(Raz)gradnja zvočnih pripovedi

Na petem dogodku serije Kamizdat rentgen pretekli četrtek v Pritličju je bila ob ločenem nastopu starejše znanke domačih festivalov, Maje Osojnik, v ospredju predvsem predstavitev prvenca mlade ustvarjalke na električni harfi, Urške Preis oziroma rouge-ah. Njen prvi album z naslovom Bare je pri založbi Kamizdat izšel na dan koncerta in ga je bilo pred tem mogoče slišati v celoti le na Radiu Študent. Prvenec prepleta elemente improvizacije, skladanja in zvočnega kolažiranja ter premišljeno rabo terenskih posnetkov, in sicer na izrazito avtorski način. Hkrati ta glasba udejanja ideje, ki se jih ne da zvesti zgolj na tehnične podrobnosti, pač pa ostaja dovzetna za avtoričino intuicijo in neulovljivost izvedbe. Dihotomija komponiranega in improviziranega se tu na neki način ponovi, a tudi razpusti v vzporednih tokovih, ki jih predstavlja predvsem izpostavljanje in prepletanje elektronskih zvokov. Morda je bilo umestno, da si plošče nismo mogli predvajati, še preden je bila predstavljena; vsekakor to ni oviralo naše izkušnje.

Po slabo uro dolgem prvem delu Maje Osojnik, ki je pustil precej močan vtis, je naslednica rouge-ah posegla po bistveno drugačnih metodah. Poudarjeno intimnost je bilo sicer mogoče čutiti ob postopoma reverbiranem trčenju mikrofona in telesa, a smo močno avtorsko zasnovo zares lahko zaslutili ob premikih med posameznimi kosi na odru razprostrtih inštrumentov, kar je namigovalo na premišljenost, ne pa togost nastopa.

Postavitev obeh izvajalk je uspešno odpravila nekatere pomanjkljivosti prostora. S poslušalskega podija je začela v Avstriji delujoča glasbenica Maja Osojnik, ki se na ljubljanske odre rada vrača v različnih vlogah. Tokrat je v solo izvedbi nastopila kot elektronska glasbenica in vokalistka. Oboje je pravzaprav težko razločiti, saj glas iz žive izvedbe pogosto preide v mašinsko reprodukcijo, vanjo ponikne ter se kasneje vrne v novi melodični frazi, s čimer se zabriše tako meja med posameznimi pesmimi kot tudi njihova vodilna nit. Tako se včasih zdi, da poslušamo maličenje nastavkov značilno mračnih pripovedi ali pa se te razkrijejo kot plast sredi gostega, a razdelanega elektronskega šuma. Osebna nota izvedbe je ves čas prisotna, vendar jo na drugi strani lahko prepoznamo šele v tej dvosmernosti, s katero se glas in občasna nežnost vseskozi razkrajata v intenzivnosti digitalnega hrupa, v katerem osebna vizija kot da izgine. 

Po slabo uro dolgem prvem delu, ki je pustil precej močan vtis, je naslednica rouge-ah posegla po bistveno drugačnih metodah. Poudarjeno intimnost je bilo sicer mogoče čutiti ob postopoma reverbiranem trčenju mikrofona in telesa, a smo močno avtorsko zasnovo zares lahko zaslutili ob premikih med posameznimi kosi na odru razprostrtih inštrumentov, kar je namigovalo na premišljenost, ne pa togost nastopa. Premike med dvema harfama je še najbolj označila postopna transformacija: od začetne klasične igre na starodavni inštrument je rouge-ah prešla k njegovi pokljajoči preparaciji s plastiko med strunami, v zadnjem delu pa je zven vseh teh prestregel elektronski vmesnik, ga okrepil in popačil do končnega dromljanja. Postopna transformacija ni imela enosmernega loka, saj so igro harfe prekinjali daljši elektronski kosi, ki so le spočetka imeli nekoliko sramežljivo in zadržano vlogo. Tako je bilo celoto mogoče spremljati iz več vidikov: deloma kot zvočno pripoved, deloma kot postopno širjenje tehničnih pristopov, zagotovo pa njegovi gradniki prostora niso zasičili, ampak v že omenjeni premišljenosti prej razpirali.