»Kaj če?« Evropske jazzovske konference v Ljubljani

Prvi dan 

Evropska jazzovska konferenca v Cankarjevem domu se je začela s formalnim delom, delovnimi sestanki in delavnicami članov Europe Jazz Network in delegatov, večerni program, odprt za širšo javnost, pa je vpeljal t. i. Gala koncert, ki je obenem spadal v redno koncertno serijo Glasb sveta. Zato je odzvanjal na presečiščih in obronkih jazzovske glasbe, spletene v sozvene in ritme raznolikih godbenih tradicij Balkana in Bližnjega vzhoda, ki v neparnih ritmih z ornamentacijo zvenijo iz glasbe libanonskega udista Rabiha Abou-Khalila in njegovega tria ter najavljenega skupnega sodelovanja med srbsko-francoskim pianistom Bojanom Z-jem in makedonskim klarinetistom Goranom Bojčevskim, ki ustvarja v Sloveniji. Programski okvir večera je v Klubu Gromka kot stranski dogodek konference zaokrožil trio Vaska Atanasovskega. Koncert Bojana Z-ja in Bojčevskega s kvartetom, ki jima je skupno kreativno presnavljanje balkanskih glasbenih tradicij od ljudskih motivov do popularne glasbe, je bil najavljen kot sodelovanje, a je izpadel bolj kot koncert Bojana Z-ja z gosti. Z je koncert začel z zanj značilno solistično klavirsko skladbo, kjer udarja po resonančnem klavirskem trupu in brenka po strunskem drobovju, čemur je sledil suvereni splet jazzovskih improvizacij in členjenih melodij z balkanskim pridihom, ki so jih podpirali izleti v lirične ter tudi bolj disonančne vode. Zvočno podobo je delno zastrla preglasna ojačitev klavirja, zaradi katere so se nekatere nianse v dinamiki zvoka in čistost pri visokih tonih izgubile. V naslednji skladbi se mu je na kavalu z mehkim, prepišnim tonom pridružil Bojčevski. Splet klavirske liričnosti in mehkega zvena pihala na robu med tonom in šumom je kmalu prešel v predvidljivejše vode citiranja znane skladbe Uči me majko, karaj me zasedbe Leb i sol. S kvartetom, v katerem igrajo Tomaž Marčič (harmonika), Tadej Kampel (električni bas), Žiga Kožar (bobni), so odigrali zgolj dve skladbi. Prva bi si zaslužila intenzivnejši aranžma, saj je v prvem delu zven harmonike povsem požrl klavir, zato se je skladba surovo in nerodno pretrgala s solističnim klavirskim izletom, ki ga je končno zajezil šele Bojčevski s klarinetom. Druga skladba, Debakel, je zvenela bolje, a zaradi doslednega sledenja notiranim delom malce rigidno in brez ustrezne vznesenosti in spontanega naboja. Ena sama skupna vaja, kratkost nastopa in dejstvo, da si je Bojan Z vzel precej več prostora kot Bojčevski s kvartetom, so dali sodelovanju malce grenak priokus. Spontanost in sproščenost sta krasili nastop Rabiha Abou-Khalila s triom, in to kljub temu, da je ta glasba raznolikih godbenih tradicij, izrazov, ritmov in melodij, v katerih se kompozicije srečujejo z jazzovskimi improvizacijami, bliže zvenu komorne glasbe. Ritmično osnovo, ki je razplastena, gibka in občasno prevratna, uokvirjajo kožni boben, manjša tolkala in baterija dolgoletnega spremljevalca Abou-Khalila Jarroda Cagwina. Abou-Khalil s svojim oudom skrbi za osnovni zven kompozicij, temperament, barvo ter občasno kot da nadomešča odsotni bas, podobno kot je to zadnja leta počel s tubo. Glavni nosilec melodij je akordeon Italijana Luciana Biondinija (pred leti je sodeloval s Samom Šalamonom), ki akordeon pelje v imenitne finese jazzovskih improvizacij in hrapavost ljudskih godb, obenem pa ohranja prefinjeno elegičnost v mirnejših skladbah. Kot je dejal Abou-Khalil na konferenci, je zanj glasba prej emocionalna kot pa kulturna izkušnja. In taka je tudi poslušalčeva izkušnja njegove z emocijami prepletene glasbe različnih tradicij, zajetih v odprto formo jazza. V Klubu Gromka je sledil koncert tria Vaska Atanasovskega z Vaskom na vokalu in pihalih, Dejanom Lapanjo na električni kitari in Marjanom Stanićem na bobnih. Trio je na krilih svojih treh plošč  suvereno in v surovejši klubski maniri odprašil spoj jazza, tradicionalnih zvenov in ritmov ter rocka in ga začinil z novovalovskimi vplivi. Kljub polnemu klubu in razigrani publiki pa med njo ni bilo veliko delegatov iz konference, saj so ti takrat večerjali na ljubljanskem gradu. Kar je vsekakor škoda, in to ne le zaradi dobrega nastopa, temveč tudi zato, ker zaradi tega niso vstopili v nobenega izmed drugih prostorov, ki aktivno sooblikujejo podobo sodobnega jazza pri nas.

Drugi dan 

Drugi dan se je začel konferenčno z vprašanjem Kaj če?, zanimala pa ga je aktualna problematika migracij, večkulturnosti, motrenih skozi glasbo in raznolike pristope kulturnih politik in institucij. Vsi trije glavni govorci na konferenci so migrirali iz svojih držav zaradi vojne. Libanonec Rabih Abou-Khalil je zgodbo začel s svojo poslušalsko izkušnjo – vinilnimi ploščami, med katerimi so bili Tom Jones, Frank Zappa, Rolling Stones in Thelonious Monk, ki ga je med vsemi še najbolj pritegnil. Obenem je tu seveda raznolika radijska krajina, ki je Abou-Khalilu podala romantično sliko, da ima vsaka kultura svojo glasbo. Bistveno pri tem je, da vse to v samosvoji obliki še danes zveni iz njegove glasbe, ki sidrišča išče v izročilu perzijskih in arabskih muzik ter v jazzovskih tradicijah, a se obenem spogleduje z raznolikimi formami popularne glasbe. Abou-Khalil se je s svojim razumevanjem multikulturalizma v godbah v času državljanske vojne v Libanonu migriral v Nemčijo. Izobraženi glasbenik, ki je doma študiral ud in flavto, v Evropi pa klasično glasbo, v tistem času ni našel niše za svojo ustvarjalnost. Glasbeno tržišče in industrija tedaj še nista izumila polja world music, tako da je njegova romantična ideja multikulturalizma hitro naletela na čeri in zamejitve, ki jih tudi v jazzovskih godbah postavlja trg. Prvi dve plošči je izdal v samozaložbi, na kratko je bil pri ECM-u in končal na Enji. Glasba je zanj umetniška ekspresija in stil zgolj oznaka, jazz pa idealna platforma za glasbene fuzije. V tem ni nič čistega, čistih kultur in form, pravi. Ima se za kulturnega parazita, ki je kritičen do vsiljenih zlivanj raznolikih tradicij, kot jih generira world music scena, in to tako založniška kot festivalska. V tem je, bi lahko rekli, glavni razkol med govorci in glasbenim okoljem, ki mu pripadajo: po eni strani glasba sama odpira možnost multikulturalizma, po drugi pa mu nadeva oznake, ga predalčka, mu podeljuje lažno avtentičnost, kulturno čistost ali pa terja od njega spogledovanje z zahodno popularno glasbo. Tržišče svetovnih godb s tem ohranja svoj delež na trgu godb; s temi mehanizmi se ločuje od drugih in se hkrati vzpostavlja.

Okrogla miza z naslovom Socialna vključevalnost v kulturnih politikah je izraziteje zagrizla v jedro konference, to je v vprašanja kulturnih razlik, vključevanj in integracij različnih kultur, vključevanj migrantov v kulturno življenje skozi enakovredno participacijo v njej, v načine prezentacije, ki jih utelešajo institucije in glasbene industrije. Kot bistveni moment integracije in participacije je Anuša Pisanec izpostavila enakovrednost v procesu, ki jo zagotavlja enakopravni socialni status in dostopnost do materialnih dobrin, ne pa marginaliziranost, ki jo proizvajajo aktualne politike pri nas in širše. N'toko je dejal, da na kulturo prevečkrat gledamo, kot bi bila ločena od socialnega statusa, ter opozoril na to, kako glasbena industrija in njena infrastruktura kroji podobo in pričakovanja o določeni kulturi in glasbi in ne sprejema fluidnosti identitet, glasbenih govoric in okusov, kot jo kreira globalizirana medijska krajina. Če so v tujini od N'toka pričakovali, da bo njegova glasba izpovedovala balkanske zvočne motive, pa domača publika od migrantov pričakuje zvene in ritme njihove tradicije. Torej ne gre zgolj za strukturo, ki se je ustvarila z vpeljavo world music v glasbeni industriji, temveč za širše mehanizme kulturnih politik, ki kreirajo kulturne podobe, povezane z nacionalno in kulturno identiteto ter tradicijo. Glasbeni festivali, založniki in kulturne institucije bistveno prispevajo k temu problemu s svojimi načini reprezentacije različnih kultur. Te so seveda vezane tudi na širše kulturne politike, ki s sistemi financiranja subtilno narekujejo vsebine in načine prezentacije določenih kultur. Kot je omenil Rabih Abou-Khalil, je žal veliko programskih odločitev festivalov političnih in ne vsebinskih in da ustrezajo merilom, ki jih krojijo kulturne politike. N'toko je kot opozicijo institucijam pri nas postavil skvot kot najbolj odprt prostor za mešano publiko in s tem za mešanje kultur, subkultur, razredov. Izpostavil je tudi moment dostopnosti, ki hkrati ni dostopnost, kot jo pojmuje kulturna politika, temveč socialno dejstvo. V Belgiji delujoči aktivist Mehdi Marechal je opozoril na še vedno prisotne modele v kulturnih institucijah, ki si reprezentacijo drugih kultur krojijo po svojih (dominantnih) merilih, obenem pa tvorijo odjemalce tovrstnih kulturnih vsebin, torej večinoma belce srednjega razreda, pri čemer med njimi dejansko sploh ni kultur, ki te vsebine tvorijo. Abou-Khalil je omenil tudi problem notranjih razkolov, tenzij in rasizma v teh kulturah, ki jih še krepi zunanji pritisk integracije in jih s tem večkrat ravno potiska v zaprte skupnosti.

Sledila je prezentacija knjige v nastajanju The History of European Jazz, prve knjige, ki poskuša celostno zgodoviniti evropski jazz, žal le do leta 2000. Knjiga daje glas štiridesetim glasbenim poznavalcem in je razdeljena na poglavja o posameznih lokalnih zgodovinah ter na poglavja o širših pojavih, ki so bodisi značilni za evropski jazz ali predelani skozi lokalno izkušnjo. Tako bodo, denimo, v njej sestavki o vplivu klezmerja in judovske glasbe, o dialogih med avantgardami, relacijah med filmom in jazzom ter poglavje o specifični mreži in vlogi evropskih jazz festivalov. 

Prvi koncert se je odvil v Štihovi dvorani, kjer je nastopil klavirski dvojec To Pianos s Kajo Draksler in francosko pianistko Eve Risser, ki sta predstavljali prvenec. Ta je ravno v času festivala izšel v seriji Ljubljana Jazz Series pri založbi Clean Feed, posnet pa je bil na lanskem Jazz festivalu Ljubljana. Če se je lani v Gallusovi dvorani izgubil marsikateri pretanjeni zven dua, je v manjši Štihovi ta glasba zazvenela v vsej svoji polnosti in raznolikosti skozi kompozicije obeh. Gre za subtilni spoj zvenov in ritmov v skrbnih medsebojnih relacijah, v katerih ni toliko duha jazza kot sodobne klasične glasbe. Glasbenici se sprehodita od variiranih repeticij na sledi minimalizma prek mehkega odzvenevanja tonov v prostoru, nekakšne »abstraktne emotivnosti«, ter ritmično poudarjenih skladb s prežemanjem melodij, tonskih drncev in udarnih tonskih grozdov do igranja v notranjosti klavirja v kontrastu med dolgimi toni in tonskim harmonskim dromljanjem ter zastrtimi toni in zveni prepariranih strun.

Večerni koncertni showcase v Klubu Cankarjevega doma se je začel z dvojcem ZSAMM z Majo Osojnik na vokalu in elektroniki in bobnarjem Patrickom Wurzwallnerjem, ki izvaja Majine skladbe z njene lanske plošče Let Them Grow. Dvojec predstavlja trdno enoto, v kateri se mehkoba in intenzivnost bobnarskih ritmov, pulzov in pršenj intenzivno, gibko in enakovredno spaja s šumom, dromljanjem in teksturami elektronike in glasovi jedkih pesmi, ki abstraktnost zvočne govorice spojijo s formo pesmi in na ta način ustvarijo edinstven emotivni naboj. Sledil je premierni solistični klavirski recital Draga Ivanuše, svojstvena nadgradnja njegovega preteklega ustvarjanja v duetu s tolkalcem Enosom Kuglerjem. Ivanuševa glasba je intenzivna in obenem skrajno osebna in intimna, dramatična, a hkrati prepuščena drzni spontanosti, skrajno razčlenjena v ritmih in doneča v klavirskih grozdih (še posebno v cikličnih ritmih skladbe, inspirirane s prizori vlaka iz filma La Bête Humaine Jeana Renoirja, ki je hkrati služil tudi kot poimenovanje celotnega recitala). Lahko bi rekli, da je ta muzika nekakšna antiteza glasbi tria Bowrain, ki je kot zadnji nastopil pod vodstvom Tineta Grgureviča na klavirju ob kitaristu in elektrofoniku Mariu Babojeliću ter bobnarju Robertu Nitschkeju. Pa vendarle se Bowrain, ki je na pragu nove plošče, intenzivneje odmika od trendovskih ambientalnih klavirskih romanticizmov, ujetih v pulz in teksturo elektronske glasbe, kot smo glasbo te zasedbe radi predalčkali v preteklosti. V skladbah ta tokrat zaide tudi v kakšen odrezavejši in temačni dub ter predvsem bolj členi glasbo med klavirskimi pasusi, drobljenimi ritmi, elektroniko, teksturami in pridušenimi kitarskimi zveni. Kitara dominira v kvintetu Artbeaters, v katerem sta v ospredju violinist Peter Ugrin in kitarist Marko Čepak – Maki ob pianistu Alešu Ogrinu, basistu Ilju Pušniku in bobnarju Aljoši Jeriču. Predstavili so delčke iz daljše suite, ki so delovali kot zaključene skladbe z melodijami in solažami kitare in violine v ospredju ob trdnem harmonskem jedru klavirja in z razplastenimi ritmi ritem sekcije. Skladbe so kompozicijsko zahtevne, s številnimi premenami, ki jih kvintet suvereno udejanja v zvočnem okviru fusiona. V tem oziru so bili Artbeaters zagotovo najbolj »klasično« jazzovska zasedba večera. 

Prvi večer showcase festivala, ki naj bi tuje profesionalce, promotorje in založnike seznanil z našo sodobno jazzovsko ustvarjalnostjo, je predstavil nekaj glasbenikov, ki so vpeti v sodobni jazz in ki z jazzom kot zgodovinsko glasbeno formo sicer komunicirajo, a ga peljejo dalje. Škoda je le, da je na koncertnem večeru marsikateremu izmed omenjenih »profesionalcev« vmes že pošla sapa.

Tretji dan

Na prvem petkovem (na)govoru je Bojan Z za ilustracijo svojih besed uporabil klavir. Odigral je par »narodnih tem« iz nekdanje domovine Jugoslavije (mdr. pesem Niška Banja, topla voda) in, nonšalantno prebirajoč tipke, pokazal, kako je izvirno melodijo v svoji različici obogatil s številnimi dodatki in okraski. V Beogradu rojeni pianist je glasbeno pot zgradil v Parizu. A sprva je že od mladih nog študiral klavir v domovini in kasneje v ZDA. Sledila so leta igranja v bendih, ki so sledili progresivnemu rocku. Pri štirinajstih letih je videl oglas za glasbeni tabor v istrskem Grožnjanu in se prijavil, toda ne zaradi jazza, pač pa si je predstavljal, da bodo tam imeli sila pestro ponudbo sintetizatorjev (v resnici so imeli le klavir in fender rhodes).

V Beogradu je bila »narodna« glasba, katere temelje je kasneje v Parizu razširil in jih naredil za prepoznavni del svojega izraza, povsod prisotna, a je veljala za kmečko. Dodatne omejitve, kar se tiče žanrov, je bil deležen, ko je začel preigravati jazz, saj se je vedno našel kak glasbenik, ki mu je govoril, kaj jazz je in kaj jazz ni. Na koncertu je slišal francoskega kontrabasista Henrija Texierja in si pri tem, ker je jazz pač vedno dojemal kot ameriško glasbo, mislil, da »ni slab za Francoza«. Na zabavnem govoru, ki se ga je lotil, kot bi bil stand up komik, se pravi z obilo nonšalance in dobro dramaturgijo, je nanizal vrsto naključij, ki so zaznamovala njegovo glasbeno pot, ne da bi se takrat tega zavedal. Med služenjem vojaščine je bil, denimo, vodja orkestra. Orkester je kajpak »žgal« številne takrat pri nas popularne novokomponirane narodne skladbe. Takrat je odigral svoj najdaljši »koncert«: na novoletni zabavi je orkester igral celih 12 ur z le dvema premoroma po 15 minut.

Vnašanje folklornih motivov v »resnejše« forme takrat v Beogradu ni bilo zaželeno, ko pa je v Franciji (tja je prispel leta 1988) francoskim kolegom odigral nekaj takih tem v jazzovski maniri, so zastrigli z ušesi. Zanje je bila to nova glasba, s katero so se želeli spoprijeti. In prav to je bila tudi želja Bojana, ki je v moderni narodni muziki pogrešal umetelnost in individualnost. Potem ko je z bendom posnel demo kaseto, je kmalu prejel klic ravno od Henrija Texierja, ki ga je povabil v svojo zasedbo. Izkazalo se je, da je bil pianist pred svojim časom, kajti če danes v Beogradu igraš jazz ali podobno muziko, dejansko moraš v glasbo vnesti kančke folklore. To je stvar identitete, je pristavil glasbenik, ki je na vprašanje iz občinstva o svoji identiteti povedal, da je »profesionalni tujec«.

Nemo propheta in patria (»Nihče ni prerok v svoji domovini«), bi porekli stari modreci ob tej zgodbi, ki na nekoliko izkrivljen način velja tudi za štorijo, ki jo je na sobotno popoldne z nami delila malijska pevka Rokia Traoré. Po naslovu njenega predavanja sodeč – to naj bi se ubadalo z napačnimi predstavami o afriških glasbenikih – smo pričakovali ekskurz o »naši«, zahodnjaški, evrocentrični recepciji afriških muzik in kultur. Tega se je Traoréjeva dotaknila le obrobno, pač pa je bila njena kritična ost uperjena k Malijcem, predvsem mladini, ki v tujini izjemno cenjene malijske godbe sploh ne pozna in se je celo sramuje. 

V Maliju ni kulturne ekonomije, ni prostorov za kulturo, za vadbo in nastope. Mesto kulture je zavzela religija, mošeje pa so nadomestile kulturna prizorišča. Nič kaj hvaležno stanje v domovini Traoréjeva spreminja kot učiteljica petja na glasbenih delavnicah fundacije Passerelle. Znotraj fondacije so zgradili prostor za nastope, vanjo pa ljudje prihajajo tudi brat in se pogovarjat. Pevka je poudarila, kako izredno pomembno je, da se mladi seznanijo s svojo zgodovino in kulturo, kajti sedaj nase gledajo skozi oči kolonizatorjev, medtem ko starih kulturnih obrazcev v moderniziranem življenju ne poznajo več (na primer: kako in zakaj se izvaja določeni ples).

Njenemu govoru je sledilo nekaj sklepnih besed, s katerimi so člani Evropske jazzovske mreže nekako povzeli ugotovitve, do katerih so prišli na delavnicah in debatah, tako ali drugače povezanimi z naslovom konference Kaj če … oziroma s temami multikulturnosti in družbene vključenosti. Med drugim smo slišali misel, ki so jo pred domala 50 leti brazilski tropikalisti vzeli za gonilo svojega početja: »čistost je mit«. Z idejo, da nobena monokultura ne prevladuje in da vedno prihaja do mešanja, je lepo sovpadel večerni niz treh koncertov. Najprej smo premierno slišali ekipo Feminized.Science.Deniers z Igorjem Lumpertom na saksofonu, Eve Risser na klavirju in Dréjem Hočevarjem na bobnih. Predstavili so dve daljši premišljeno odigrani in svobodnjaško zasnovani skladbi, ki sta se počasi razvijali od začetnega tihega in pretanjenega iskanja sozvočja med tremi glasbili do glasnih in močnih krešendov. Zasedbi se pozna, da je nova in da za sabo še nima kilometrine, toda slišano ima potencial, da postane ena od zanimivejših novih (z)godb na domači in mednarodni sceni. Sledil je projekt DrummingCellist Kristijana Krajnčana, ki ob majhni pomoči sodobne tehnologije istočasno igra na čelo in bobne. Igral je zavzeto in osredotočeno, ne da bi kadarkoli izgubil občutek za radoživost izvedbe ter duhovite momente. Ob skladbah s prvenca je zaigral nekaj novih, ki na albumu izidejo prihodnje leto. Teo Collori & Momento Cigano so bili izbrani za sklepni dogodek koncertnega večera in hkrati konference. Suverena izvedba živahnega gipsy swinga v slogu Djanga Reinhardta je bila nemara tisto, kar so že utrujeni konferenčniki potrebovali za konec, vendar bi bend po našem mnenju v virtuozno in naštudirano izvedbo lahko vnesel več samosvojih posebnosti – kot se je to sicer nekajkrat zgodilo z vešče umeščenimi prvinami flamenka in muzike širšega Mediterana.