19.06.2014

Zlo, ki ga zemlja ne potrebuje

Martin Ramoveš Band se po prvencu Zvok dežele oglaša z drugim albumom. Ko odpremo ovojnico, se začne nekoliko nenavadna, a razveseljiva zgodba Nesojenih kavbojev. Sicer tolikanj opevana, a na sceni precej redko umetniško res prepričljivo realizirana interdisciplinarnost se z novim albumom s podnaslovom Glasbeni album v stripu udejanji v najboljši luči.

Matej Krajnc

Nesojeni kavboji

Martin Ramoveš Band

Nesojeni kavboji

ZARŠ & Stripburger
2014

Z novim albumom je Martin Ramoveš, kot se spodobi, stopil stopničko višje od prvenca, ki je bil že sam po sebi po mnenju podpisanega eden najboljših slovenskih avtorskih albumov leta 2012. Na njem se je z brezhibno izpeljano angažirano satiro sprehodil od korenin domačega rock-kantavtorstva do YU-rock korenin in nazaj. Na novem albumu angažirana satira ostaja, vendar jo Ramoveš avtorsko izpelje še nekolikanj bolj intertekstualno ali, raje, simbolistično, z zgodbami o izobčencih, ki »urejajo« stvari. Kar zadeva glasbeno podobo albuma, je okrog sebe zbral nekaj več glasbenikov; izvirni trio je tako podprt z najrazličnejšimi glasbeni(ški)mi dodatki: klaviaturami, orglicami, dodatno kitaro. Album, posnet v studiu Radia Študent, je produciral Borut Činč, kar ni naključje, saj izraznost zasedbe (in Ramoveševega avtorskega peresa) črpa (tudi) iz izročila »buldožerskega« pogleda na svet, kar je bilo jasno že na prvi plošči: Ramoveš to izročilo ponese na lastno presežno avtorsko raven misleca in kronista 21. stoletja, ki mu je novodobna otopelost tuja, še bolj tuje pa instantno izročilo enodnevnih pesmic, ki jih za rajo producirajo »veliki« mediji. Ne gre se torej čuditi, da je Radio Študent ponudil okrilje za tovrstne nove dosežke. Pri t. i. »množičnih medijih« bi bil Ramoveš kaj hitro prisiljen v kompromise, zato je bistvenega pomena, da se njegova dela obelodanjajo tam, kjer takšnih kompromisov ni in je edino vprašanje »pakiranja« nove glasbe to, kako še z »obleko« dodati eno novo raven.

To je albumu uspelo v povezavi s stripom, katerega avtor je kar Martin Ramoveš; da ima smisel tudi za to, smo vedeli že ob izidu prvega albuma, ko je sam opremil naslovnico. Tokrat je plošči dodal strip (ali stripu ploščo, zgodba gre v obe smeri), ki je hkrati v funkciji knjižice z besedili, likovne zgodbe o nesojenih kavbojih in nekakšnega »stripovskega« romana v verzih/pesniške zbirke (kar vam je ljubše) o neprestano trajajoči »kozlovski sodbi v Višnji gori«, ki ni samo država, v kateri živimo, pač pa zlasti t. i. »globalizem«, »neoliberalizem« ali kakorkoli se vse to že imenuje, morda z eno besedo: razhrbteničenje. Razhrbteničenje običajnih ljudi, ki jim kavboji kažejo, kaj je prav in kaj ne, jih ustrahujejo, a so tudi sami ustrahovani, saj vedno ugriznejo več, kot so sposobni prežvečiti. Ključna beseda albuma je zlo – to kavboje drži v nesojenosti in jih izrablja za svoje načrte. Zlo je na vseh ravneh, ne samo v družbi, ampak zlasti v posamezniku, ki je del te družbe. Zato ni čudno, da Ramoveš v zgodbo zlahka vplete tudi intimno tematiko in jo poveže z rdečo nitjo plošče. V naslovni pesmi pa v pesmih Sprememba klime, Rop, Zlo dirigira, Zemlja te ne rabi, Radosti ni, ki tvorijo jedro desetih novih pesmi, Ramoveš obračunava z zlom, ki se na koncu razgali v zaključni desetminutni epopeji Obala obljuba. »Bitka me je vzela, / bitka me je dala,« poje Ramoveš v Obali obljubi in pripelje svoje stripovske karakterje/akterje do finala, kjer morajo sezuti škornje, pravzaprav jih mora sezuti edini preživeli, ki se v stripu sprehodi po obali. Vsi drugi demoni in jari revolveraši, ki jih Ramoveš pripelje in odpelje iz zgodbe, ki jih nariše in odriše, s telesi, kot si jih zaslužijo, in obrazi, kot si jih zaslužijo, na koncu pravzaprav sploh niso pomembni. Pomemben je zadnji vojščak, kavboj, Robinzon, kdorkoli … Poraženi Cortez the Killer iz Neila Younga, prekleti »Nothing man« iz Springsteena, »drevno lice«, ki je poslednja inštanca, ki je in ni poosebljeno zlo, ki bo umrlo zgolj takrat, ko bo pred njim umrl »značaj«. Do tega pa ni več daleč.

Martin Ramoveš je po mojem mnenju najostrejša in najbolj brezkompromisna pesniška sila ta hip. Premore smisel za prepričljivo, neklišejsko rimo, odličen pripovedovalec zgodb je in tudi druge tehnične »malenkosti« ima urejene in narejene, kot se spodobi. Obvlada tako narativo kot intertekstualnost, blues in satiro. 

Kako torej glasbeno oblikovati tovrstni interdisciplinarni podvig? Nas album morda spomni na stare zarotitve tam nekje daleč iz delte Mississippija? Kjer je Howlin' Wolf svojčas prepeval Evil is goin' on? Res je, Martin Ramoveš Band si za ključno glasbeno izreko izbere blues … ali točneje bluesovski rock. Spet tesna povezava s producentom Činčem in pravzaprav edina možna izbira za tovrstno zgodbo. Country? Čeprav plošča nosi naslov Nesojeni kavboji, bi oblečena v neposredni countryjevski rock morda odkrila zgolj eno plat zgodbe. Morda bi šlo z melosom Waylona Jenningsa ali ostrimi telekastri Merla Haggarda, morda tudi z neposrednostjo Willieja Nelsona, a korenine Ramovešovih kavbojev so drugje: v delti. V zlu, ki ga nosi v sebi blues.

Dobrodošli torej na glasbeno popotovanje po anahronistični sedanjosti. In da ne pozabim: Martin Ramoveš je po mojem mnenju najostrejša in najbolj brezkompromisna pesniška sila ta hip. Premore smisel za prepričljivo, neklišejsko rimo, odličen pripovedovalec zgodb je in tudi druge tehnične »malenkosti« ima urejene in narejene, kot se spodobi. Obvlada tako narativo kot intertekstualnost, blues in satiro. Če ste morda pomislili, da je tole zgolj moja osebna hvalnica (čeprav seveda je moje osebno mnenje): odprite strip in si vzemite čas tudi za glasbo. Menim, da mi boste pritrdili.

Avtorji aranžmajev so vsi člani zasedbe, zaslužni tudi za desetminutni zaključni glasbeni izlet. To so: Martin Ramoveš (avtor pesmi in stripov, kitara, glas), Marko Petrič (bas, spremljevalni glas), Luka Drobnič (bobni), Julijan Erič (solo kitara), Miha Erič (orglice), Žiga Lovšin (klaviature).

video: https://www.youtube.com/watch?v=XD6lrWtJH4g (Zlo dirigira)