27.04.2016

Živahna in obče komunikativna lekcija svetovljanskih godb

S projektom/albumom Leta sta Marko Brdnik in Uroš Rakovec zavzela stališče na presečišču eksperimenta in razgledanosti.

Gregor Bauman

Leta / Years

Marko Brdnik & Uroš Rakovec

Leta / Years

ZARŠ / Založba Pivec
2016

Četudi nista v soju žarometov, malce resnejšim (zahtevnejšim?) poslušalcem Marka Brdnika in Uroša Rakovca ni treba posebej predstavljati. Njunih zvočenj smo se naužili in navadili v raznih projektih z različnim žanrskim predznakom, od etno-jazzovskih, ciganskih in tango do povsem avantgardnih rockerskih zasedb, da o komunikativnih partiturah (ne zvočnih kulisah!) za različne gledališke in plesne predstave niti ne govorimo. Fanta sta torej dejavna in delovna, in lepo je, da sta našla čas še za skupni projekt, ki dejansko je SKUPEN. Že dolgo – tudi v precej širšem vzorcu – namreč ni bilo zaznati tako skladnih godb kot prav na njunem prvencu Leta oziroma Years. Kaj s tem mislim? Ne pomnim, kdaj sem nazadnje resneje obravnaval projekt, kjer ni moč opletati s »klasičnim« sobivanjem dveh egov. Tu gre za enotno, povezano zgodbo, ki se nevsiljivo spleta in prepleta skozi vseh enajst skladb na albumu. Gre za sožitje v funkciji izvedbe kot take, s čimer fanta že na prvi posluh dajeta slutiti, da razmišljata zelo podobno, da slišita in poslušata drug drugega ter da v nobenem trenutku nihče izmed njiju noče prevladati nad drugim. Kot sprehod v dvoje … ali troje, če upoštevamo še dotik producenta Stefana Ameria. Vodilo ni sebičnost, temveč skladna enakopravnost, ki se prečrpava skoz različne stilske odtenke, včasih za korak bližje Uroševi izobrazbi, včasih bližje Markovim izkušnjam; in obratno. Vse je igrivo predihano v teh nekaj več kot petdesetih minutah izredno doživete igre.

S projektom/albumom Leta sta Marko Brdnik in Uroš Rakovec zavzela stališče na presečišču eksperimenta in razgledanosti. V njunih godbah nič ni podano neposredno, temveč se vse oplaja v slogih in žanru, ki sta jih za vsako skladbo izbrala kot njeno izhodiščno identiteto. Tako vzpostavljena identiteta v večini primerov nedotaknjena »preživi« do konca, četudi je vmes tu pa tam postavljena na preizkušnjo. Konstitucija albuma namreč temelji na kohezivnosti, notranji čvrstosti, ki pa vseeno ni nedovzetna za nekatere genske zapise ali križanja. Tako v ozadju večkrat zaslišimo ohlapne oziroma ne docela razdelane tango prijeme (Brdnik) in mediteranske akorde (Rakovec), ki jih ni mogoče tolmačiti kot prvotne skice, temveč prej kot opomnike, kaj je avtorjema že od nekdaj blizu. Z varne razdalje bi lahko zapisali, da gre celo za nujnost poudarka pod kopreno prevladujočega motiva, kot bi šlo za nekakšen skriti podpis avtorja, s katerim lahko ta v vsakem trenutku dokazuje istovetnost. Vendar se naveza ne spušča v takšna neproduktivna razslojevanja, temveč se vsake skladbe loti celostno, brezhibno in domiselno. Večkrat se zazdi, da bi jih s primernim obratom v zaključni fazi lahko še dodatno razvila, njihovo osrednjo pozornost premaknila drugam, a sta se še pravi čas zavedla, da bi jim s tem odvzela integralni del prvotne identitete in da bi bil povratek nazaj »boleč«. Slogovni elementi namreč delujejo povezovalno, najprej navznoter, nato navzven. Tipičen primer takšne intervencije je posvetilo Esbjörn, introspektivni manifest, prepoln čustev, ki pa jih glasbenika brzdata z zbrano interpolacijo suverene igre in jeze. Skorajda skandinavsko, če uporabimo že preživeti kliše, in precej manj igrivo kot v uvodni Vodi (Water) ali Matrici (Matrix), kjer Marko in Uroš hitro nastavita izbrano vzdušje in ritem skladbe ter ju prek kaskadnih intervencij in instrumentalnih prelivanj pripeljeta v iztek, včasih z intenzivnimi samoizpovedmi, drugič v luči »preproste« ljudske razigranosti. Nasploh ves album odčituje živahno lekcijo modernega zlitja odprtega pristopa k izvedbi in (pretežno) mediteranske folklore. V izbrani nabor pesmi sta uvrstila tudi tri sposojenke ter s tem intimnemu karakterju albuma dala nekaj preverjene širine, ne da bi pri tem spremenila njegov izhodiščni nagovor. Tako umetni napev skladb Dom de Lludir (Caetano Veloso) in Estate (Bruno Martin) kot slovenski ljudski napev Dve leti in pol sta oba del enotne skupne pripovedi, ki se zaključi z bluesovsko nastavljeno pesmijo November v hladni impresiji Moskve.

S tem smo prišli še do zadnjega spoznanja prvenca Leta harmonikarja Marka Brdnika in kitarista Uroša Rakovca. Ne glede na omenjene prevladujoče motive je projekt neke vrste popotovanje po različnih koncih sveta, znotraj katerega se veje navdušenje nad raziskovanjem in poustvarjanjem zatečene in občutene zvočnosti. Skladbe so zelo pretočne ter doživete in nič kaj »zatežene«, kakor bi morda utegnili sklepati iz zapisanega. Prej narobe: so komunikativne in privlačne, celo radiofonične, s čimer sta Marko in Uroš preskočila številne predsodke in posiljene omejitve, predvsem tiste v trdih glavah. Leta/Years je album, ki združuje, album, na katerem izvrstna igra podaja roko širšim množicam, da bi ta zaslišala svetovljanske godbe.