27.03.2014

Vse drugače ali nič drugače

V rokah držimo ploščo s klezmer glasbo, kar se pri nas redko zgodi, sploh na način tematskega albuma s klezmerskimi napevi. Mariborska zasedba Kontra kvartet že z imenom nakazuje samohodno glasbeno usmerjenost, namenjeno vsem, ki so voljni pobrskati nekoliko globlje.

Matej Krajnc

Shalom

Kontra kvartet

Shalom

Subkulturni azil
2013
 

Po vrsti takih ali drugačnih kakovostnih glasbenih izdaj alternativnega, historičnega in nasploh svojstvenega značaja držimo v rokah ploščo s klezmer glasbo, kar se pri nas redko zgodi, sploh na način tematskega albuma s klezmerskimi napevi. Mariborska zasedba Kontra kvartet že z imenom nakazuje samohodno glasbeno usmerjenost, namenjeno vsem, ki so voljni pobrskati nekoliko globlje.

Klezmer se nikoli ni odeval v elitistične zgodbe, nasprotno, gre za ljudsko judovsko glasbo, ki dolgo sploh ni bila žanrsko opredeljena, ampak je šlo za raznorodne melodije, songe, žalostinke, v veliki meri pa plese s porok in podobnih prireditev. Judovski napevi so se vrsto let tesno družili z jazzom in klasično glasbo (Šostakovič), širša javnost pa te napeve pozna zlasti preko teh ali onih filmskih uprizoritev, s plošč različnih pop izvajalcev, le redko pa iz korenin. O koreninah tudi pri Kontra kvartetu ne moremo govoriti, saj po navedbah s spleta nihče od štirih glasbenikov, ki sestavljajo zasedbo, nima judovskih korenin; a to za prepričljivo poustvarjanje niti ni nujno. Gre za izkušene (izučene) glasbenike, za kombinacijo harmonike, kitare, kontrabasa in violine, ki s tem seveda že v izhodišču ne diši po mainstreamovski všečnosti ali ansamblu za plese, ravno nasprotno: klezmerja se četverica loteva iz spoštovanja in veselja do igranja te kompozicijsko precej zahtevne glasbe. Drži, nekaterim pop glasbenikom, ki so izvajali poljske, madžarske, ruske, grške in druge melodije na teh ali onih ploščah v petdesetih in šestdesetih letih, bi težko očitali, da jih je gnal zgolj komercialni interes: Harry Belafonte, denimo, je načrtno raziskoval vse mogoče glasbe sveta, in čeravno je njegova izvedba slavne Have Nagile ciljala na pop tržišče, mu ne gre očitati polovičarstva; takisto ne Ivanu Rebroffu ali Neilu Diamondu, v čigar filmu Jazz Singer (1980) se, če znamo brati med vrsticami, skoz pop-rock glasbo zanimivo prikaže tudi izročilo glasbe judovske skupnosti, iz katere izvira Diamondov lik, ki se v filmski zgodbi tudi ves čas spopada z odnosom do družinskega izročila. Prav tako so ta razmerja vidna in zanimiva pri Leonardu Cohenu. In tako naprej, primerov v zgodovini popularne glasbe je precej in prav zanimivo bi se bilo na tem mestu razpisati o že omenjenih povezavah z jazzom (zydecem …) in klasično glasbo.

Prav jazz je tisti, ki ga Kontra kvartet na plošči Shalom, tako se zdi, vzame v nekakšen precep, ne nujno na način nadžanrskega spopada, ampak z željo, da bi svoje poustvarjanje klezmerja kvalificiral skozi jazzovsko čutnost. 

Prav jazz je tisti, ki ga Kontra kvartet na plošči Shalom, tako se zdi, vzame v nekakšen precep, ne nujno na način nadžanrskega spopada, ampak z željo, da bi svoje poustvarjanje klezmerja kvalificiral skozi jazzovsko čutnost. To se še posebej čuti v »pogovorih« med violino in kontrabasom, medtem ko kitara soustvarja nekakšno reinhardtovsko gypsy vzdušje, kar je morda tudi najočitnejša vez med jazzom in judovskim izročilom. Trije singli s plošče, Kolyn, Papirosn in Bay a Glezele Mashke, sežejo vsak v svoj spekter. Ko tole pišem, mi na misel in v ušesa ves čas nehote prihaja glasba že omenjenega Leonarda Cohena, predvsem pesem Last Year's Man in album Recent Songs iz leta 1979, kjer se je povezal z glasbeniki, s katerimi v imenu izročil glasb sveta nastopa tudi dandanes, zlasti na zadnji podaljšani turneji. Na tem albumu se je dokončno nehal pričkati s svojimi judovskimi koreninami in jih je povezal v pesmi, ki bi jih kazalo ponovno ovrednotiti. Ob izidu leta 1979 je namreč plošča veljala za »vrnitev k navdihu« (po nikakor ne slabi plošči s Philom Spectorjem), toda v njegovi diskografiji je morda ravno zaradi izrazitih klezmerskih povezav ostala nekako prezrta; kritiki in poslušalci so Cohena bržkone dojemali zgolj kot depresivnega folkiča in ne kot raziskovalca glasb sveta, kar je dandanes, ko ga poslušamo na odru, pravzaprav jasno brez ugovorov.

Kontra kvartet uspešno nastopa na najrazličnejših prireditvah, tudi literarno-glasbenih. Med drugim se je predstavil na klezmerskem festivalu v Izraelu (2011), kar je posebna potrditev njegove usmeritve in zašpiljenje glasbenega kroga, v katerem ustvarja. Petnajst poglavij judovskega glasbenega izročila je na voljo v iskreni in inštrumentalno zvesti obliki, ki kliče po nadaljevanju, morda po še drznejšem posegu v jazz ali pa morda …