»Umetnica mora biti zdrava«*

»Glasba ima edinstveno moč izražanja človekovih notranjih stanj in občutij. Zlahka lahko prebode srce že sama po sebi in za to ne potrebuje nobenega posrednika,« je zapisal pokojni nevrolog Oliver Sacks. Lanska metaanaliza šestindvajsetih kliničnih raziskav, opravljenih v ZDA, Avstraliji in Veliki Britaniji, objavljena v Journal of American Medical Association Open Network je, tako kot mnoge pred njo, empirično dokazala, da glasba (poslušanje, igranje glasbe in petje) pomembno prispeva k izboljšanju mentalnega zdravja. Etnomuzikološke in glasbeno antropološke raziskave glasbenih, pevskih in plesnih praks staroselskih ljudstev (večkrat pa tudi tistih pred lastnim pragom) so s precej drugačnimi metodološkimi pristopi do podobnih zaključkov prišle že skoraj stoletje pred tem. A na tem mestu se ne bomo spuščali v diskurzivne akademske meandre in spoznavno vrednotenje znanstvenih disciplin. Vsaka ima namreč svojo razvojno pot, metodologijo, teoretske in empirične postulate, epistemološke, ideološke in stanovske pomisleke, zato tudi danes velikokrat ne delujejo dovolj integrativno in sinergijsko. Kar me zanima, je nekaj drugega: kako razumeti paradoks, ki se ponuja sam od sebe? Glasba naj bi izjemno ugodno vplivala na naše dobro počutje in psihično zdravje, obenem pa so tisti, ki jo ustvarjajo in producirajo (vštevši vse ostale poklice in dela, povezana z glasbenimi industrijami in scenami), ena najranljivejših skupin, kar se tiče mentalnega zdravja. Dejstvo, da ne le glasbeni, ampak celotni kulturno-umetniški sektor nujno potrebuje učinkovito in finančno dostopno (brezplačno ali vsaj subvencionirano) psihosocialno podporo in ozaveščanje o tematikah s področja duševnega zdravja, ostaja in postaja vse bolj pereča in aktualna tema, ki bi morala biti del strateškega plana za področje kulture in umetnosti. Kaj lahko medtem naredimo sami? Kje začeti? Najprej moramo zbrati pogum, da o teh temah spregovorimo. Da svoje bolečine ne hranimo zgolj za svoje pesmi in za oder, da jih ne hranimo zgolj s tišino, z umikom vase, ampak da se o njih pogovarjamo – med sabo in tudi javno. Da ustvarimo odprt, empatičen prostor za svoje izkušnje in za drug drugega. Da takrat, kadar smo v stiski, skušamo najti stik z nekom, ki nas bo poslušal in slišal. Da se zavemo, da v tem, kar doživljamo, nismo sami.

Številne raziskave, ki so jih v predkovidnem obdobju izvajali v ZDA, Veliki Britaniji, na Švedskem in v Avstraliji in so dostopne na spletu, kažejo zelo zaskrbljujoče podatke. V raziskavi ameriškega Raziskovalnega združenja glasbene industrije iz leta 2018 je 50% glasbenikov poročalo, da se bori s simptomi depresije, v primerjavi z manj kot 25% splošne odrasle populacije. Skoraj 12% jih je poročalo o samomorilnih mislih, kar je skoraj štirikrat več kot v splošni populaciji. Glede na študijo iz leta 2019, ki jo je objavila švedska platforma za digitalno distribucijo Record Union, so številke še očitnejše: ugotovili so, da se 73% neodvisnih glasbenikov spopada s stresom, tesnobo in depresijo (v raziskavi je sodelovalo okoli 1500 glasbenikov). S podobno pretresljivimi podatki je postregla avstralska raziskava Univerze v Victorii iz leta 2016, ki je zajela skoraj 3000 delavk in delavcev v zabavni industriji in ugotovila, da ima ta populacija veliko večjo incidenco motenj spanja, depresije, tesnobe, samomorov ali samomorilnih misli kot splošna populacija. Raziskava je med drugim tudi ugotovila, da je življenjska doba teh ljudi v povprečju krajša od ostale populacije in da je njihov povprečni dohodek lahko za polovico nižji od povprečne avstralske plače.    

Če je bilo že predpandemično stanje v glasbenem sektorju zaskrbljujoče, pa je pandemija virusa SARS-CoV-2 brutalno razgalila in potencirala že obstoječe akutne težave in hkrati ustvarila kup novih kriz tako na domačem terenu kot tudi drugje. Glasbeni in prireditveni sektor zaradi narave svojega dela zahteva neposredni fizični stik z občinstvom in živo skupinsko soustvarjanje, zato je praktično povsod po svetu prav ta najprej zaprl svoja vrata in jih najkasneje tudi ponovno odprl. Marsikje so delavci in delavke iz glasbenega sektorja ostali brez plačanega dela skoraj dve leti. V tem času se je število zaposlenih v tem sektorju pri nas in po svetu razredčilo, ukinila so se številna delovna mesta in zaposlitve, veliko ljudi pa se je v vmesnem času prekvalificiralo. V Sloveniji je leta 2021 po podatkih Statističnega urada RS število delovno aktivnih v skupini kulturne in razvedrilne dejavnosti v primerjavi z letom 2019 upadlo za 32% (prib. 3200 manj delovno aktivnih ljudi). Rezultati ankete med delavci in delavkami v glasbenem sektorju, ki smo jo pred pogovorom o duševnih stiskah glasbenikov in delavcev v prireditvenih dejavnostih izvedli na SIGIC-u novembra leta 2021, sovpadajo z zgornjimi. Več kot 35% vprašanih je bodisi razmišljalo o menjavi poklica ali pa ga je med tem časom že zamenjalo. Kje in kaj ti ljudje delajo danes, statistika ne beleži. Izguba tretjine delovno aktivnega in usposobljenega kadra predstavlja neznansko siromašenje scen in jemlje kreativni zagon celotnemu sektorju, vse posledice teh sprememb pa se bodo morda pokazale šele v naslednji letih. Oglasiti bi se morali vsi alarmi. 

Daleč najpogostejši razlog za duševne stiske in krize delavcev_k v kulturi, vključno z glasbenim sektorjem, je prekarnost: nestalne, negotove, nepredvidljive oblike dela in zaposlitve v tržnem, neoliberalnem ekonomskem sistemu ter s tem povezana finančna in eksistencialna nestabilnost. Že statistika samozaposlenih za leto 2015 kaže, da 41,3% samozaposlenih v kulturi s svojimi mesečnimi prihodki niso presegli minimalne plače, raziskava iz leta 2021 pa kaže, da je kljub denarnim nadomestilom za ublažitev posledic epidemije skoraj tretjina samozaposlenih v kulturi (s pravico do plačanih prispevkov) zaslužila prihodke, ki so pod pragom tveganja revščine. Raziskave Poligona, ki so med leti 2020–2022 beležile stanje delujočih v kulturi, so ugotovile, da se je po koncu epidemičnih ukrepov leta 2022 kriza v kulturnem sektorju še poglobila, saj polovica delavcev_k nima dovolj plačanega dela za preživetje. Kot rečeno, je preživetvena stiska tesno povezana z duševno stisko, kljub temu da velikokrat ne moremo natančno določiti, v kakšnem vzročno posledičnem razmerju je ta korelacija. 

V že omenjeni SIGIC-evi informativni anketi o duševnih stiskah, ki smo jo izvedli med več kot sedemdesetimi posamezniki_cami, ki delujejo v glasbenem sektorju, je skoraj 85% anketiranih na vprašanje, če so že kdaj doživeli kakšno psihično težavo ali duševno stisko, odgovorilo pritrdilno¹. Več kot polovica vprašanih je kot razlog za psihične težave navedla nestalnost dela, nestalnost plačila in s tem povezano eksistencialno stisko². Psihična simptomatika, ki najpogosteje pesti to populacijo pri nas, so stres (18%), izgorelost (13,8%), tesnoba, napadi panike (12,6%), brezvoljnost in depresija (skupaj skoraj 20%), motnje spanja (10,5%) ipd. S pojavom covida so se stiske povečale za 66,2% respondentov, izmed teh pa jih je zgolj 14,8% poiskalo strokovno pomoč (psiholog, psihoterapevt, psihiater). Razlogov, zakaj niso poiskali pomoči, ne poznamo, zgolj sklepamo lahko, da so med njimi pomembni vsaj trije. Eden je ta, da so tovrstne storitve veliki večini finančno težko dostopne in sistem psihološke, psihosocialne ali psihiatrične pomoči je v slovenskem zdravstvenem sistemu izjemno kadrovsko podhranjen, rigiden in zato precej neučinkovit. Drugi razlog je najbrž ta, da mnoge duševne stiske in disfunkcionalnosti jemljemo kot neizogibni davek narave našega dela – kot del življenja, del poklica, del kariere, del odnosov. Na tak način jih normaliziramo, jim ne posvečamo dovolj pozornosti ali jih sploh ne zaznamo kot problematične. Še več, včasih se zdi, da je trpeči, revni umetnik še vedno najbolj družbeno sprejemljiv in obenem ponotranjen konsenz, o čemer sem nekoč že pisala. Komu je torej v interesu, da sta umetnik in umetnica zdrava, če parafraziram Konstrakto? Tretji, ki je z drugim v paradoksni zvezi, pa je gotovo ta, da so duševne stiske in bolezni pri nas še vedno precej stigmatizirana tema. O lastnih stiskah je težko govoriti izven kroga najbližjih (če sploh s kom), še posebno občutljivo pa se je glede teh tematik in lastnih izkušenj (v zvezi z depresijo, tesnobnimi motnjami, odvisnostmi in ostalimi slabše skalibriranimi psiho-fizičnimi adaptacijami na vznemirjajoče, stresno, travmatično okolje) javno izpostavljati, saj jih največkrat prevevajo občutki nelagodja, sramu in moralnega etiketiranja. Zato jih največkrat poskušamo rešiti sami, včasih tudi na nefunkcionalne, celo škodljive načine (»samozdravljenje« z alkoholom, drogami, obsesivno-kompulzivnimi vedenjskimi vzorci, samopoškodovanjem itd.). Večina ljudi zato še vedno trpi v tišini. Tudi ljudje iz glasbenega sektorja. In ko so ljudje tiho, vas mora začeti skrbeti zanje, pravi Barry Ashworth, vodja skupine Dub Pistols. 

Kakšnim ranljivostim so poleg omenjene prekarnosti še izpostavljeni delavci in delavke v glasbenem sektorju?

Ker prodaja albumov še naprej pada, založbe in digitalni distributerji pa požirajo večino prihodkov s pretočnih platform³, izvajalci in izvajalke pravzaprav nimajo druge izbire, kot da so vedno več na turnejah. Glasbena industrija je ponotranjila tehnološki fevdalizem že davno pred ostalimi panogami. »Smo na prelomni točki, ko so ljudje, ki delajo v naši industriji – umetniki in ekipa – blago,« pravi ustanovitelj Warped Tour Kevin Lyman, profesor na glasbeni akademiji Univerze v Južni Kaliforniji in dolgoletni zagovornik duševnega zdravja. »Ljudje se dvakrat bolj trudijo, da ostanejo v isti poziciji kot nekoč. Pritiski se povečujejo.« Zaradi enormno visokih postpandemičnih stroškov organiziranja koncertnih turnej so mnogi glasbeniki in glasbenice primorani delati še več za še manj, krčiti bende, odpuščati osebje (menedžerje_ke, agente_ke, tehnično osebje ipd.), krajšati turneje ali pa jih enostavno preklicati in se s tem odreči edinemu še ekonomsko vzdržnemu načinu preživetja profesionalnega freelance glasbenika_ce. Lani jeseni je odmeval primer ameriške kantavtorske zvezdnice Santigold, ki je po izdaji četrtega albuma preklicala že načrtovano severnoameriško turnejo ter javno pismo zaključila z besedami: »Ne mislim se več žrtvovati za industrijo, ki je postala nevzdržna in ne kaže zanimanja za dobrobit umetnikov, na katerih plečih je zgrajena.« Ta primer še zdaleč ni edini. Pritiski nenehnih turnej in neprestanega produciranja novega materiala, konstantnega razdajanja sebe in samoizpraševanja, stalnega strahu in negotovosti, povezanega s kalkulacijo situacije in financ, zamujanje z izplačili ali neizplačevanje, vse višji stroški, povezani s produkcijo in organizacijo dogodkov, delo v slabih ali nezadovoljivih pogojih, brezkompromisna tekma za resurse, občinstvo, medijsko pozornost in prizorišča, vse bolj naporne zahteve organizatorjev, trga, družabnih medijev, tehničnih regulacij in birokratskih zahtev, nenaklonjena družbeno-politična klima ipd. – vse to vodi v slabšo skrb za psihofizično zdravje, v kronično utrujenost, izgorelost, anksioznost, ki jih lahko spremljajo motnje spanja, hranjenja, osamljenost, depresija, brezupnost, samomorilne misli, slaba samopodoba, zloraba opojnih substanc in razne fobije, poleg tega pa povzročajo še kup akutnih in kroničnih fizičnih simptomov ter bolezenskih stanj. 

Postpandemična realnost le še poglablja sistemske disfunkcionalnosti in neenakosti, eksistencialna problematika in mentalno zdravje prekarnih delavcev in delavk (ne le v glasbenem sektorju) pa sodita med kolateralno škodo tega stanja. O tem redko kdo govori. Ne le glasbeni, celotni ustvarjalno prekarni sektor je razdrobljen, zdesetkan, nepovezan, zanemarjen in utrujen. Zdi se, da je tako utrujen, da svojih psihičnih težav v naboru ostalih, ki so ravno tako pereče, niti ne opazi več. Vsi skupaj pozabljamo, da pandemija še vedno odmeva v naših živčnih sistemih in kosteh, v možganskih strukturah in v načinu, kako se soočamo s stresnimi situacijami in pritiski. Pozabljamo, da smo pozabljeni. In najraje pozabljamo, da so nas med pandemijo s svojo muziko reševali ravno tisti, ki danes trpijo v tišini. 

V zahodni Evropi, severni Ameriki in Avstraliji so se predvsem v zadnjih letih ob medijski izpostavitvi problematike, h kateri so pripomogle osebne izpovedi znanih akterjev glasbenih scen, ustanovile številne nevladne ali dobrodelne organizacije in društva, ki omogočajo brezplačno ali finančno dostopno psihološko in psihoterapevtsko podporo delavcem in delavkam v glasbenem sektorju (Music Industry Therapist Collective, Backline, Help Musicians, Music Minds Matter, The Roadie Clinic, MusiCares, Music Health Alliance, Sweet Relief Musicians Fund, Tour Health Research Initiative, SMASH in mnoge druge). Zdi se, da je do tega pri nas še zelo dolga pot, kljub temu da si, sodeč vsaj po že omenjenem anketnem vprašalniku, delavci in delavke v glasbeni in prireditveni dejavnosti želijo finančno in časovno hitro dostopno strokovno pomoč (17,6%), organizacijo, ki bi skrbela za to področje (18,2%), večjo informiranost in normalizacijo pogovora o teh temah (19,3%) ter tudi večjo podporo, povezanost, sodelovanje med glasbenimi delavci in pristojnimi inštitucijami glede omenjenih tematik (19,3%). Dejstvo, da ne le glasbeni, ampak celotni kulturno-umetniški sektor nujno potrebuje učinkovito in finančno dostopno (brezplačno ali vsaj subvencionirano) psihosocialno podporo in ozaveščanje o tematikah s področja duševnega zdravja, ostaja in postaja vse bolj pereča in aktualna tema, ki bi morala biti del strateškega plana za področje kulture in umetnosti. 

Kaj lahko medtem naredimo sami? Kje začeti? Najprej moramo zbrati pogum, da o teh temah spregovorimo. Da svoje bolečine ne hranimo zgolj za svoje pesmi in za oder, da jih ne hranimo zgolj s tišino, z umikom vase, ampak da se o njih pogovarjamo – med sabo in tudi javno. Da ustvarimo odprt, empatičen prostor za svoje izkušnje in za drug drugega. Da takrat, kadar smo v stiski, skušamo najti stik z nekom, ki nas bo poslušal in slišal. Da se zavemo, da v tem, kar doživljamo, nismo sami. Ali kot pravi eden od anketiranih: »Želim si, da bi razvili kulturo, kjer bodo ljudje sposobni izraziti svojo ranljivost in to, kako se počutijo, ker je večkrat dovolj že samo dejstvo, da imaš nekoga, ki ti sočutno in brez obsojanja prisluhne.«

* »Umjetnica mora biti zdrava« je refren evrovizijskega hita In corpore sano srbske umetnice Konstrakte.

1 Kar 76% ljudi je psihična težava ovirala pri njihovem delu, storilnosti, ustvarjalnosti, komunikaciji, normalnem funkcioniranju.

2 Ostali statistično pomembni dejavniki so še družbeno-politična situacija (20%), covid-19 in ostale bolezni (12,7%) ter, po njihovem mnenju, lastni psihofizični ustroj (8,2%).

3 Kreativnost je čedalje bolj pretočna, a imajo umetnice oz. ustvarjalci od tega finančno najmanj. Posel pretočnih platform v Veliki Britaniji, denimo, prinaša eno milijardo funtov dobička letno, a od tega zgolj 13% dobijo glasbeniki, pa še to večinoma zgolj največje zvezde, ki imajo tudi najboljše pogodbe z omenjenimi servisi.