11.09.2014

V spomin Branetu Bitencu

Igor Bašin v posvetilu Branetu Bitencu, pesniku, režiserju in pevcu kultne zasedbe Otroci Socializma.

Igor Bašin

Na improviziranem podiju je med ekipo dvajsetletnikov posebej izstopal mali sključeni pevec, ki nam je cel koncert bolj ali manj kazal hrbet...

V mozaičnem najstniškem spominu hranim koščke koncerta zasedbe Otroci socializma, ki se je zgodil nekega sivega in oblačnega vikenda leta 1985 v dijaškem domu na Grčni v Novi Gorici. Ob Borghesii, O! Kult, Vii Ofenzivi in Čao pičkah se je takrat pogostokrat rolala na mojem kasetofonu tudi prva stran kasete Otrok socializma iz leta 1982, ki je bila prva izdaja iz kasetne serije »Galerija ŠKUC izdaja«. Komadi z nje so mi približali sto kilometrov oddaljeno in v meglo zavito belo mesto, da sem ga kasneje lažje razumel. Pesmi Lublana; Hiše so sive; Rio; Pesem za Mandiča Dušana; Pej ga pogledat, Brane; Ko se zjutri zbudim; Zamenite mi glavo; Sedemsto usnjenh torbic so ujele smog in smrad »Laibacha« iz zgodnjih osemdesetih let. »Pičke, alko in fuk« se mešajo s sivino, sirenami, krvjo, partijo, represijo. Z njimi je Brane Bitenc upesnil svoje mesto in svoje življenje. Policijsko-politični teror nad pankerji iz Medexa je pustil globoko rano in snel najstniški nasmeh z obraza našemu punku. Tomaž Domicelj se ob pisanju recenzije kranjskega nastopa Otrok socializma za Stop leta 1982 verjetno sploh ni zavedal, kaj je ta »razvajen, deroči se mulc« v življenju že prestal. Tisto, kar je decembra 1981 zaupal Alenki Puhar (glej Punk pod Slovenci, str. 485–489), je prelil v svojo punk poezijo. Po berlinskem zidu je prav z Otroci socializma Brane Bitenc izoblikoval samosvoj pesniški credo med našo (mlado) književno generacijo osemdesetih let.

Ampak vrnimo se h koncertu na Grčni. Šlo je, kot bi rekli danes, za povratniški nastop. Ta ljubljanska zasedba je namreč po premoru spet začela nastopati, in s komadi z začetka osemdesetih so prišli tudi novi. Na improviziranem podiju je med ekipo dvajsetletnikov posebej izstopal mali sključeni pevec, ki nam je cel koncert bolj ali manj kazal hrbet. V mikrofon je nezainteresirano recitiral besedila, se anemično zvijal, streljal introvertirane poglede, telo pa je ves čas vleklo nekam v stran, v ozadje, za kamerade iz benda. Pod prižganimi lustri in z vonjem po šolskih copatih v nosu sem presenečeno opazoval, kaj je lahko tudi punk. Debelo leto kasneje sem Otroke socializma spet ujel v našem klubu CRMK v Šempetru. Pod nizkim stropom smo bili utesnjeni med betonske zidove atomskega zaklonišča pod zemljo. Prerivali smo se pred četrt metra visokim odrom, zbitim iz desk. Za razliko od dijaške učilnice s Titovo sliko je bil mračni in zakajeni klub vsekakor bolj domače okolje, kar je dodatno naelektrilo ozračje, vseeno pa frontman skupine ni mogel iz svoje kože – s ciničnim nasmehom je bil zategnjen v krčevit recital svoje uglasbene poezije. Leta kasneje sem v portretih mlade književne generacije osemdesetih let z naslovom Začasno bivališče prebral njegovo izjavo: »Bend me je vedno zanimal samo kot del moje literarne ekshibicije

Ogenj bruha iz mene,
krčim se vase,
sto nožev me bode v trebuh
in divji, vztrajni mravljinci
grizejo zadnje drobce moči
.

Iz pesmi Mlačna voda,
Brane Bitenc (1962–2014)


P.S.: V novem veku je bil Brane Bitenc dejaven kot režiser in scenarist dokumentarcev in televizijskih oddaj, med njimi tudi glasbeno-pedagoške serialke Muzikajeto. Po vrnitvi Otrok socializma na koncertne odre konec leta 2010 so v njegovi režiji posneli še dokumentarec o sebi Zamenite mi glavo.