro znanko naših odrov, Ruth Goller, na električnem basu uprizorila sproščen preplet jazzovskih tradicij, novovalovskih ostinato repeticij in diskoidnih synth motivov klaviatur in poplesujočih delov, ki so jih glasbeniki studijsko zapisali na lani izdani plošči Wonder Trail. Sledila je manj zanimiva drugogodbena predstava newyorškega kitarista Yonatana Gata z zasedbo Special Guests. Težko pričakovani nastop se je po nekaj minutah razblinil v patetično sliko današnje obsesije z drugačnostjo za vsako ceno. Ikona žanrske presežnosti, Gat, je namreč na oder poleg basista Maxa Almariota postavil dva ameriška staroselca, ki sta ponavljajoče in enakomerno bobnala v skoraj tehnoidnem pulziranju, nad katerim se je prosto sprehajal kitarist. Tovrstni poskusi zbliževanja glasbenih izrazov ljudskih manjšin in sodobnih zvočnih poetik vsekakor hitro preidejo v eklektični manierizem. Ponovna selitev iz Katedrale v Komuno nas je nekoliko razveselila, saj smo bili priče nastopu še ene britanske zasedbe, III Considered. Kvartet v postavi Idris Rahman na saksofonu, Leon Brichard na basu, Emre Ramazanoglu za bobni ter tolkalec Satin Singht je uprizoril precej bolj »drugačno zanimiv« vidik sodobnega muziciranja. Njihov skupni zvok je priklical zvočne metafore tako postjazza, elektronskih ambientalnih širin in krautrockovskega zasanjanega minimalizma kot tudi skrbno doziranih okruškov, in to predvsem vzhodnjaških ritmičnih derivatov. Nastop je nepričakovano vijugal na podlagi sprotnih domislic, ki so minimalizem v harmonskih strukturah precej skrbno razgibali z dinamičnimi crescendi in padanji tempa ter tako ustvarjali dramaturški lok. Zaključek večera je pripadel brazilski queer ikoni Liniker z zasedbo os Caramelows. Politično aktivistična drža te trans ikone se odraža predvsem skozi besedila, medtem ko glasbena spremljava posega po bolj sončni, funkoidno groovy ritmiki, kar to glasbo spreminja v angažirano zabavo v boju za svobodnejšo družbo.

Petkov koncertni spored se je začel z Estoncema: violinistko in pevko Maarje Nuut ter Hendrikom Kaljujärvo, ki ustvarja pod umetniškim imenom Ruum, na živi elektroniki. Dvojec svojo zasanjano elektroakustično glasbo gradi na baltski folklori in jo servira skozi minimalistično spektralno kompleksnost, ki se gradi počasi, s sinkopirano in skoraj kanonsko zamaknjenostjo posameznih melodičnih fraz in tem. Pri tem Nuutova uporablja predvsem kratke violinske motive, ki jih posname v zanke, nad te pa kasneje vstopa z efektiranim petjem. Ruum jo pri tem čutno spremlja z atmosferičnimi krajinami, ki so brez vsakršne perkusivnosti ali uporabe pulzirajočih nizkih frekvenc ustvarjale lebdeče pripovedi, občasno presekane s šumnimi glitchi. Kljub vsemu je bil nastop nekoliko preveč statičen in je sčasoma izgubljal na pestrosti ter postajal monoton. Sledilo je vnovično presenečenje letošnje edicije festivala, ukrajinska zasedba DakhaBrakha, ki je pri nas pred leti že nastopila v okviru festivala Mesta žensk. Kvartet sestavljajo Marko Halanevych na tolkalih, didžeriduju in pozavni, Olena Tsybulska na vokalu, tolkalih in garmoški, Nina Garenetska na violončelu, vokalu in basovskem bobnu ter Iryna Kovalenko na vokalu, tolkalih, harmoniki, bugaju, piščali žalejka in klavirju. Pisani nabor glasbil preči ukrajinsko ljudsko vokalno tradicijo, saj so člani zasedbe zavedni raziskovalci, zapisovalci in v obliki pričujoče zasedbe tudi ambasadorji teh izjemno lepih melodij, iz katerih odzvanja praslovanski melos. Sliši se, da se je zasedba odpravila v še danes zamaknjene kotičke Ukrajine, da bi ujela in za prihodnje generacije zapisala to neizmerno dediščino ljudskega petja. V tej glasbeno-vokalni dediščini, denimo, ne zasledimo nobenih ritmično-perkusivnih glasbil, ki bi spremljala enoglasne in večglasne skladbe; na kar pa se DakhaBrakha požvižga in svojo interpretacijo okuži z obilno dozo ritmične spremljave. Ta sega od afriške poliritmike do sodobnejših urbanih glasbenih poetik, rezultat pa je godba na meji eklektike, pri čemer je to mešanje ukrajinske tradicije in, na primer, hiphopa na trenutke le nekoliko pretirano in deluje kičasto. Naše navdušenje se je bolj sprostilo v mirnejših skladbah, ki so vedno dinamično in dramaturško postavljale most med tradicijo in sodobno kakofonijo. Zaključek petkovega sporeda je pripadel trenutno precej vroči londonski zasedbi Kokoroko. Zasedbo vodi karizmatična in muzikalično talentirana trobentačica in pevka Sheila Maurice Grey, ki z zasedbo ustvarja lastno interpretacijo zahodnoafriških godb, predvsem afrobeata in highlifa. Zvok zasedbe je sproščeno odprt tudi za sodobne glasbene poetike, vendar zazveni najbolje, ko se dinamika in tempo umirjata in v ospredje stopijo melodični soli Greyeve in ostalih Kokorokovcev. Seveda je plesna orientiranost zasedbe na več mestih v veliko veselje občinstva zadovoljila tudi bolj statično orientirane, za kar se nenazadnje ravno obiskuje Drugo godbo.

Za zaključek bi lahko sklenili, da je tokratna edicija znova ponudila zanimive odtenke drugačnosti trenutnih svetovnih godb, ki k nam pridejo redko in ki jih že tradicionalno zasleduje ta festival. Če odštejemo sobotni premierni nastop trenutno najbolj etno-art-jazzy-rock domačice Bakalina Velika v Mariboru, katerega se na žalost nismo udeleži, smo nekoliko pogrešali večjo vpletenost domačih zasedb oziroma glasbenikov, morda tudi koga iz nekdanje skupne države. V petek je, denimo, kot edini Slovenec v popoldanskem času na dvorišču Vodnikove domačije nastopil Danilo Ivanuša s svojo glasbeno-kulinarično predstavo za otroke Knedlbend, kar je absolutno premalo glede na to, da so ravno ti mednarodno orientirani festivali odlična priložnost za promocijo domače glasbene drugačnosti (na festivalu je nastopil tudi Tine Grgurevič aka Bowrain ob zasedbi Brothers Move On ter dvojec Urška Centa & Zvezdana Novakovič  v performensu Eno balado prosim!), op. ured.). Je pa festival skozi pogovore z umetniki in s pestro konferenčno ponudbo zagotovo pozitivno prispeval k bolj odprti slušni percepciji tako občinstva kot domačih glasbenih ustvarjalcev.