29.09.2020

V zvočnem objemu pajka

Boštjan Perovšek je znan predvsem po svojem delu na področju bioakustike in se je v galeriji Steklenik predstavil že večkrat. Tokrat smo se spoznali z umetniškim delom Zvočna prepletanja, ki združuje umetnost in znanstvena dognanja.

Marina B. Žlender

Boštjan Perovšek
Foto: © Zavod Cona

Boštjan Perovšek je znan predvsem po svojem delu na področju bioakustike in se je v galeriji Steklenik predstavil že večkrat. Tokrat smo se spoznali z umetniškim delom Zvočna prepletanja, ki združuje umetnost in znanstvena dognanja. Kot je pojasnil v odgovoru na naša vprašanja, se je posvetil biotremologiji in posnel vibracijske signale pajkov vrste navadni križevec ter žuželk, ki jih človek ne zazna. V svojo kompozicijo je vključil zvoke pajkovk, ki smo jih lahko občudovali v Stekleniku, skupaj z drugimi zvoki pajkov, ki jih je avtor posnel leta 2018 in letos v Berlinu, ter tistimi iz zasebnega arhiva dr. Rolanda Mühlethalerja. V svojo kompozicijo jih je vključil kot zvočni material ter ga opremil z istimi zvočnimi viri, elektronsko obdelanimi. Pri tem je zanimivo, da sta bili pajkovki, ki sta med drugim služili kot zvočni vir, prisotni v razstavnem delu galerije. Njune zvoke smo poslušali preko dveh posebej postavljenih zvočnikov. Delo poleg izvirnega zvočnega sveta zbuja številne asociacije, ki jih Boštjan Perovšek v intervjuju pojasni kot aluzijo na človeško mreženje oziroma komunikacijo ter možnosti nadzora, ki ga ponuja splet. Kot je povedal, je uporabil tri glavne vire zvokov: zvoke obeh pajkovk (in pajkov ter žuželk), vir zvokov iz GPS signalov, ki jih je zbral in obdelal v MIDI protokolu v laboratoriju, tretji vir pa združuje oba prejšnja, gre pa za elektroakustično obdelavo tega materiala z modulatorji, transformatorji, frekvenčnimi režnji …, za 8-kanalni zvočni sistem. Dodatna zvočnika sta bila postavljena ob konstrukcijah za pajkovki, ki pa sta se v Stekleniku raje preselili na kaktuse. V pristnem okolju Steklenika in pogledu na pajkovke smo nehote dobivali številne asociacije nanje, te pa so se družile s samo zvočno podobo in poglabljanjem v abstraktnost zvočnega okolja, ki nas je obdajalo. S tem smo se popolnoma vživeli v specifiko urejenega naravnega interierja, ki je dobilo svoj zvočni protipol. Ta je neobdelani zvočni material, kot zvočni odtis živalskega sveta v naravi, s pomočjo tehnologije družil z obdelanim ter neposredno intervencijo, ki odraža človeško voljo. Oboje se poveže v nov zvočni ekosistem in je subtilna nadgradnja zvočnega materiala ter nova entiteta.

V uvodni predstavitvi nam je dr. Roland Mühlethaler, strokovnjak na področju vibracijske komunikacije žuželk in pajkov, pojasnil pojem biotremologija. Gre za vibracije ki jih oddajajo in sprejemajo živali. Njegovo sodelovanje z Boštjanom Perovškom poteka že leta, odkar se je z njim srečal na simpoziju, na katerem je predstavil svoje znanstveno delo v sodelovanju s Tomásom Saracenom. Tako je prišlo do sodelovanja med umetnikom in znanstvenikom. Pred samim zvočnim dogodkom nas je dr. Mühlethaler popeljal po Stekleniku in nam s pomočjo aplikacije Arachnomancy predstavil pajkove mreže ter opisal pajkovo bivanje v njih. Aplikacijo je v Berlinu razvil umetnik Tomás Saraceno in njegova studijska ekipa, da bi vzpostavili medvrstni dialog s pajki. Dr. Mühlethaler je večplastno orisal življenje in komunikacijo pajkov, ki sodijo med sinantropne vrste, torej tiste, ki sobivajo s človekom. Zvočno zanimiv je bil na primer prikaz, kako privabiti pajka na plano s pomočjo glasbenih vilic. Sodelovanje med znanstvenikom in umetnikom je nastalo na področju zvočno vibracijske komunikacije pajkov, ki jim je Boštjan Perovšek pridružil zvoke iz GPS protokola iz laboratorija na Fakulteti za računalništvo in informatiko ter posnetke, ki sta jih skupaj z dr. Mühlethalerjem posnela v Berlinu, pa tudi posnetke iz arhiva slednjega. Pri snemanju v studiu Zavoda Cona je pomoč prispeval tudi dr. Klemen Čandek z Oddelka za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo v Ljubljani. Delo je nastalo v okviru platforme KONS, ki povezuje umetnost, znanost in gospodarstvo.

Boštjan Perovšek je izrazil veselje ob dejstvu, da je delo predstavljeno na 8-kanalnem sistemu, saj ta omogoča bistveno bolj polno in kvalitetno širjenje zvoka po prostoru. Uvodoma smo zaslišali šumljanje, ki so ga prekinjali posamezni zvoki, denimo pokanje, in večkanalna predstavitev nas je plastično postavila v središče zvočnega podajanja. Perovškovo poseganje v posneti material je delovalo kot melodična intervencija v organske zvoke in imeli smo občutek, da se zvončkljanje staplja z zvoki, ki spominjajo na udarce po lesu, šume, da se vsi ti asociativni zvoki narave stapljajo z umetnimi v sintezo, v kateri občasno umetni zvok prevladuje nad organskim ozadjem. V zaključnem delu je v zvočno grmenje in mešanico naravnih zvokov avtor vpletel še odlomke govorov, glasov in njihove hitre posnetke, ki so v delo vnesli dinamiko in človeški element. V pristnem okolju Steklenika in pogledu na pajkovke smo nehote dobivali številne asociacije nanje, te pa so se družile s samo zvočno podobo in poglabljanjem v abstraktnost zvočnega okolja, ki nas je obdajalo. S tem smo se popolnoma vživeli v specifiko urejenega naravnega interierja, ki je dobilo svoj zvočni protipol. Ta je neobdelani zvočni material, kot zvočni odtis živalskega sveta v naravi, s pomočjo tehnologije družil z obdelanim ter neposredno intervencijo, ki odraža človeško voljo. Oboje se poveže v nov zvočni ekosistem in je subtilna nadgradnja zvočnega materiala ter nova entiteta.

Za boljšo osvetlitev dela smo skladatelju zastavili nekaj vprašanj.

Tvoje glasbeno področje spaja umetnosti z znanostjo. Od kod zanimanje za zvočno aktivnost žuželk? Biotremologija je mlajša veda, ki preučuje vibracijske signale živali. V čem je njihov zvočni svet specifičen?

Spoznanje, da narava okoli mene zvoči, a tega ne razumem, je že v zgodnji mladosti vame vstavilo črva radovednosti, ki je vrtal za odgovorom, kaj naj ves ta »hrup« pomeni. Sprejel sem, da gre za govorico planeta in da človek ni edini, ki razvršča zvoke v smiselne povezave, se pravi s človeško govorico ali govorico specifično organiziranega zvoka, ki ga spoznava kot glasbo. Po naključju, ki je bil rezultat istega črva radovednosti, sem prišel v stik z znanstveniki, ki so preučevali vibracijske signale, torej signale, če nekoliko poenostavimo, ki se ne širijo po zraku kot valovanje, temveč preko podlage kot vibracije in so človeškemu ušesu večinoma slabo ali skoraj popolnoma neslišne. Pred letom 2016 se je preučevanju vibracijskih signalov reklo le bioakustika, na kongresu tega leta pa so znanstveniki začeli uporabljati izraz biotremologija, da so natančneje določili karakter. 

V tvoji predstavitvi gre za sožitje naravnega in umetnega. Pri tem si združil posnetke pajkovk v več studiih. Na podlagi česa si se odločil, da v posnete zvoke ne boš posegal, ampak jih boš neobdelane moduliral? Ali gre za ohranjanje avtentične zvočne podobe, za zvočno predstavljanje nam neznanih svetov ali kaj tretjega? Tem zvokom si vseeno pridružil še zvočno kompozicijo, ki temelji na elektronsko obdelanih istih zvočnih virih.

V svojem prvem bioakustičnem delu iz leta 1985 sem se striktno držal pravila, da bo moj edini poseg v zvočno strukturo le izrezovanje posamičnih napevov in delčkov napevov stenic, ki so bili uvrščeni v zvočni načrt (partituro). Zvokov nisem obdeloval ne z izenačevalniki (EQ) ne dodanimi drugimi efekti, kot na primer odmevi, zakasnjevalniki in podobnimi modulatorji. Šlo je za striktno zvočno sinonimiziranje inštrumentov (elektronskih ali akustičnih). Kasneje sem temu principu začel dodajati elektroakustične obdelave, da bi pridobil zvočno pestrost in da bi bil seveda bližje konceptu projekta, ki je bil v danem trenutku aktualen. Tako je tudi pri aktualnem projektu Zvočna prepletanja, v katerem me zanima prepletanje človekovega ustvarjanja, bivanja in hkrati kontrole individuuma s strani centrov moči. Na simbolni ravni lahko na neobdelani zvočni svet gledamo kot na nekakšen idealistični pogled, odnos posameznika do naravnega okolja in idealne družbene ureditve, medtem ko elektronsko obdelani zvok predstavlja mogočni stroj urejanja, uravnavanja, kontrole in tudi manipulacije, ki smo je deležni posamezniki. 

Zanimiva je miselna paralela med pajkovo in človeško mrežo komunikacij. Nam lahko poveš kaj več o tem?

Človekova težnja po tem, da neovirano počne, kar se mu zljubi, vedno naleti na družbeno regulativo, če se pač ne želimo samouničiti. Le da sistemi regulative ponujajo poleg smiselnih tudi zelo nevarne principe vladanja in discipliniranja posameznikov. Zato v projektu govorim o simbolni bivalentnosti svilenih nitk, ki lahko nudijo mehkobo in toploto tkanine ali pa kot zategnjene niti preprečujejo gibanje in svobodo. Svilene nitke najdemo v pajkovih mrežah. Mrežimo tudi ljudje s svojimi povezavami. Celotno človeštvo je medsebojno povezano. Najbolj je to vidno kot virtualno medmrežje, v katerem puščamo nevidne sledi, vlečemo niti premikanja svojih želja ... 

Sodeloval si v skupini SAETA, v kateri ste se posvečali eksperimentalni glasbi. Kako si od tod prehodil pot do bioakustične glasbe?

SAETA je še vedno pri življenju, le da ne nastopa več tako zelo pogostokrat, kar je škoda. Že v času zgodnje SAETE me je zanimal zvočni svet okoli mene in ne zgolj inštrument. Kot iniciacijo v resno delo na področju konkretne glasbe pa štejem leto 1980, ko sem v družbi takratnega člana SAETE Bora Turela v Franciji prvič snemal zunanje zvoke z nekim namenom. Takrat sem ugotovil, da je magnetofon hkrati inštrument in metaforično notni papir. Beleženje zvoka in razmislek o tem, ali je glasbeno delo dokončano na notnem papirju, ker ga slišimo v glavi in to zadostuje prav tako kot prebrani stavki v knjigi, ali pa je izvedba oziroma posnetek šele tisto, kar šteje, se je zavrtalo vame tako močno, da je raziskovanje zvočnega okolja za uporabo elementov v glasbi prevladalo. Od tod do poslušanja specifičnih zvokov živali pa je le kratek skok.

Si tudi avtor zvočnih safarijev, ki pritegnejo s svojo izvirno aktivnostjo v naravnem okolju. Ali ga nameravaš izvesti kje v Ljubljani ali okolici, morda s poudarkom na ekosistemu žuželk?

Želja je, se pa lovim v krogu s problemi realizacije. Nekaj sem jih že imel tudi v Ljubljani, a vsekakor premalo, da bi ostali v širšem spominu. Pri mojih zvočnih safarijih ne gre le za spoznavanje zvočnega sveta okoli nas, ki ga večina slabo pozna, temveč tudi za aktivni zaključek iskanja, ki mu pravim »lov na zvok«. Udeleženec naj bi iz posnetega materiala, pod mentorstvom, izdelal svojo lastno zvočno razglednico nekega okolja. Tako bi si kraj zapomnil tudi zvočno in ne le z očmi. Glede poudarka na ekosistemu žuželk pa bi bilo nujno imeti s seboj še biologa, bioakustika, ki bi s svojim obširnim strokovnim znanjem dopolnil zvočno radovednost. To bi bila idealna kombinacija.