09.06.2016

Zvedavo avtorsko raziskovanje

Mladi kranjski samodržec Noč z rednimi in mikavnimi izdajami vse bolj presega dosedanji status varovane podtalne skrivnosti, pester zbir razlivajočih se izraznosti pa beleži na svoji že peti izdaji Demo V.

Nina Hlebec

Demo V

Noč

Demo V

samozaložba
2016

Če lahko za katerega izmed žanrskih kosov, ki sestavljajo domače glasbeno torišče, rečemo, da je nepopisno bogat z živimi nastopi predstavnikov svoje zvrsti, potem to gotovo velja (vsaj) za metalski revir, ki ga dobro znani organizacijski duet Dirty Skunks že skorajda 15 let ohranja dejavnega in vitalnega. Zgoščeni koncerti zlasti tujih bendov se kar vrstijo, večeri z imenom Kadilnica of death v Orto baru pa, denimo, skrbijo za tematsko dopolnitev že tako pestrega dogajanja na tem področju. A ko pride do domačih ustvarjalcev, ostanemo izven klasičnih in dodobra uveljavljenih tokov vseeno hitro prikrajšani za dogajanje oziroma smo pri iskanju čudaških (ob)metalskih posebnosti v prvi vrsti prepuščeni lastni iniciativi in predvsem v lokalnih okoljih zasidranim koncertom, ki se odvijajo zlasti zaradi požrtvovalnosti in truda posameznikov.

V teh okoliščinah se posvečamo obravnavanemu avtorju, čeprav se njegova snovanja na konceptualne nastavke metala vežejo ohlapno in izredno svojevoljno. Noč je kar nekoliko presenetljiv biser domačega podtalnega ustvarjanja. Slednje z vseobsegajočim dostopom do interneta sicer izgubi velik del svojega obskurnega karakterja; zvedavemu poslušalcu je namreč dostopne več glasbe kot kadarkoli prej, ob tem pa tudi več konteksta, v katerega lahko to glasbo umešča. V konkretnem primeru imamo opravka z močnim in zadnje leto in pol stalnim avtorskim glasom, ki je aprila letos svoj peti demo, tako kot vse predhodne, objavil na Bandcampu.

Izdelek da že z naslovom Demo V jasno vedeti, da ne želi nalepke albumskega materiala, čeprav s tem nemara sam sebi dela krivico, saj je Noč oziroma 19-letni Jan Brišar, ki je zakrinkan pod tem psevdonimom, že z Demom III, ki je izšel decembra lani, pokazal izjemen smisel za posredovanje celovite vizije poslušalstvu. Do tega, okrog česa se ta videnja sučejo, še pridemo. Demo III je v nasprotju z ostalimi objavljenimi deli v 20 primerkih izšel tudi v lični kasetni seriji, ki je bila narejena in distribuirana bolj ali manj z rokami in iz roke v roko. Nasledil ga je Demo IV, ki izstopa predvsem po žanrskem obvozu, saj sta na tej izdaji le dve skladbi, ki pa svojo osnovno estetiko snujeta na preseku tako imenovanih basovskih glasb in v izrazito neklubskih elektronskih strujah.

Demo V, ki je v fokusu te recenzije, tako pomeni nekakšen povratek k smeri, ohlapno začrtani pred predhodno izdajo. Dvaintrideset minut, kolikor jih šteje omenjena izdaja, se razdeli v 9 skladb, med katerimi najdemo tako daljše, zaokrožene komade kot tudi le kratke izseke oziroma odsekane stare posnetke. Kljub relativni koherentnosti izraza lahko torej razumemo, zakaj je izdelek oklican za demo. A kakšen sploh je ta izraz? Če bi želeli biti pikri, bi lahko rekli, da se Noč v precejšnji meri napaja pri sodobnem hipsterskem metalu in post … že nečem. Post rock resda pride na misel kot ena izmed daleč najbolj revnih (kvazi)žanrskih oznak, a Noči na tem mestu ne bi obravnavali, če ne bi njegovo delo inkorporiralo še nečesa nepričakovano intrigantnega.

Temeljni način obratovanja tega one-man banda na Demu V bi lahko označili za kombiniranje terenskih posnetkov, bolj ali manj naključnih kratkih ambientalij, govornih samplov, vreščanja, blastbeatov ter, recimo temu, mastne doomerske elektronike. S slednjo imamo v mislih predvsem odlični komad Swallow This Fire, pri katerem ne moremo odmisliti vsaj dela opusa ameriškega dvojca The Body ali tesnobe švedske zasedbe Terra Tenebrosa. A če se nam v eni skladbi rišejo grozljive mentalne podobe in gomazeče neprijetnosti, se lahko enako hitro znajdemo pri skladbi, ki je tako z zvočenjem kot poimenovanjem brez pretiranega sramu zrasla na polju kičastega postrockovskega šavja, denimo Into the Sun, Towards the Moon. A nič zato, kajti Noč nima posebnih težav s svojo nepredvidljivo naivnostjo; nasprotno, z njo artikulira vsaj določen nabor aktualnosti in s svojim izrazito osebnim pristopom in čutečim nabojem sestavlja sicer še nekonsistentno, a nedvomno vsebine polno glasbeno snov, in to tako v zvočnem kot liričnem smislu.

Vsekakor je pri Noči še precej prostora za to, da se vse historične reference in sodobni glasbeni pristopi popolnoma odprejo in zadihajo tako, da se med sabo še tesneje povežejo in utemeljijo lastno rabo. Že zdaj pa lahko govorimo o vse večji osredotočenosti in naboru eksperimentalne kredibilnosti različnih porekel, ki se ji ob posrečeno poravnanih planetih neizogibno obeta, da se steče v nekaj resnično posebnega na domači sceni. In nemara tudi širše. Priznati je treba, da smo metalce na začetku omenili bolj ali manj naključno, zlasti v upanju, da pokažejo večjo naklonjenost do odpadnikov od tega žanra, a Noč trenutno tako in tako deluje tudi izven katerekoli druge uveljavljene glasbene scene. In vsaj na tej stopnji delovanja je to nedvomno njegova prednost.