29.10.2011

Vsa milina Brininega podkožja

Novi album Brine, Slečena koža, je prežet z značilno tenkočutno in igrivo interpretacijo, saj zasedba vselej najde, prevede ali ustvari nov dotik.

Maruša Bertoncelj

Slečena koža

Brina

Slečena koža

DruGod
2011

Skoraj deset let je, odkar je eter obujanja tradicionalne slovenske ljudske godbe prvič obarval vokal Brine Vogelnik s spremljevalno zasedbo String.si. Takrat je izšel njun prvenec Graščakinja – istega leta kot prvenec zasedbe Katalena, ki prav tako skozi svoj značilni zvok oživlja in zvočno preoblači številne ljudske glasbene teme. Čeprav zasedbi nista bili ne prvi ne edini v dotični žanrski krajini, ju lahko še danes brez zadržkov postavimo drugo ob drugo in skupaj s Terrafolk na piedestal slovenske folk glasbe.

Če smo že začeli s primerjavo z zasedbo Katalena, velja poudariti dve ključni stični točki: poleg močne, virtuozne inštrumentalne interpretacije samih vrhunskih slovenskih inštrumentalistov – lahko bi dejali, da gre za dve superskupini – je lastnost obeh tudi prepoznavna in presunljiva ženska vokalna interpretacija tradicionalnih ljudskih pesmi, a tudi lastne avtorske poezije ter poezije drugih uveljavljenih pesnikov.

Omenjeni stični točki sta, po drugi strani, tudi glavni razliki in zanimivost, kako različno se pravzaprav da skozi okvirno isti žanr ter iz tako podobnih tem ustvariti dve tako različni atmosferi. Zato bomo na tem mestu primerjavo sklenili ter se posvetili Brinini Slečeni koži, tretjemu studijskemu albumu po Graščakinji, ko je Brina Vogelnik okoli sebe zbrala novo oziroma prenovljeno zasedbo Brina.

V njej so še vedno violinistka Jelena Ždrale, kitarist Luka Ropret, harmonikaš Drago Ivanuša, tolkalec Blaž Celarec in basist ter kontrabasist Nino de Gleria. S to zasedbo je Brina Vogelnik leta 2004 posnela Mlado leto in dve leti kasneje Pasjo legendo. Slečena koža naj bi bila tematsko nadaljevanje predhodnice, ki jo je doletel zavidljiv in zaslužen uspeh: Pasjo legendo je namreč novembra 2006 zdaj že pokojni Charlie Gillett z BBC-ja, ena od svetovnih avtoritet glasbene kritike, muzikolog, kritik in radijski didžej, proglasil za album meseca. To je Brino poneslo na turnejo po Španiji, med drugim na znameniti festival Womex, pa po Mehiki, Kanadi in ZDA.

Brina vselej – zdaj, po treh albumih, to lahko rečemo – najde, prevede ali ustvari nov dotik.

Vsebinsko gledano bi lahko dejali, da je bil vsak Brinin album nadaljevanje ali vsaj izpeljava prvega, saj je zelo težko potegniti ločnico, ki bi jasno razmejevala album kot zaključeno celoto, s svojim uvodom, jedrom in zaključkom, od drugih albumov. Razen tega se na Slečeni koži pojavi Poletje, skladba z Graščakinje, le da v nekoliko drugačni, poživljeni izvedbi. Tu imamo ponovno še druge staroljudske teme, od nesrečne ljubezni in skrivnostnih sil narave do večno samosvoje usode, kar človeka že od vekomaj spremlja, buri in pesti, spreminjajo se kvečjemu načini prenašanja posledičnega trpljenja. In tako kot se življenje vselej izvije iz svojih »večnih« zank ter steče naprej v novo strugo, tako tudi Brina vselej – zdaj, po treh albumih, to lahko rečemo – najde, prevede ali ustvari nov dotik. Kot pravi Drago Ivanuša, »preteklost in sedanjost se na neki točki, ko pesem prodre v srce, nenadoma stikata in ustvarita nek neulovljivi trenutek, ko so vsi časi pomešani, ko govorimo eno samo dolgo zgodbo – pesem o ljudeh«.

In roko na srce: enako, naravnost popolno, kot ji zvočno dušo kreira že sama zasedba, jo diha tudi sama produkcija Chrisa Eckmana.

Prežet z značilno tenkočutno in igrivo interpretacijo, album Slečena koža svojo novo »pesem o ljudeh« pove skozi devet večinoma avtorskih skladb. Posebnost albuma je tokrat mogoče zaznati tudi v produkciji. Sodelovanje s Chrisom Eckmanom je – enako tenkočutno – dodalo dimenzijo, ki album vsaj malo, a opazno ponese tja, kjer imata vilinskost in čustveni naboj vokala pevke Brine Vogelnik svoje mesto in od koder morata odmevati. »Ljudska organskost« ostaja nedotaknjena, album je še vedno produkcijsko izvenčasen; še največji »odklon« so nasneti vokali v skladbi Gledališka, moderni žalostinki o zamolčanih ponižujočih trenutkih iz življenja gledaliških igralk. Eckman je kot izkušeni glasbenik, producent in interpret k Slečeni koži pristopil ravno prav »previdno«: za poezijo gre, ki globino pripuščanja k sebi narekuje sama, a seveda le, če jo znaš slišati in čutiti. In roko na srce: enako, naravnost popolno, kot ji zvočno dušo kreira že sama zasedba, jo diha tudi sama produkcija.

Slečena koža je, ne nazadnje, zagotovo najbolj iskren in presunljiv nastop »glavne protagonistke« zasedbe doslej. »Slečem svojo kožo, jo vržem v zrak,« je katarzičen verz iz naslovne pesmi, ki mu sledijo različna metaforična nadaljevanja razgaljenosti, prepuščanja … dovoljenja, da se nam življenje zgodi, pa če nas boža, srbi ali peče. Težko je reči, od kod pravzaprav občutek močnejše osebne vpletenosti v vsebino. Konec koncev gre za interpretko, ki, posebej v živo, poslušalcu z lahkoto vzame dih. A vendar, jasen, pronicljiv in neposreden Brinin pogled z naslovnice ovitka namiguje, da se bomo tokrat spustili globlje v njen oziroma njihov, s tolikimi zgodbami, emocijami in odkritimi ranljivostmi napolnjeni svet …

Brina nedvomno lahko ponudi še marsikaj.

@http://www.youtube.com/watch?v=1Wq16fdMGok@