(Z)rasti …

V tem, da se Jani Moder (kitara) in Igor Matković (trobenta) sočasno povzpneta na isti oder, ni nič neobičajnega. Pravzaprav gre za že kar predvidljivo dejstvo, saj smo teh glasbenikov vajeni v tandemu; navsezadnje sta skupaj ustanovila založbo Modigo, pri kateri je izšla tudi ta koncertna izdaja Ground Rituals Live, in sicer v sodelovanju z bolj uveljavljeno založbo Klopotec. Manj samoumevno je, da sta se jima pridružila generacijsko in slogovno raznolika Jošt Drašler (kontrabas) ter Zlatko Kaučič (bobni in drugi predmeti). Vendar jih vse družijo bogate odrske izkušnje, in gotovo so prav te zaslužne za to, da je ta jazzovsko-improvizacijski kvartet, doslej na oder postavljen le nekajkrat in niti ne v vedno isti postavi, tako zanimiv. Vsi sodelujoči so namreč v kompozicije, ki jih gradijo družno, vnesli svoje videnje glasbenih ritualov, pri čemer so izhajali iz temeljitega poznavanja glasbene tradicije ter zavedanja, da k napredku vodi osvoboditev od omejujočih spon. K temu napeljuje tudi vizualna podoba, delo Maše Kozjek, ki v ospredje postavlja obrednost muziciranja, ritual izmenjevanja glasbenih zamisli in kolektivnost. Slednja je tako rekoč pogoj, da osnovna zamisel sploh (z)raste. /.../ V resnici pa se v njej odvije vse življenje, zato se kar sam od sebe ponuja sklep, da album Ground Rituals sledi naravnim zakonitostim, ki sprva vedno pretresejo in izkoreninijo vse obstoječe, da bi stvari postavile na novo, drugače ter nazadnje uravnovesile posamezne elemente. Moder, Matković, Drašler in Kaučič raziskujejo, vendar še prej kot to stopajo na pot k svetovom, katerim najbrž marsikdo niti ne pripisuje obstoja, kaj šele pomena.

Da kvartet stremi k razvoju, razberemo že iz uvodne skladbe The Promise of Spring, v kateri vodilno vlogo prevzame trobenta, medtem ko bobni dajejo čvrst ritem. Kitara občasno preseneti s svojimi vložki, vendar ne preveč, le toliko, da utrdi sloves dobro podkovanih in izkušenih glasbenikov, ki pod skupnim imenovalcem improvizacije v kompozicije, izvedene in posnete junija lani v Štali, klubu Gala Furlana, vnašajo najboljši del sebe. Večja presenečenja sledijo v Groundingu, ki zadržuje in podaljšuje napetost ter obet pričakovanja tega, kar se bo šele zgodilo. V tem primeru se trobenta znajde v vlogi pripovedovalca, vendar ne glasnega govornika, saj zasedba v ospredje postavlja vzdušje. Kitara zato zazveni kot nekakšen onostranski odziv na tostransko čaščenje izvajanja glasbe, ki je bilo v času snemanja tega koncerta vse prej kot nekaj vsakdanjega. Predvsem pa se nihče med njimi ne prepusti udobju, kajti ravno takrat, ko se nam kot poslušalcem zazdi, da smo morda ujeli glavno nit, nas s katerim od številnih obratov zavrtinčijo. Drugače je z Old Tale/Staro Basnijo, ki je poleg skladbe As Ice/Koled najbolj tradicionalno obarvana in v kateri se glasbeniki ciklično vračajo k posameznim motivom. V njej prvič v ospredje stopi tudi kontrabas. Gre za osrednjo in hkrati najbolj zamolklo točko, v kateri prevladuje igra melodike ter ritma, a tudi efektov in zvočnih tresljajev, medtem ko se linije posameznih inštrumentov ves čas elegantno prepletajo.

In se že v naslednji skladbi, Pulsar Snivat, začnejo umikati. Sodelujoči drug drugemu dajejo obilo prostora in z izjemo Zlatka, ki vstopi hipoma, odločno, brezkompromisno ostajajo skoraj pretirano nevsiljivi. V zadnjem delu se vendarle vživijo in razživijo, da se ob sklepni skladbi s povednim in simbolnim naslovov New Life mestoma zazdi, kot da se v njej pravzaprav nič ne zgodi. V resnici pa se v njej odvije vse življenje, zato se kar sam od sebe ponuja sklep, da album Ground Rituals sledi naravnim zakonitostim, ki sprva vedno pretresejo in izkoreninijo vse obstoječe, da bi stvari postavile na novo, drugače ter nazadnje uravnovesile posamezne elemente. Moder, Matković, Drašler in Kaučič raziskujejo, vendar še prej kot to stopajo na pot k svetovom, katerim najbrž marsikdo niti ne pripisuje obstoja, kaj šele pomena.