»Luštna« goriška indie rock živ(ahn)ost

Indie pop rock kitare so še žive in zdrave, domujejo pa na Goriškem. Saj ne, da bi kitarskih bendov pri nas primanjkovalo, sploh glede na svetovne trende, kjer so po letu 2010 ti pristali daleč od nekdanjega piedestala. Ampak ob domačem negovanju bendovske tradicije z natečaji in festivali imajo skupine, kakršna je Itch, še svoj smisel. In na prvencu 1½ sproščenost, živahnost in svežino. Itch je prispeval enega bolj sproščenih, samozavestnih, vase prepričanih albumov. Ponuja tako električno kot akustično verzijo, kot nakazuje že naslov albuma. Ne glede na to, da gre za že dobro desetletje izpričano indie rock zgodbo, ki se je vmes kar konkretno iztekla, a ne nujno izpela. Za takšno glasbo se bo pač našlo mesto, nekje bolj, drugje manj. Itch še utegne najti generacijske sopotnike, ki bodo radi prisluhnili tistemu, kar jih je navduševalo sprva.

Četudi so žanrsko naslonjeni na minulo desetletje, izpadejo dovolj dobrohotno, radoživo in zabavno. Včasih se zdi, da je čisto dovolj taka muzika, ki ne želi preveč. Takoj bi se lahko našel kakšen argument proti, najprej z izbiro jezika in dokaj odkritimi vzori, a to ne spremeni dejstva, da gre pol ure Itch luštno v uho. Včasih je res dovolj, če nova zasedba ne želi preveč. Pa ne, da bi bil Itch, najprej trojica, zdaj peterec, pretirano skromen. Ni. Ne skriva vzorov, ki so že sami imeli vidne vzornike. Kmalu postane jasno, da gre za kombinacijo rocka, popa v postindie maniri, kakršna je imela svojih več kot pet minut slave. Ampak saj je bil tudi brit pop, če pomislimo, dokaj kratkega daha. In je še huje implodiral. Ko slišite Itch, lahko pomislite na kup bendov, ki niso postali Arctic Monkeys, The Strokes ali Franz Ferdinand in so bliže tistim za njimi, se pravi singlovsko usmerjeni in uspešni The Fratellies, Stereophonics, The Wombats, Kaiser Chiefs pa še in še. V paketu na prvencu se je sicer nevarno spraševati, ali se Itch preveč približa vzornikom. Se? Ja, ampak ne ves čas. Gre za avtorsko glasbo? Da. Dovolj? Ja. 

1½ se začne dovolj prepričljivo, saj je Just Don't Let Me Down sredinski, varen komad in delno, glede na svoj emšo, tudi izkušen in preverjen. Povedano drugače, pozna se, da gre za enega od zadnjih v nizu singlov. Skozi album se čuti, čeprav ne preveč, da imajo komadi različne letnice nastanka, če vzamemo začetek projekta v obliki tria od leta 2017 do skupinske forme leta 2024. Vprašanje za polnometražni prvenec, ki mu v devetih komadih zmanjka minuta do pol ure, tako je, ali gre za celovit album ali pač za nabor singlov. Za takšno skupino sta dobrodošli obe poti, ampak že prvi komad pokaže, da gre za skupino, ki ponudi čim več v dobrih treh minutah, pri čemer si Just Don't Let Me Down privošči celo mini fade out še pred koncem, in to ob nalezljivem prepevanju. S tem želi ohraniti pozornost poslušalca in preverja, ali se melodija prime. Ko nato nastopi Dust, je Itch že umeščen. To je pogumna, močna, prepričana skupina. Klaviature v uvodu, ki bi jih lahko vezali vse tja nazaj do The Beatles pa Oasis in še marsikoga, zelo pritegnejo. Melodije ne izstopajo, nič takega nima Dust, česar številni komadi pred tem ne bi že imeli. Kaj potem ostane? Predvsem vokal. Marko Silič je prečiščen, s skoraj popolno dikcijo in stilom. Ne gre za slovenski bend, ki bi dobro pel v angleščini, pardon, ne samo za takšen bend. Angleščina je suverena. S kitaro, rahlo psihedelijo in ritmičnim utripom, ki je varno v rokah Miloša Lozarja (bobni) in Andreja Brešana (bas). Oba sta prišla kasneje, tako kot Aleš Vodopivec (kitara), potem ko je ustanovni del tria zapustil Tomi Špacapan (bas). Tako je del osnovnega projekta ob Siliču, ki je poleg vokala podpisan še pod akustično kitaro, tudi Nenad Putnik (kitara).

Kako težko se je v tem času in v tako izpričanem žanru umestiti, se izkaže v Zeno Quit Smoking. Produkcijsko gre za najbolj poln komad, a polna, podvojena vokalna linija v tem primeru ni tako prepričljiva niti ne izstopa. Pesem stoji, daleč od tega, da ne bi, vendar navzlic kitarskim melodijam zavije stran od bolj enosmernih in markantnih viž. Kitarska solaža ob koncu nakaže, da si bend zaželi več, več indie rocka kot indie popa. Obstaja pa tudi kompromis, imenuje se Gotta Look Outside, ki vzame oba svetova in ju združi v kitarsko napolnjen in refrensko sprejemljiv komad. Ta pokaže, da je manj včasih več, vsaj ko gre za dolžino, saj gre s poltretjo minuto za najkrajšo skladbo na albumu. Kar skupini na prvencu pride prav, je prepoznaven komad. Fantje so si prislužili tri kandidature za popevko tedna na Valu 202, ampak niso nikoli »zmagali«. Prvi kandidat, Dreams, je po tempu in odtenkih napol baladno zasanjana, zakriči celo v duhu devetdesetih in (post)brit-popa, nima pa še tistega faktorja x. Če ga seveda sploh želi imeti. Ni namreč povsem jasno. Vendar postane kmalu očitno, da Itch ne bo počel ničesar od tistega, kar bi bend pretirano zavedel stran od začrtane poti. Noče priti bližje radiu, in ne zdi se, da bi fantje ravno hlepeli po tem, da radio pride bliže njim. 

Za tak album je precej bolj opredeljujoča skladba Cycle, ki sama po sebi ne prinaša nič več in nič manj kot ostali. Ravno zato je tudi opredeljujoča: zakoplje se v osrednjo smer in bit. Na tej točki je že očitno, zakaj je projekt prerasel v bend in trojec v peterec. In kaj prinese vztrajnost. In album. 1½ je na tej točki že povsem jasen album, ki si sem in tja privošči produkcijske dodatke, a nič več. Prvenec sporoča: to smo mi in še bolj mi. 

Skriti adut bi lahko bil Right Time, ker je sproščen, prepevajoč, svetel. Lahkotno preigran komad s precej premočrtnim besedilom in kitarskim zavijanjem, a hkrati dovolj melodičnim, da se vanj ovije tudi Silič. Right Time je kompromis med elektriko in akustiko. Ni težko spregledati, zakaj se je Itch odločil tudi za akustične verzije komadov, sploh s podaljškom v Burned Away, ki je še ena vmesna pot, še en kompromis. Spolzko je lahko le to, če bi zasedba vedno ponujala dvojne verzije, tako električne kot akustične, kajti 1½ je primarno vendarle električna verzija in kot tako jo tukaj tudi ocenjujemo. Konča se namreč s skladbo It Ended Right, ki zelo povleče na delo Jaka Bugga, ki je uspel s prvim albumom, ampak v času, ko je ta žanr počasi že prehajal v zaton. To je bilo, mimogrede, leta 2012. In mimogrede, na prvencu zasedbe Itch ni skladbe Teči, edine iz serije videospotov v materinščini. Itch tam zveni zelo drugače. Razumljivo je, zakaj bi Teči (eden od treh predlogov za popevko tedna) preveč štrlel na tem albumu. Ampak štrli pa v nepričakovanem smislu, pozitivnem. Ne zaradi materinščine same, ampak zato, ker pokaže, kako indie pop rockovska je lahko slovenščina. In nenazadnje, kakšen vokal ima Silič. Priložnost za drugi album? Gotovo; že tega ne gre spregledati, da je prav ta skladba prepričala na natečaju novincev leta na Radiu Si. 

Itch je prispeval enega bolj sproščenih, samozavestnih, vase prepričanih albumov. Ponuja tako električno kot akustično verzijo, kot nakazuje že naslov albuma. Akustične predelave za prvoligaške rock bende so pri nas prihajale (pustimo ob strani Izštekane) kar pozno, če pomislimo na koncertne izvedbe Siddharte, Dan D ali celo Big Foot Mame, ne glede na to, da je do prvenca trajalo skoraj sedem let. V Itch pravijo, da je zaprtje v času korone zarezalo v njihove koncertne načrte, a je bend potem le dobil priložnost na Radiu Si. In začel koncertirati. Ampak tovrstne zasedbe se najbrž težje prebijejo v okolju, ki, ko gre za kitare, prisega na zelo preverjena imena ali na mladost (ki seveda ne ostaja večno mlada, npr. Koala Voice, Mrfy, Joker Out ...). Itch ni ne eno ne drugo, in to je prvovrstna prednost za tako konkreten album. Ne glede na to, da gre za že dobro desetletje izpričano indie rock zgodbo, ki se je vmes kar konkretno iztekla, a ne nujno izpela. Za takšno glasbo se bo pač našlo mesto, nekje bolj, drugje manj. Itch še utegne najti generacijske sopotnike, ki bodo radi prisluhnili tistemu, kar jih je navduševalo sprva. Če pa bi v zasedbi radi preboj in manj siguren izziv, potem ... hm. Čisto iskreno? Še več materinščine. Ali kar cel tak album. Pa ne zato, ker bi bila angleščina ovira, kajti v tem primeru vsekakor ni. Le človek si želi, da bi takšno sproščenost slišal še kdo, in to ne glede na starost.