12.07.2017

Zaobljube in zakletve

Nova plošča Vite Mavrič prihaja med nas v času velikega koncerta v Gallusovi dvorani, na katerem se je, kot pove že naslov koncerta in plošče, sprehajala po dolgih poteh šansona in navsezadnje svoje kariere.

Matej Krajnc

Sprehod: album brezčasnih šansonov

Vita Mavrič

Sprehod: album brezčasnih šansonov

Street 13
2017

Nova plošča Vite Mavrič prihaja med nas v času velikega koncerta v Gallusovi dvorani, na katerem se je, kot pove že naslov koncerta in plošče, sprehajala po dolgih poteh šansona in navsezadnje svoje kariere. Raznolik repertoar nam dá misliti, kar je zagotovo odlika pričujočega albuma, zlasti ko se znova sprašujemo tudi o zlatih letih slovenske popevke.

Vprašanje je pravzaprav širše: ali je pomenljivo, da ima na albumu precejšnjo avtorsko vlogo Jani Kovačič; da srečamo na njem pomemben del zgodovine evropskega šansona od Jacquesa Préverta do Arsena Dedića; da se album v pesmi Smrtna želja neposredno navezuje na prejšnjo Vitino ploščo, na kateri sta s Kovačičem izvajala »pesmi iz zapora« Vitomila Zupana; in da je izjemno zanimiva podrobnost, ki ne uide budnemu očesu, uvrstitev šansona Človek, ki ga ni v avtorstvu Branka Šömna in Jureta Robežnika, s katerim je Majda Sepe leta 1969 na festivalu v Opatiji prestopila v bolj šansonsko obarvane pesmi ter z njimi v sedemdesetih letih dosegla svoje interpretativne vrhunce? Ko smo že pri tem, album se zaključi s Kovačičevo Slovensko popevko, ki je angažirana pesem, v bossa novo oblečeno razmišljanje o mentaliteti s sporočilom: »Ne moreš / plesati, / če glasbe ni, / ne moreš / plesati, / če čevelj te tišči ... (...) Dan ima / oči, / a nos ušesa, / mladostni ples se enkrat /, se enkrat neha ...« In ko govorimo o pesnikih, govorimo tudi o Gregorju Strniši (Vita na plošči poje Tvoj lastni obraz, ki mu je glasbeno podobo dal Jože Privšek), ki je svojčas dal velik pečat rojstvu naše popularne glasbe s pisanjem besedil za popevke, pogosto prave šansone (denimo Orion ali Malokdaj se srečava), pa o Andreju Rozmanu – Rozi, ki je sodeloval pri mlajšem polu slovenskega šansona v okviru novejših festivalov; na pričujoči plošči je zastopan s svojo in Sepetovo s slengom zabeljeno pesem V kavarni. Šanson je bil namreč vso svojo zgodovino tako kot z visoko poezijo povezan tudi z »uličnim« govorom, od »trebuha Pariza« do Olimpije. 

Poleg Arsenove pesmi Razgovori s konobarom (v prepesnitvi Tomaža Letnarja Pogovori za barom) in sodelovanja Janija Kovačiča z Robertom Jukičem in Jernejem Brencetom srečamo proti koncu diskografskega sprehoda še znamenito Les Feuilles mortes že omenjenega Préverta in Kosme, pesem, ki ponavadi zaokroža domala vse najpomembnejše antologije šansona in, če vključimo še deželo čez lužo, tudi jazzovske popevke (spomnimo se številnih izvedb tega standarda z angleškim naslovom Autumn Leaves – od Franka Sinatre, Nata Kinga Cola in Barbre Streisand do Iggyja Popa ter celo aktualnega Nobelovega nagrajenca za literaturo Boba Dylana). Album Sprehod tako naenkrat postane sprehod skozi izdaten del popularne glasbe in uglasbene poezije 20. stoletja nasploh, ne zgolj nujno omejene na šanson kot zvrst. Vsled upravičenih dvomov zadnjih let, ali je šanson pri nas sploh še šanson in kje je meja med njim, popevko in bolj instantnimi glasbenimi proizvodi, ki nam jih servirajo (ne zgolj komercialne) radijske postaje, pomeni pričujoči album znova zanimivo izhodišče za razmislek o vlogi poezije znotraj (popularno) glasbenih obrazcev. 

Glasbeno je album Sprehod precej asketsko naravnan, da bi beseda prišla bolj do izraza. Glas ni belkantističen, pač pa, kot zapiše Jure Longyka v kratki spremni besedi k plošči, »raskav. Ob smehu je jok. Interpretacija ni lahka ali blagozvočna.« Inštrumenta.lno gre v glavnem za rahle barsko jazzovske podlage izbrane zasedbe, v kateri igra glavno vlogo dolgoletni Vitin sodelavec Jaka Pucihar, tudi avtor vseh glasbenih priredb na plošči. Poleg njegovega klavirja sodelujejo še Primož Grašič (kitara), Aleš Avbelj (kontrabas), Marko Juvan (bobni), Dejan Vidovič (harmonika, akordina) in Ana Bezjak kot spremljevalna pevka v zaključni Slovenski popevki. Po prvem poslušanju bi morda dejali, da je zvočna pokrajina precej podobna tisti s plošče Zupanovih jetniških pesmi, a po drugem in naslednjih poslušanjih opazimo prenekatera odstopanja v »barvi« zvočne pokrajine, denimo že po lirični naravnanosti in siceršnjem pestrem vzdušju pesmi. No, od jetnika in plesalke pri Zupanu do od življenja opeharjene barske pevke na Sprehodih po svoje ni tako zelo daleč in emocionalna barva je precej podobna, a pomembni so odtenki. Tista/tisti, ki se pogovarja z natakarjem (ali morda, vzporedno, z nevidno antagonistko, ki jo je Arsen ustvaril za Srebrna krila leta 1980 v pesmi Pričao bih ti o sebi) in poje o človeku, ki ga ni, je, se zdi, sam(a) svoj (lirični) jetnik; ves čas išče izhod iz te stiske in Zupanove (v tem primeru) fizične celice ne potrebuje. Hkrati pa v podtonu zlasti Kovačičevih pesmi ves čas angažirano koketira z vsakdanom in ga s svojim ščepcem »demokratičnega cinizma« (ali recimo raje »resnice«) vedno znova aktualizira, s tem pa razgalja tudi njegov pravi obraz.

Pa se že odpirajo še ena vrata v Sprehode, ki si jih do konca odstrite še sami; plošča namreč, kot rečeno, ponuja marsikaj v razmislek. Izšla je pri ljubljanski založbi Street13, ki jo že poznamo po pestrem programu kakovostne sodobne rockabillyjevske/rock'n'rollovske glasbe (Eightbomb, The Test Pilots) in rapa.