»Meje mojega vrta so obzorje«

»Meje mojega vrta so obzorje,« je med drugim zapisal režiser Derek Jarman, čigar podvzetje vrtnarjenja – nekje v bližini jedrske elektrarne na obali Velike Britanije, na jugovzhodu, v kraju Dunguness – je navdahnilo tematski lingo letošnjega festivala Sonica z naslovom Vrt, ki ga preganja raj. Jarmanov vrt je danes, dobra desetletja po umetnikovi smrti, legenda, mit, vrt brez ograj, eden od opominov na celostne umetnosti, na ples življenja in smrti. Vrtnarjenje v izposojenem času, po diagnozi z okužbo HIV, vrtnarjenje pred kuliso konca, v neizprosnem okolju, kjer le malo raste ..., same dobre metafore. Jarman je s svojim vrtom delal v kaosu, mlel in pri tem izumljal svoja pravila in izjeme, režiral okoliščine, prirejal svet, da bi izzval tisto nekaj čarobnega, čemur je s ponosom rekel raj. Po vsem tem je torej jasno, da letošnja Sonica ni ne sledila ne poustvarjala kakega trenda ali sveta v določenem miljeju sodobne glasbe in je ravno v tem tudi presegla svoj, v teh časih morda plitkejši potencial. Izrazila je predvsem čutna in čustvena nasprotja, v svojem vrtu je nasproti pravilom negovala nesinhronost med svojimi lastnimi notranjimi in zunanjimi svetovi, nesinhronost, kakršno je z referiranjem na prazno prihodnost v sedanjosti uprizoril tudi režijski prvenec Zadnji in prvi ljudje Jóhanna Jóhannssona, predvajan na dogodku v Kinoteki, ali kakršno je podala Finka Jenna Sutela v svojem pletenju makroiluzij življenja bakterij, ki so svoje lastno življenje in bodo življenje prehitele, pustile za seboj, kot so ga tudi utemeljile in ga določajo.

Negotov korak letošnje Sonice, po pravilih mimo igre, v vrtu pričakovanj in ob preganjavici vseh mogočih vzrokov in posledic – to so odredili in terjali zunanji pogoji formalnih omejitev možne izvedbe, krč mednarodnega kroga, negotovost vseh okoliščin. Festival se je udejanjil z dodatno razpršitvijo formatov in lokacij, koprodukcijami z lokalnimi producenti dogodkov, rezidencami oziroma naročili del, programiranjem močnejše regionalne zastopanosti. Predfestivalske in festivalske peripetije so organizatorji raztresli čez celotni mesec, dogajalo se je vse od sladokusnega koncerta Lucretie Dalt ter beepblip v sodelovanju s koncertnim ciklom Level Up oziroma dobrodušnega, dobrovoljnega, krasno sprejetega poznopoletnega dogodka s Širom v koprodukciji s festivalom Indigo, mimo postaje v Kopru v koprodukcijah z lokalnimi akterji in skupnostmi pa vse do zaključnega večera, poskusa nočnega dogodka v ljubljanskem Božidarju.

Morda najmanj ukleščena v čeljust časa je bila razstava petih umetnikov in osmih zvočnih oziroma vizualnih del, postavljena v galeriji Equrna. Vodja festivala, Neja Tomšič, je na eni od okroglih miz festivalske serije PSSST! omenila funkcijo, ki jo je imela povezava razstave z rezidenčnim programom in naročili novih del, odnos z delovanjem mednarodnega festivalskega kroga, v katerega sodi Sonica, platforme Shape. Koronavirus je globoko razdejal temelje delovanja sorodnih organizacij po Evropi, jih paraliziral, pustil v pasivnosti. Številni domači producenti so se v iskanju rešitev v okviru svojih mednarodnih povezav, kot je na istem omizju izrazil tudi Bogdan Benigar, pogosto znašli precej osamljeni ob poskusih izvajanja programov oziroma zaokrožitve sezone. Vsaj nekateri pa so se iz situacije izvili prožno, samostojno, vztrajno in inventivno, četudi na lastni račun, a z rezultati, ki so v fokus postavili ne le izvedbe produkcij, temveč predvsem solidarnostne in podporne mehanizme tako v liniji nehvaležnih ekonomskih razmer za umetnike kot njihove vidnosti.

Morda se je na tem mestu smiselno vrniti k ideji vrta oziroma še bolj temeljni, Jarmanovi ideji igre, ki se je bolj ali manj utelesila v letošnji festivalski razstavi in se skoznjo razlila v vse pore festivala. Ob pogovorih z organizatorji, njihovem očitnem previdnem postopanju, ob nekaterih zevih, ki so zaznamovali okorne okoliščine določenih festivalskih mehurčkov je izigravanje po pravilih igre v izzivanju ustvarjalnosti in umetnosti tokrat resnično delovalo festivalsko, hoteno ali ne, v skoraj verujočem smislu slavljenja in spozabe, četudi ob dvomih v vsako smiselnost, v raj. 

Simina Oprescu iz Bukarešte je v razstavni postavitvi Ludus uporabila enostavna pravila otroškega ristanca, da bi iz začrtanosti izvabila naključje in nepredvidljivost v ritmih ter slišnosti igre dejanj, možnosti v omejenosti. Obratno, a hkrati sorodno je Španka Clara De Asis z razstavo Sem mnoge poti vzpostavila vodila, da bi razpirala možnosti in potenciale slišanega. Prostor je zamejila in določila, da bi ga razprla čutni in kontemplativni pozornosti. V vsej banalni eleganci teh dveh del, ki upodabljata takšne vsakdanjosti, kot je zven česarkoli že, bivajo tiste metafore in danosti, ki omogočajo naše izkustvo in naše odločitve za dobro in lepo ter hkrati izvabljajo delovanje.

Koncertni nastopi in bržkone vsako druženje so v teh dneh predvsem kot duh, podobnost, re-kreacija. Tako in drugače izstopajoči nastop Kleemarja na trati ob Čolnarni Tivoli ni bil tak zgolj zavoljo nostalgične, celo retrogradne narave njegove muzike, ustvarjene iz spanca, temveč zato, ker je njegova os delovala zakrivljeno, zamaknjena v prostoru, a se je v čas ulegla z eleganco dolgoletne izkušnje, do potankosti umerjena, ne predvidljivo, temveč taktno. Projekt Rotor avstrijskega umetnika Petra Kutina je na finalni večer festivala dobesedno vrtel, pospeševal in upočasnjeval zvočnike v prostoru. Ob nekolikanj strašljivi fizični prisotnosti stroja Rotorja, intenzivni luči projekcij in dolgih navalih bučanja, zatekanja sintetiziranega zvoka smo ta performans čutili v drobovju in, ja, v tem ploskovno, kot bi privlak podna za nekaj stopinj nagnil, podobo preslikal v fazo in na vrhuncih intenzitete uspešno rekalibriral časovno os. Kutinovi preizkusi meja zaznave so fascinantni in se v različnih emanacijah uspejo upreti goli aktualnosti, fetišiziranju tehnologije, kljub projiciranim vtisom preseganja vsakdanjega izkustva so predvsem pronicljivo snovni in konkretni. 

Podobno v draženju kompleksne diskretnosti je v Kinoteki deloval avdio-vizualni dvojec Francka Vigrouxja, ki je na Sonici pred časom že sodeloval na isti lokaciji. Tokrat je pripotoval v družbi video umetnika Antonia Schmitta. Enostavne štirikotne ploskve so se kot diskretne enote povrhnjic praznih sferičnih struktur ugrezale in suvale v platno pred nami, v svoji ponarejeni reprezentaciji prostora in perspektive so uprizarjale osnovne motive gibanja, zgoščenosti, izhodišča in izteka. Projekt Chronostasis na več ravneh naslavlja časovne zanke perceptivne pasivnosti in akcije, uspešno predvsem v reprezentacijah objekta manipulacije in odločitev na mestu izvajanja, po določenih smernicah. Delo zato izpade pozitivno zadržano, utirjeno, znano, a v dinamičnem, spontanem dihanju, razpetem med vrhove elektroakustičnega hrupa in ploskovne, črno-bele reprezentacije razsežnosti oziroma raztezanja. 

Irena Tomažin in Maja Osojnik sta s svojim improviziranim duom v Klubu Cankarjevega doma verjetno izvedli koncertni vrhunec festivala. Vsi, tudi tu neizpostavljeni nastopi, so v zgodbo prispevali nekaj izrazitega, tako Brgs s svojimi okoljsko in družbenokritičnimi In_dependences kot, denimo, Clara De Asis s soprediranjem šuma, terena in dolgih, statičnih lokovanj predmetov pa mlada švedska skladateljica Lisa Stenberg s poustvarjanjem glomaznih atmosferskih meglic drona ali popolnoma samosvoj in zabavno distopični kӣr. Vendar sta bili Irena Tomažin in Maja Osojnik kljub dolgoletni domačnosti na teh odri tisti, ki sta uprizorili strast in zagon glasbe komunikacije, uprizorili sta živo godbo in vsaka svoj izvajalsko izrazit presežek, ravno v tem namreč, kakor so bili tudi ostali izpostavljeni nastopi dejansko kritične reference, reprezentacije, spomini na neko resničnost. Morda zato, ker ju dobro poznamo in sta presegli domet pričakovanj. Nobena od njiju ni le spomnila na svojo vlogo in mesto, pač pa sta dobesedno uprizorili ta spomin, bili hkrati prisotni med seboj in vsaka zase ter odsotni v etru črnine noči nad Ljubljano, lahko bi bili tudi za zaveso ...

Po vsem tem je torej jasno, da letošnja Sonica ni ne sledila ne poustvarjala kakega trenda ali sveta v določenem miljeju sodobne glasbe in je ravno v tem tudi presegla svoj, v teh časih morda plitkejši potencial. Izrazila je predvsem čutna in čustvena nasprotja, v svojem vrtu je nasproti pravilom negovala nesinhronost med svojimi lastnimi notranjimi in zunanjimi svetovi, nesinhronost, kakršno je z referiranjem na prazno prihodnost v sedanjosti uprizoril tudi režijski prvenec Zadnji in prvi ljudje Jóhanna Jóhannssona, predvajan na dogodku v Kinoteki, ali kakršno je podala Finka Jenna Sutela v svojem pletenju makroiluzij življenja bakterij, ki so svoje lastno življenje in bodo življenje prehitele, pustile za seboj, kot so ga tudi utemeljile in ga določajo. Tokratna edicija festivala je torej v krizi našla in izrazila nekaj pogrešenega, ko je na obzorju, na meji, videti strah. In se je v svojem vrtu, ob svoje meje, zdaj tudi izrecno odmaknjena od fantazem aktualnosti, širjenja dometa in napredka, v stoletnem spominu na Novomeško pomlad z Baro Kolenc in Podbevškom vprašala, »kako bi mogli zrakoplovi iz svojih lop«. Fantazme so morda naše lastne, a negotovost je stvarna in očitno vredna spozabe.