.abeceda ponovno v srcu nove glasbe

V dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu smo se konec septembra vrnili k .abecedi [ansamblu za novo glasbo] z rezidenčnimi in gostujočimi skladatelji, ki so predstavili Recital IV. Uvod v kompozicijo 21. stoletja. V okviru .abecedinega programa Fundacija sta bili izbrani skladbi Belerofontov let Eve Ostanek ter Upanje in dvom Otmarja Taberja. ​​Poleg njiju so predstavili še Študije parametričnih formalizacij Fernanda Egida, delo, ki je bilo izbrano v sklopu .abecedine delavnice za kompozicijo in se ukvarja s problemom individualnosti glasbene zaznave, natančneje s tem, »kako značilnosti posameznikovega spomina in različni načini, na katere je spomin povezan s prepoznavanjem vzorcev, vplivajo na zaznavo časovnosti v glasbi«, kot je zapisano v koncertnem listu. 

Skladbo Eve Ostanek smo doživeli kot poigravanje violončela in violine po strunah ob spremljavi kontrabasa in tolkal, ki se jim pridružijo ostali izvajalci. Skladba je izpisana v posameznih lokih kot zagonih, učinkuje pa kot vodena improvizacija. Ko se prevesi v drugi del, se izvajalci med seboj bolj povežejo z gestami in v dolgih gradacijah, zanimivo pa je bilo slediti tudi vsakemu izmed njih. Delo vključuje razširjene izvajalske tehnike in inovativni pristop k zvočnosti. Otmar Tabor je svoje delo zastavil bolj komorno, v kombinaciji viole, klarineta in harmonike. Skladba se prične z ločenim izvajanjem vsakega od izvajalcev, čemur sledijo skupne atake kot vmesne cezure. Resolutna harmonika posega v igro ostalih dveh in ju poveže v dialog. Harmoniki je avtor dodelil posebno vlogo, klarinet in viola pa jo spremljata kot komentatorja, nakar se še sama razvnameta in vzpostavita s harmoniko bolj impulziven trialog, ki se počasi umirja in izzveni. Skladatelj je uglasbil upanje in dvom, ki ju razume kot »negativen in pozitiven način človekovega soočanja z neznanim«. Skladbi smo razumeli kot most med novim in že znanim ter kot poskus osvobajanja forme in vsebine z inovativnimi prijemi. Fernando Egido, znan tudi pod psevdonimom Busevin, pa si je Študijo parametričnih formalizacij zamislil kot skupno intervencijo godal in klavirja, katerim se pridruži tolkalka z lokom. Skupaj oblikujejo posamezne gradacije, ki jim sledijo posamične geste na inštrumentih. Godala ostajajo povezovalni element, celotna skladba pa je neke vrste sestav posameznih glasbenih dejanj, ki delujejo manj odločno od tolkal in se v samem izrazu nekoliko ponavljajo. Z njimi je skladatelj želel raziskati trenutke, v katerih zaznavamo vsebino, in tiste, v katerih do tega ne pride, kar je seveda individualne narave. Koncerte .abecede [ansambla za novo glasbo] razumemo kot iskanje novega v že povedanem, kot prestopanje meja in kot izziv poslušalcem, na katerih je, da v tem poiščejo svoj individualni smisel. Poetičnost se druži z intelektualizacijo vsebine in na trenutke težko ločimo, ali gre bolj za raziskovanje ali za preizpraševanje že znanega v novi vsebini v želji, da pride do odkritja še neuhojene poti. Seveda brez drznosti in poguma pri tem ne gre, in prav v tem je moč .abecede, ki si brezkompromisno utira lastno pot.

V drugem delu je violončelist Urban Megušar izvedel delo FRAMED Maximiliana Sota, bypass Seana Quinna in contaminant Darcy Copeland. Soto razume violončelo kot skupek posameznih elementov in obravnava vsako struno individualno, prav tako kot tudi roki izvajalca, kar je pomembno za razumevanje vsebine, saj sestoji iz posameznih potegov po strunah, ki se izpojejo v visoki legi. Skladba deluje kot raziskovanje registra violončela oziroma kot preiskovanje njegovega razpona preko posameznih potez, ki se na koncu obsesivno ponavljajo. Druga skladba, bypass Seana Quinna, je prav tako iskala idealni zvok, ki se je tokrat gibal v ožjem razponu in se nagibal bolj k drgnjenju po strunah kot pa k izvajanju, kar je dalo skladbi poseben pečat. Zadnje delo, contaminant Darcy Copeland, je bilo napisano za violončelo in posnetek, na katerega se je odzival inštrumentalist. Dramatično je menjal višino, medtem ko se je zvok posnetka stopnjeval v tesnobno napetost, ki je naraščala do kulminacije in se nato znova umirila do naslednje zgostitve. Skladba nas je razvnela s prepletom obeh polov in bistroumno dodelitvijo vloge obema od njiju.

V zadnjem sklopu koncerta smo poslušali Opus I. _ compositions for .meta, kompleksno delo raziskovalca in skladatelja Dréja A. Hočevarja, v katerem se ta ukvarja z izvajalci, ki privzemajo tudi vloge poslušalca, analitika in ustvarjalca. Skladbo smo zato razumeli bolj kot proces oziroma kot cikel šestindvajsetih kompozicij, saj je vnaprej premišljena in izvajalcu pušča le nekaj prostora pri izvajanju. Že potek skladbe deluje kot mehanizem, v katerem se sprožajo posamezni nastopi, zdaj solo in zdaj skupaj, potem v dvojicah in skupaj. Napovedani so kot posamezne intervencije z različnimi imeni, ki se ponavljajo, nasprotno s tem pa se v solo ali duo nastopih izvajalci najprej lahko tudi predstavijo. Celotno delo poteka kot vnaprej predvideno zaporedje, v katerem ni odstopanj, tako da počasi zapademo v letargično sledenje ponavljanju vzorca, ki nas zaradi dolžine dela v nekem trenutku neha nagovarjati. Dogajanje povozi shematizem skladbe in popolna predvidljivost, kar je bil morda celo avtorjev namen. Opus I. pomeni »prvo stopnjo v razvoju sistema infra.norma.meta [dinamični sistemi formacije, aplikacije in analize kognitivnega aparata], ki ga Dré A. Hočevar razvija v sklopu svojega doktorskega študija. Šestindvajsetih kompozicij, ki sestavljajo Opus I., ne razumemo v smislu tradicionalnih komponiranih del, pač pa v smislu sistema, ki izvajalca v izhodišču opremi s temelji in orodji za vzpostavljanje zvočnosti zunaj oz. poleg ustaljenih praks zahodne klasične glasbe. Osnovo nadaljnjega razvoja dela predstavljajo individualne tedenske študije izvajalcev, pri čemer se posamezni izvajalci občasno združujejo tudi v duete ali večje komorne zasedbe. Koncertna izvedba Opusa I tako poslušalcu prinese izsek iz kontinuiranega procesa dela, ki se odvija na tedenski bazi in katerega končni cilj je, da zna izvajalec »postopoma opustiti dane modele in zgraditi svoje lastne konstante in spremenljivke« (G. Pompe).« 

Koncerte .abecede [ansambla za novo glasbo] razumemo kot iskanje novega v že povedanem, kot prestopanje meja in kot izziv poslušalcem, na katerih je, da v tem poiščejo svoj individualni smisel. Poetičnost se druži z intelektualizacijo vsebine in na trenutke težko ločimo, ali gre bolj za raziskovanje ali za preizpraševanje že znanega v novi vsebini v želji, da pride do odkritja še neuhojene poti. Seveda brez drznosti in poguma pri tem ne gre, in prav v tem je moč .abecede, ki si brezkompromisno utira lastno pot.