30.06.2011

Vrnitev odpisanih

Ljubljanski pionirji crossoverja, Cancel, so vstali od mrtvih. Po hitrostnem izginotju s scene takoj po izdaji prvenca Urbana nevroza leta 2003 so po približno šestih letih hibernacije spet zavihali rokave. Po nastopu na 40. obletnici Radia Študent so zdaj izdali še drugi album Kriza identitete.

Borja Močnik

Kriza identitete

Cancel

Kriza identitete

ZARŠ
2011

Skupina Cancel je konec devetdesetih let prišla od nikoder in že s prvimi nastopi dala vetra. Njena glavna odlika ni bila v tem, da je ujela še zadnje vzdihljaje svetovnega preboja crossover slogov (hardcora, metala in hiphopa), da je torej bila »v koraku s svetovno sceno«, da je bila širše aktualna in žanrsko sveža, ampak se je odlikovala predvsem po svojih posebnih energetskih šusih živih nastopov. Njen glavni adut, ki ni bil skrit v rokavu, ampak eksplicitno postavljen v ospredje odra, je bil angažma najprej dveh, potem pa kar treh vokalistov, kar v tistem času pri nas ni počel nihče. Veliko prepozno, ko se je prvotni ustroj skupine že prevetril in ko že davno ni bilo več tiste začetne zagnanosti, je skupina le izdala prvenec. Urbana nevroza je bil sklenjen izdelek, družbeno kritična zmes metala in hiphopa, ki je bil hkrati tudi izvedbeno razmetan, a je predvsem prišel z veliko zamudo. Skupina je takrat podlegla simptomu mnogih izvajalcev tega miljeja (še posebej značilnem za hiphopersko in rapersko sceno), ki iz raznih razlogov, od sistemsko infrastrukturnih anomalij in kratkih stikov našega prostora do lastnih kompliciranj in zavlačevanj, svoje albume tenstajo leta in leta, in ko material končno zapakirajo, ta nikakor ni več preveč aktualen. Te plošče potem bolj kot neki trenutni presek ali impulz delovanja skupine delujejo kot nekakšne retrospektive, ki so izšle zato, da se je nekaj, kar se je začelo, tudi pripeljalo do konca.

Nova plata Cancelov – ti so sedaj zreducirani na štiričlansko zasedbo s klasično rockersko sekcijo bobnov, kitare in basa ter enega samega vokalista (Laganeeja) – se ni ujela v to frustracijo slovenskega prostora, saj je pred približno dvema, tremi leti ni pričakoval tako rekoč nihče. In nihče tudi ni pričakoval, da bo zasedba Cancel zares spet zagnala motor, spet stopila na oder. A smo se motili. Člani so se zbrali ob čisto praktični priložnosti, nastopu ob proslavitvi štiridesetletnice delovanja Radia Študent. In na vajah so dobili nov zagon, nov elan, začeli so pacati nov material. Nobenega zavlačevanja ni bilo, nič napovedovanja, nepotrebnega pumpanja novega projekta; bendu je tako očitno ustrezalo. Kriza identitete je namreč nadgradnja crossoverskega sloga devetdesetih, slišimo razne inštrumentalne vložke, neklišejske razdelave in dodatke, kot so mandoline, razna tolkala, celo ksilofon. Tehnično se je zasedba disciplinirala, aranžmaje je dodobra prečistila, tako da so posledično elementi veliko bolj suvereni, predstavljeni neposredno. Produkcija je udarna in učinkovita. Najbolj izpostavljen je seveda vokal, in Laganee se spretno znajde tako v bolj ritmično hiphoperskem nametavanju primerjav, asociacij in »pančlajnov« kot tudi v metalskem kruljenju.

Če bi Kriza identitete zaradi manjših deviacij na isto tematiko lahko postala monotona, enoplastna, pa se fantje tej nevarnosti elegantno izognejo ter razbijejo in hkrati povežejo material prav z razgibanim slogom, tako vokalnim kot inštrumentalnim.

Novosti v pristopu k besedilom niti ni veliko, razen da so metrično, ritmično še bolj tekoča kot na prvencu. Vendar je hakeljc albuma v tem, da je vseprisotna tematika kritiziranja družbenega ustroja našega in globalnega (postkapitalističnega) sistema preveč aktualna; še več, ni več aktualna, temveč »postaktualna«, saj se je povsem zajedla v naš vsakdan. O krizi, razkroju ekonomskih in posledično družbenih inštitucij danes govorijo vsi, dobesedno vsi. To so tematike, ki so bile v resnici aktualne že pred leti, ko je bila kriza že vseprisotna, a mnogi tega še niso dojeli. Zaradi diskurza, ki danes prevladuje ne le v marginalnih ali v ostrejših medijih in glavah, temveč celo v najbolj mainstreamovskih medijih, se besedilom Krize identitete na določenih mestih ne posreči opraviti težke naloge, to je pogledati iz duhovitega, malo drugačnega ali lucidnega zornega kota. Kjer je Laganee konkretnejši, delujejo besedne zveze in metafore veliko bolje, denimo pri komadu Samo zate, kjer se loti naše patetične glasbene scene: »... niso se prpel sam na molzno kravo, futra se jo z govnom, dobi se mleko – za plagiatsko avdioteko ...«. Če bi Kriza identitete zaradi manjših deviacij na isto tematiko lahko postala monotona, enoplastna, pa se fantje tej nevarnosti elegantno izognejo ter razbijejo in hkrati povežejo material prav z razgibanim slogom, tako vokalnim kot inštrumentalnim. Prav tako je precej dinamično zaporedje posnetkov, saj bolj udarnemu in nasičenemu sledi nekako povsem prostorsko hiphoperski, tako da dobimo pestro mešanico, čorbo našpičenih, s kitarskimi rifi prežetih in nagruvanih, na basu funkerskih kosov.

Ploščo skupina vešče sklene z daljšim posnetkom Evolucija, ki na neki polnostalgični, a cinični način govori o odraščanju v Ljubljani v poznih devetdesetih, o pohanju trave in pasivnem uporništvu. Na tem končnem delu so inštrumentalni vložki celo daljši od vokalnih, kar pa povsem funkcionira. Morda bi se zasedba podobnih prijemov lahko lotila večkrat tudi na preostalih delih albuma. Idej je bilo očitno dovolj, saj pogosto na kratko nakažejo neki inštrumentalno razdelan košček, a potem hitro zbezljajo nazaj h kitici.

Kriza identitete čez ramo pogleduje k slogu, ki je bil na svetovnem pohodu pred petnajstimi leti, a ga hkrati nadgrajuje, namreč v detajlih, ki so predstavljeni učinkovito in jasno. Pesimistična besedila sedaj »odraslega« vokalista bi bila tematsko sicer lahko bogatejša, vendar Laganee to reši z razvejano tehniko in slogom. Tekoči izdelek, ki so ga pač morali posneti. Cancli so živi in brcajo.