26.09.2016

Vino, ki se kliče mladost

Avtomobili na novem albumu povedo, da se zavedajo, kje so, kaj so prehodili in da zgodbe še ni konec.

Matej Krajnc

Daleč

Avtomobili

Daleč

ZKP RTV Slovenija
2016

»Kaj ti bodo / prazne čaše, / kaj ti bo / modrost, / če ne okusiš / tega vina, / ki se kliče / mladost.« Lahko bi zvenelo kot melanholična reminiscenca, a v osrednji pesmi na novem albumu Avtomobili povedo, da se zavedajo, kje so, kaj so prehodili in da zgodbe še ni konec. Tako si naslov plošče Daleč lahko razlagamo kot zrele intimne nagovore, kar zaključna pesem, Ni več umika, še dodatno potrjuje.

Seveda bi to pesem lahko razumeli kot nekakšno springsteenovsko zaprisego rokenrolu, toda Avtomobili niso nikoli bili klasičen rokenrolovski bend s himnami, ampak vedno nekako bolj intimni, refleksivni. Še tiste pesmi, ki bi jih lahko razumeli kot bližnje spogledovanje z rockerskim življenjem, denimo Punce izginjajo v noč s Pop delavnice leta 1985, imajo refleksivno-ontološko podstat. Linijo pesmi Mladost, denimo, lahko potegnemo šestnajst let nazaj na ploščo Enakonočje, večina tem z nove plošče pa je z Avtomobili že od vsega začetka, le da jih ti sproti nadgrajujejo, kar je tudi ključno za integriteto benda, ki noče biti bend za veselice in najstnice, pač pa zasedba, ki želi nekaj povedati. To smer so Avtomobili začrtali že na začetku osemdesetih s prvo ploščo.

Vzdušje novih pesmi se skozi ploščo ne spreminja bistveno, in če bi rekli, da so melanholične, bi bržčas zanemarili dejstvo, da so Avtomobili rock bend in da te drže pri njih kljub vsemu ne gre zanemariti. Niso sicer nikakršni ekscesivni rokerji, ki želijo še po petdesetem za vsako ceno držati t. i. »pravoverno« linijo; a saj ni bil rock nikoli samo žur, nasprotno, že sredi šestdesetih so različni izvajalci dokazovali, da je rock tudi intelekt. Marko Vuksanović je še vedno dober rockovski besedilopisec, ki mu ni vseeno, kam kaj postavi. V vseh teh letih in ob kadrovskih spremembah je bendu uspelo obdržati tudi zvočno prepoznavnost. Avtomobili so se izvlekli iz sintetičnih osemdesetih in, kot kaže, našli dober recept za ohranitev svežine v novem tisočletju, čeravno dvomim, da so pri ustvarjanju razmišljali o »receptih«. Enostavno ustvarjali so. Gonilni sili in jedro benda ostajata brata Vuksanović, eno melodijo je napisal Boštjan Andrejc, aranžmaji so skupinsko delo. Poleg Vuksanovićev in Andrejca v bendu igrata še David Šuligoj in David Morgan, produkcija je delo Mirka Vuksanovića in Davida Šuligoja. V naslovni pesmi srečamo Severo Gjurin.

V uvodni pesmi Stopinje v snegu Marko Vuksanović udari in medias res z osrednjo filozofijo resnega ustvarjanja, ki se lahko prenese na splošno bivanjsko plat: »… ko hodiš po tem svetu / puščaš za sabo sledi / sledi ki so ujete / v mreže prehojenih dni. // in ko pride pomlad / se stopinje v snegu stopijo / in vse dobre poti / kar zvodenijo. // stopinje v snegu / ne bi bil rad / nekaj kar izgine.« Plošča nasploh diši po zimi, severu, odhajanju (Daleč, Na sever, Vrni me, Vedel si) in bend ta sporočila podlaga z ustreznim, večkrat nekoliko ambientalnim inštrumentalnim občutjem. Nobena pesem docela ne odstopa od tega občutja; tiste, ki imajo tematiko dvojine, kakršnekoli že, bodisi žensko ali splošno, so še posebno dovzetne za to nekakšno distanco, a saj so tako tudi pisane: intimno. Vendar pri Avtomobilih ne boste našli klasičnih ljubezenskih izrekanj; vedno, tudi če se ne zdi tako, nas nagovarja nekakšen »glas« (iz megle?), spomnite se na primer pesmi Sama izpred let. Če na novi plošči naletimo na videz klasično rockersko balado Če si rojen, tudi ta nosi s seboj podobno distanco (ne moralizma, ki bi se hitro lahko znašel v pesmi), ki pravi: »če si rojen v letu napake, gotovo vem, nihče te ne iztiri«. Na koncu te pesmi je celo nekakšna mini riteminbluesovska sekcija. Ne vabi k plesu. In, pazite, v priloženi knjižici so za podlago besedil izbrane fotografije cest in gora: daljava, oddaljenost, meglice, odhodi, distanca.