24.05.2011

Vsi mi smo Johnny Cash

V tretjem zapisu v rubriki Mnenja Ksenija Jus piše o kolegih - kantavtorjih, čigar ustvarjanje se je je dotaknilo. To so Peter Andrej, Katarina Juvančič in Dejan Lapanja, Tadej Vesenjak in Leon Matek.

Ksenija Jus

Ksenija Jus v Berlinu l. 2010 poleg plakata za predstavo o Johnnyju Cashu (foto: Barbara Berce)
Foto: Barbara Berce

Vsi mi smo Johnny Cash
(ko odrastemo, si bomo znova upali želeti)

Ko sem se lani potepala po Berlinu, me je z enega od premnogih plakatov nagovoril znan obraz. Zdel se mi je neskončno znan, a je bila podoba vendarle malce drugačna od tiste, ki jo imam v spominu. »Pozdravljeni, jaz sem Johnny Cash,« se je glasilo vabilo na muzikal, v katerem sta briljirala Gunter Gabriel in Helen Schneider. Najbrž je odveč poudariti, da je šlo za koncertno-scensko priredbo zgodbe o nenavadnem pesniku in glasbeniku, prepojeno s substancami duhovnega in dobesednega citiranja, torej nekaj, kar običajni smrtniki doživimo le redko, če sploh kdaj. Amerika – natančneje »ameriške sanje« – je svetu nedvomno dala plejado kantavtorjev in kantavtoric, ki jim je njihova glasbena industrija očitno znala prijazneje prisluhniti, kot to z neodvisnimi kantavtorji počne slovenska. Pa vendar, Johnny Cash je na neki način bil in ostaja posebnež med posebneži.

Živel je v intimnem nad-ritmu vsega. In predvsem si je upal imeti jajca, tudi ko za to ni bilo nobene potrebe. Živel in ustvarjal je v času in v deželi, kjer so si nekateri kantavtorji upali biti in ostati kantavtorji. Glasbena industrija jih – za razliko od slovenske – ni z bagerjem enosedom odrivala na ruralno obrobje, temveč jim je odpirala vrata na največje glasbene odre. Če pomislim, kako prijazno bi bilo, recimo, v Križankah ali na Stožicah slišati nekatera imena, ki v zadnjih desetih letih ali več orjejo ledino neodvisne kantavtorske sodobne scene pri nas, se takoj vključi alarm in me opomni na realnost. Na brutalno realnost, ki uči, da Slovenija ni Amerika, in obratno. Pred časom je neki znanec dejal, da je slovenski glasbeni trg, na žalost, dovolj velik za tri, no, recimo za štiri kantavtorje, ki so tako in tako tam že od nekdaj, vsi ostali pa lahko trkaj(m)o na nebeške duri še naprej. Torej nam vsem drugim nikoli ne bo uspelo »ama ništa«, dragi znanec? Hja, mogoče je vse to, kar govoriš, čista resnica, ampak to ne pomeni, da »vsi ostali« nimaj(m)o jajc. Uspeh mojega ustvarjanja ali ustvarjanja kogarkoli na neodvisni kantavtorski sceni se namreč ne šteje v bankovcih. Že dejstvo, da nas je vedno več, je čisti uspeh. Število »malih«, neodvisnih kantavorjev, ki si upamo želeti, namreč ni zanemarljivo.

Ob napadu enega od kičastih človeških čustev sem si zaželela, da bi bralci tega zapisa dobili priložnost pokukati v ustvarjalne pripovedi nekaterih ljudi, ki sem jih omenila v prvem zapisu in ki slišijo na besedo avtor – kantavtor.

Če preskočim nekaj kritičnih vrstic in se vrnem v kruto sedanjost, dobi tale sestavek drugačne dimenzije. Enkrat v teh dneh, še opazila nisem, kdaj, me je podivjani ritem zdravju neugodnih, uničujočih aparatur stresa ponesel v deželo, kjer si nekateri neodvisni kantavtorji dokazano še upaj(m)o želeti. Predstavljala sem si, da sem zlata ribica, ki po ljudski tradiciji izpolnjuje želje. Pa ni šlo. Ribica je skočila iz akvarija (mislila je, da ima krila) in se zadušila, ker je ostala brez zraka (in krila ji med letom tudi, žal, niso čudežno pognala). Po tem tragičnem poskusu sem ubrala drugačno taktiko. Zaželela sem si, da bi nekdo sestavil kolaž življenjskih zgodb, ki imajo, vsaj v grobem, skupni imenovalec, namreč glasbo in poezijo. Ob napadu enega od kičastih človeških čustev sem si zaželela, da bi bralci tega zapisa dobili priložnost pokukati v ustvarjalne pripovedi nekaterih ljudi, ki sem jih omenila v prvem zapisu in ki slišijo na besedo avtor – kantavtor. Neodvisni kantavtor. Hip hip hip, nekaj improvizoričnega jodlanja, 99 zračnih balonov, in padla je noč. Takoj zatem ko je bila želja s pomočjo telekomunikacije in brezhibnega delovanja človeškega mikropožiralnika informacij vržena v eter vesolja, je želja beseda postala.

PETER ANDREJ, je zašepetalo vesolje. »Kdo je Peter Andrej, pesnik in pevec, glasbenik in glasbeni producent?« je vprašala Zemlja. Na to vprašanje je iz vesoljskega arhiva prispela pošta, da je naslovnik izbrisan iz datoteke z oznako »samo za golo razvedrilo« in da za nobeno ceno ne želi postati »normalan čovek, rave muzičar, narodnjak ili nešto slično«. In potem so dodali, da zdaj živi nekje na tem planetu in da naj se v prihodnje obrnemo kar na avtorja – kantavtorja osebno ali na glasbene privatnike na Sazasu, ki mu baje krvoločno sledijo in vohunijo za njegovimi deli, da bi le izcuzali iz njega kak evro, ker so pač navlečeni na denar. Na tuj denar, seveda. Še posebej ali še raje pa ti gospodje in gospe (se iskreno opravičujem, tovarišev in tovarišic med njimi ni) iz Sazasa radi cuzajo denar neodvisnih glasbenih ustvarjalcev in organizatorjev. A pustimo zdaj zverinske nečednosti podjetniške gosposke ob stani.

In tako je torej, kako drugače bi sicer to šlo, osebno vesolje poskrbelo za odkritje na Gmail administraciji, namreč za zapis, namenjen vsem, ki vztrajno, duhovno in dobesedno koljejo preproste ovčice samo zato, ker jih to zabava. Mene zabavajo drugačne reči od mentalnega onesnaževanja, ki sicer kar puhti iz nacije, ki ji (zaenkrat še) pripadam. Raje, recimo, poslušam pesmi. Veliko jih je, ki bi si zaslužile posebno poglavje, zato bo morda za začetek dobro, da omenim peščico avtorjev, ki so me brezpogojno prepričali. Med drugim so to vsekakor pesmi Petra Andreja.

»Zgodbo je začel v legendarnem bandu Lauženki iz nahtkasla, potem pa je nadaljeval sam. Pohorske poti, uglasbena poezija Janka Glazerja, znamenitega Rušana, je prva stvar, s katero se odločneje pojavi v javnosti. Maestro Bojan Adamič na zavihek istoimenske plošče med drugim zapiše, da je 'edina napaka ta, da se prekmalu konča'. Sledi sodelovanje s pesnico Eriko Vouk, s katero sta na številnih koncertih predstavljata ploščo njunih pesmi Valovanje (Litera & Cezam, 2003). Leta 2006 izide plošča Povabilo na čaj (Klub KU-KU, 2006) z uglasbenimi pesmimi Paula Éluarda, Federika G. Lorce, Charlesa Baudelaira, Erike Vouk, Borisa A. Novaka, Andreja Brvarja, Bogdane Naméstnik, Aleša Štegra in drugih. Milan Dekleva na ploščo zapiše: '... Povabilo na čaj je vsakdanje, a zato nič manj žlahtno vabilo. Petru Andreju je ob pomoči inventivnih glasbenikov uspel ljubezenski akt, v katerem se zvok in beseda darujeta drug drugemu kot pekoča slast …' Njegova avtorska plošča Libero (Klub KU-KU, 2009, producent Drago Mlinarec) požanje odlične kritike. Viktor Škedelj Renčelj v reviji MUSKA (št. 9–10) ob izidu plošče Libero zapiše, da 'gre za vrhunsko ploščo', Jure Potokar pa v reviji POLET (23. junij 2009), da je to 'nedvomno njegova najboljša plošča doslej, ki se lahko enakovredno kosa s tistimi petimi ali šestimi tovrstnimi domačimi ploščami, ki so postale klasike za vse čase'. Peter Andrej ustvarja tudi za gledališče in otroke (npr. glasbena predstava Rože za F. iz leta 2008, in otroški muzikal Rege ali žabje frke iz l. 2009). Pravkar (maj 2011) je pri Pavlovi hiši izšla še plošča Tujec z njegovimi uglasbitvami Augusta Pavla. Od leta 2003 je Andrej producent mednarodnega festivala kantavtorstva Kantfest (v koprodukciji Cezama in Kluba KU-KU), ki bo letos založil že deveto ploščo. Vodi tudi festival Pohorska pravljica, ki obuja in raziskuje pripovedovalsko dediščino v povezavi z naravo. Ta bo tokrat na štajerskem koncu potekal že četrtič.«

Zaradi takšnih ljudi, kot je Peter, sem včasih, ko trenutki življenja niso posejani z luninim prahom domišljije, ponosna, da sem neodvisna kantavtorica.

Vesolje Jus k temu dodaja: kantavtor, pesnik in pevec, glasbenik in glasbeni producent Peter Andrej je vse to, kar ste prebrali, in še mnogo več. Predvsem je Peter človek, ki s svojimi deli in življenjskim dostojanstvom širi prostor »neodvisnih avtorjev – kantavtorjev«. Zaradi takšnih ljudi, kot je Peter, sem včasih, ko trenutki življenja niso posejani z luninim prahom domišljije, ponosna, da sem neodvisna kantavtorica. Zaradi takšnih ljudi sodobno neodvisno kantavtorstvo še obstaja! In to kljub temu, da našega poklica ni v registru specializiranih poklicev na področju kulture. Pa čeprav živimo v Sloveniji (»ponarodeli« stavek Nataše Smerdelj na državni proslavi ob 70. obletnici ustanovitve OF in ob dnevu upora proti okupatorju 26. aprila 2011).

Sicer pa, kdo pravi, da je neodvisno kantavtorsvo kultura? Kantavtorstvo, kakšno živimo številni ustvarjalci, je nenehno surfanje na valovih edine svobode – golega življenja, ki ti ga razen tete Matilde ne more vzeti nihče. Zaradi tega je lahko neodvisno kantavtorstvo tudi šport, in če ga štejemo med športne panoge, je lahko posledično tudi znanost. In če je znanost, je lahko tudi družbeni eksperiment, in če je to, potem se pač ne gre sekirati za to ali ono življenjsko malenkost ...

Zakaj bi se sploh morali vsi obremenjevati z dejstvom, da je Slovenija le korak od tega, da tudi uradno postane zaprti oddelek evropske norosti? Mislim, da je Pero eden tistih ljudi, zaradi katerih je ta norost včasih duhovita, včasih lirično otožna, in da ne rinem še globlje v kičaste človeške sentimente – vsekakor vselej prisotna. In udari. Vsaka beseda. Vsaka misel. Vsaka nit, izvezena v obleko življenja. In ravno po tej niti sta s Petrom Andrejem povezana naslednja avtorja – kantavtorja, ki s svojim delom, prav tako kot Peter, zarežeta v lobanjo. Pa ne s predmeti, ki bi utegnili imeti dramatične posledice za zdravje, temveč z besedo. Z besedo in glasbo. Za nekatere sta »akustični hardcore«, za druge vse ostalo. Zame sta ustvarjalca, ki mi ju je razkril Kantfest.

Če je vesolje Jus pri Petru Andreju dodalo, da je svet zaradi njegovih pesmi lepši, lahko pri Katarini in Dejanu mirno zapiše, da je ta isti svet zaradi njunih del znosnejši in pravičnejši.

»KATARINA JUVANČIČ in DEJAN LAPANJA, nedavno nastali folk duo, je na slovenski glasbeni sceni preboj naredil pred slabima dvema letoma, ko sta se s punkfolk skladbo Uej Uej (Magdalenca) uspešno predstavila na natečaju Vala 202 in nastopila na zaključni prireditvi natečaja v Kinu Šiška. Junija 2010 sta bila nagrajena na Kantfestu, slovenskem kantavtorskem festivalu, poleti pa sta svoje vandranje nadaljevala po festivalskih odrih po Sloveniji (festival Kamfest, festival Sanje, festival Letni oder Ruše ipd.). Katarina upesnjuje bogat izpovedni svet ženskih sentimentov ter gradi most med sodobnimi trendi in arhaičnimi ljudskimi načini pesnjenja in senzibilnosti, sicer pa je po izobrazbi glasbena antropologinja in po poklicu samostojna kulturna delavka – glasbena publicistka in kantavtorica (uradno glasbena kritičarka in pevka). Aranžmajsko piko na i postavlja njen odrski kompanjon, vsestranski glasbenik in producent Dejan Lapanja, ki se je kalil v odmevnih slovenskih skupinah Olivija in Bast, trenutno pa nastopa še s skupinami Vasko Atanasovski trio, Mljask ter Salamandra Salamandra. Letos svoje ustvarjalne moči razen koncertiranju posvečata izdaji prvega albuma, ki bo predstavil zgodbe žensk. Predvideni izid albuma je februar–marec 2012.

Diskografija:
– skupna: Kantfest 2008, Val 09 (RTV ZKP), Rokerji pojejo pesnike 6, Kantfest 2010
– Dejan: projekt Mesto, Olivija (2 CDja), Ulixes (2 CDja), Salamandra Salamandra (3 CDji), gostovanja na številnih ploščah ...«

Če je vesolje Jus pri Petru Andreju dodalo, da je svet zaradi njegovih pesmi lepši, lahko pri Katarini in Dejanu mirno zapiše, da je ta isti svet zaradi njunih del znosnejši in pravičnejši. Njun glasbeni in pesniški izraz ponuja izjemno kombinacijo avtorefleksije in družbene kritike/odgovornosti, ki je daleč na okoli brez primere. Vrhunska vokalna in instrumentalna interpretacija poudarjata besedila, ki dajejo sodobnemu kantavtorstvu dodano vrednost.

Neko posebno vrednost in predvsem smisel daje sodobni kantavtorski formi še en avtor, ki mi ga je prav tako razkril Kantfest. Ker je take sorte kaliber, ki zna najbolje in največ (čeprav na kratko) o sebi povedati kar sam, ga spoznajte v prvi osebi ednine.

In vse je res, tudi to, da Tadej na koncertu ne pusti hladnega niti enega ušesa. Kar govori in poje, tudi živi.

»Dober den! Sem TADEJ VESENJAK (*27. januar 1978 ), kantavtor, ki f prleščini misli, guči in poje. Petkratni nagrajenec kantavtorskega festivala Kantfest v Rušah. Udeleženec festivalov Lent 2007, 2008, 2009. Nastopil sem na večeru šansona 'La vie en rose' in bil nagrajen za najboljše besedilo na festivalu 'Pesmi o vinu' v Ormožu (2009) za pesem Ostani še malo. Gost Jureta Longyke v oddaji Izštekani. Besedila, ki jih pojem v prleškem narečju, so izpovedna, življenjska, družbenokritična in humorna. Glasba je mešanica folka in bluesa z močnim rokovskim pridihom. Več o meni lahko izveste na moji spletni strani www.myspace.com/kantavtor, kjer je mogoče poslušati mojo glasbo, na ogled pa so tudi video posnetki. Nastopam tudi v duetih in zasedbah Prlekstanski folkrokbluz in Giftna Krf – prleški rock & bluestrip.
Diskografija:
– kompilacije Kantfest 2003, 2004, 2005, 2006, 2007, 2008
Izštekani (2007)
Samo mrtve ribe plavajo s tokom! (2009).«

Tu ni več kaj dodati. In vse je res, tudi to, da Tadej na koncertu ne pusti hladnega niti enega ušesa. Kar govori in poje, tudi živi.

In kar on poje, živi še en avtor. Kdaj so se ujela najina ušesa, ne bom posebej razpredala, preprosto: je avtor, ki me je prepričal.

Matek ostaja zvest ljubezenski liriki, ob tem pa se vedno bolj kritično ozira v naš čas, ki ga prežemajo brezmejni pohlep peščice bogatih, vsesplošno pomanjkanje moralnih in človeških vrednot in potrošništvo.

LEON MATEK je kantavtor in filmski ustvarjalec, ki se je na slovenskem glasbenem prizorišču pojavil leta 1987 kot član skupine Prepozno za krokodile. Skupina je za seboj pustila uspešnico Nataša (Ljubezenska), ni pa posnela studijskega albuma. Leta 1995 je Leon Matek z Mirkom Seškom ustanovil skupino Juhej in Vuhmepiš, s katero je posnel tri albume (Spohane viže, 1997; Med dvema ognjema, 1999; V rož’cah, 2001). Za album Med dvema ognjema je zasedba leta 1999 prejela zlatega petelina za najboljši slovenski folk in etno album. Po razpadu skupine je Matek od leta 2003 nastopal v duetu LeonzMinko, v katerem sta skupaj s harmonikarico Minko Đonlić prepletla slovenski in bosanski temperament na istoimenskemu albumu, ki je bil leta 2004 posnet v studiu Radia Študent. Leta 2007 je Leon Matek izdal prvi samostojni album, Zrno, na katerem je tradicionalne ritme in melodiko prenesel v osebni kontekst urbanega folk šansona. Šesti album tega glasbenika nosi naslov Most in bo uradno izšel 2. junija ob 21. uri letos, hkrati ko se bo v ljubljanskem KUD-u France Prešeren zgodil promocijski koncert. Pesmi zanj so večinoma nastale na sazu, tradicionalnem turškem sedemstrunskem glasbilu, na katero je Leon naletel pred tremi leti in je v njegovo glasbo vnesel novi veter z Orienta. Na albumu Most je deset avtorskih pesmi, ki jih je posnel z zasedbo, v kateri ob starih mačkih godejo izvrstni mladi glasbeniki. Avtor ostaja zvest ljubezenski liriki, ob tem pa se vedno bolj kritično ozira v naš čas, ki ga prežemajo brezmejni pohlep peščice bogatih, vsesplošno pomanjkanje moralnih in človeških vrednot in potrošništvo.

Jure Longyka, Xenia Jus, Katarina Juvančič in Peter Andrej na okrogli mizi o kantavtorstvu (foto: Odzven)Peter, Katarina, Dejan, Tadej, Leon, to je samo nekaj imen neodvisnih sodobnih kantavtorjev/ice, katerih dela so me fascinirala. In nisem edina, ki so me njihova dela prepričala. Žal mi je, da mi trenutne časovne razmere ne omogočajo urediti in izdati knjige, ki bi dostojno predstavila sodobne slovenske neodvisne kantavtorje in kantavtorice oziroma del njih. Zato naj tu k spisku dodam vsaj še nekaj imen, ki so v zadnjih, skoraj desetih letih prinesla mnogo tega, čemur pravimo kruta svoboda: Dani Kavaš, Andraž Polič, Jernej Mažgon, Tomi Lorber, Marko Grobler, Dani Bedrač, Gorazd Lampe, Katarina Avbar, Žeži, Boštjan Narat in še bi lahko naštevala.

Toda kaj, ko je slovenski glasbeni trg dovolj velik zgolj za tri ali štiri kantavtorje. Kolko dnarja, tolko muske, ne? No, kakor za koga.

Dragi moji ameriški prijatelji, ne morete imeti vsega. Ali zabava ali upor. Uporniške misli na »uradni sceni gole zabavne industrije« pač ne boste našli. Ker za nas tam ni prostora. Čeprav nas je precej.

Zanimivo je, da je letos nekako moderno biti kantavtor. Vita Mavrič, recimo, bo kantavtorjem posvetila letošnji »La vie en rose«, ameriška ambasada v Ljubljani pa je k sodelovanju povabila več ust slovenskih pjevalcev in pjevalk, da bodo, če prav razumem, prepevala Boba Dylana, ker da takih, kot je Bob, ki bi si upali peti družbeno angažirane pesmi, pri nas ni. Prelepo, da bi bilo res! Če so Američani iskali neodvisne kantavtorje na »uradnem« glasbenem trgu, potem res ne dvomim, da so brez težav prišli do zaključka, da upora pri nas ne poznamo. Kaj šele neodvisne kantavtorje, ki bi si upali misliti s svojo glavo! Dragi moji ameriški prijatelji, ne morete imeti vsega. Ali zabava ali upor. Uporniške misli na »uradni sceni gole zabavne industrije« pač ne boste našli. Ker za nas tam ni prostora. Čeprav nas je precej. Pa čeprav so pot neodvisnega kantavtorstva dodobra uhodili še kako prisotni in prisebni »čistokrvni« kantavtorji Jani Kovačič, Marko Brecelj, Drago Mislej – Mef, Iztok Mlakar ... In kakor je prava redkost, če slišimo koga od omenjenih družbeno kritičnih kantavtorskih vrvohodcev (morda z delno izjemo Mlakarja) na valovih osrednjih nacionalnih programov (1., 2. in 3.), tako tudi Johnnyjeve muzike slišimo bolj za vzorec. Ampak njemu je bila metaforika »velikega pogleda« položena že v okvir imena in se zato najbrž ni pretirano obremenjeval z zabitostjo egoistične okolice, kaj šele s svojo lastno, če je do nje sploh kdaj prišel.

Če je njemu uspelo preživeti do konca, bo to uspelo tudi glasovom slovenske neodvisne sodobne kantavtorske scene. Vsi mi smo namreč Johnny Cash. Obstajamo, in to vsaj do smrti. Za pravice, ki sodijo k posthumnemu razglašanju, se dogovorite s Sazasom. Podjetniki iz omenjenega društva imajo namreč baje vedno zadnjo besedo, in tržišče, in denar. Naš denar. Pa še Cankarjev dom, Križanke, Šiško, Stožice itd.

Mi sami, mi pa imamo svojo malo zasebno revolucijo in muziko! Povrhu vsega pa še Kombinat. Ampak več o tem v naslednjem delu, če bo svet še stal in če nas ne bodo tožili ali prisilili k registraciji. Večina moje generacije je namreč v zibelki podlegla liberalni vzgoji staršev, ki se niso poročali zavoljo cesarja in cerkvene ordnunge, in zdaj, po desetletjih, ko smo dihali svobodni, čeprav nezakonski, znova postajamo »pankrti«. Ker tako želita JJ in Ehjavec. Še dobro, da imata oziroma, v primeru JJ-ja, bosta imela glavna akterja sramotnega dopolnila k novemu družinskemu zakoniku skupaj z drugimi kerlci iz parlamenta »čistokrvne zakonske potomce« (menda jih ne bosta imela še v kakšnem »gnezdu«, tako kot nekdanji guverner Kalifornije, kajti potem bo hudič). Vseeno upam, da kdaj prideta na kakšen koncert neodvisne kantavtorske scene; če seveda ne bosta v kratkem z zakonom ali ustavo prepovedala tudi nas. Priporočam Janija Kovačiča ali Danija Kavaša, med njunimi deli se bo gotovo našla kakšna pesem na to temo tudi zanju.