1. Filharmonični festival baročne glasbe 2015

Po novem letu se naša prestolnica »spremeni v tiho mesto, zavito v meglo in temo, pomladi in z njo veselja pa še od nikoder ...«. Slovenska filharmonija se je zato letos odločila zimske dni popestriti z razkošnimi zvoki baročne glasbe, »da se nam tokrat čakanje na svetle in tople dni ne bi zdelo predolgo«. To so besede umetniškega vodje 1. Filharmoničnega festivala baročne glasbe, oboista Mateja Šarca, ki se je tokrat prvič preizkusil kot dirigent Orkestra Slovenske filharmonije.

Namen festivala je jasen: dopolniti glasbeno dogajanje Ljubljane v ponovoletnem zatišju oziroma nameniti nekaj več pozornosti stari glasbi, ki jo v okviru abonmajev naših glasbenih inštitucij srečujemo redkeje, ji pa tradicionalno pripada pozornost dveh naših poletnih festivalov – SEVIQC-a in Festivala Radovljica. Sicer pa lahko v toku koncertne sezone staro glasbo že vrsto let slišimo tudi v sklopu cikla Sozvočja svetov v soorganizaciji Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije in Narodne galerije, uspešno se je prijel tudi cikel, pravzaprav abonma, Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu v soorganizaciji ansambla Musica cubicularis in ZRC SAZU-ja. Sedaj se jima tako pridružuje še Orkester Slovenske filharmonije. Da v Ljubljani obstaja specializirano občinstvo, ki si želi še in še stare glasbe, govori dejstvo, da iste obraze že vrsto let opažamo tako v Brežicah in Radovljici kot v Narodni galeriji in SAZU-ju, sedaj pa tudi v veliki dvorani Slovenske filharmonije, ki jo zlahka napolnijo. Našega apetita za staro glasbo torej ne bomo še tako zlahka nasitili.

1. Filharmonični festival baročne glasbe je bil zastavljen kot cikel treh koncertov, vsak z določeno tematiko ter posvečen enemu izmed velikih skladateljev poznega baroka, dobro znanih širšemu občinstvu.
Prvi koncert (9. 1.), posvečen opusu Georga Friedricha Händla, je bil naslovljen Nezvesta. Orkestru Slovenske filharmonije se je pridružila mezzosopranistka Barbara Kozelj, izvedli pa so izbor arij (Mi lusinga il dolce affetto, Verdi prati, Sta nell' Ircana pietrosa tana, Scherza infida in Dopo notte) in plesov iz oper Alcina in Ariodante ter nekaj inštrumentalnih del (Concerto grosso v B-duru HWV 313, Concerto grosso v d-molu HWV 328, Glasba za kraljevi ognjemet HWV 351). Kljub nekoliko masivnemu zvoku precej številnega orkestra, sestavljenega večinoma iz sodobnih (torej ne historičnih) glasbil je prevladal pozitiven vtis, predvsem zahvaljujoč solidnemu nastopu mezzosopranistke.

Drugi koncert (16. 1.) z naslovom Poročena je med drugim predvideval izvedbo dveh poročnih kantat Johanna Sebastiana Bacha v interpretaciji sopranistke Sally Sanford, vendar so morali zaradi solistkine bolezni spored spremeniti. Tako sta poleg predvidene komorne skupine, sestavljene iz članov Orkestra Slovenske filharmonije, kot solisti nastopili flavtist Aleš Kacjan, oboist Matej Šarc, violinist Janez Podlesek in čembalist Tomaž Sevšek. Spored je ostal v celoti posvečen Bachu; slišali smo Orkestralno suito št. 2 v h-molu BWV 1067, Koncert za oboo d' amore in violino v A-duru BWV 1055, Koncert za oboo in violino v c-molu BWV 1060 ter Brandenburški koncert št. 5 v D-duru BWV 1050. Kot izrazito individualna in spretna solista sta se izkazala Kacjan in Šarc, medtem ko je Podleskovo muziciranje pogosto kvarilo nekoliko okorno fraziranje, oprto na slogovno ne povsem korekten vibrato. Sevšek je kljub manjšim tehničnim lapsusom podal izjemno muzikalno in očarljivo interpretacijo famozne kadence Brandenburškega koncerta.

Tretji koncert (30. 1.), posvečen Georgu Philippu Telemannu, je nosil naslov Čudaška, kajti na spored so uvrstili dela programskega značaja, v katerih je skladatelj v želji po slikovitem opisovanju narave in človekovega vsakdana obilno posegal po glasbenih karikaturah in onomatopejah. Orkester Slovenske filharmonije je izvedel Uverturo k Slavnostnemu oratoriju ob 100-letnici hamburške admiralitete TWV 24:1, Suito »Alster« v F-duru TWV 55:F11, »Bizarno« suito v G-duru TWV 55:G2 ter Uverturo, združeno s tragikomično suito v D-duru TWV 55:D22. Orkester je pokazal zavidljivo raven muziciranja, pri katerem je impresivnost in pompoznost tuttija uravnovešalo razmeroma lahkotno in jasno fraziranje. Janez Podlesek se je kot solist predstavil v Koncertu za violino v A-duru, »Žabe«, TWV 51:A4. Kljub solidnemu nastopu bi si lahko privoščil več svobode (rubata) pri karikiranju svoje vloge »žabe«. Matej Šarc je kot solist nastopil v Koncertu za oboo v D-duru TWV51:D5 in kot spreten dirigent pri ostalih delih na sporedu.

Če povzamem: Orkester Slovenske filharmonije pod vodstvom Mateja Šarca je pokazal visoko tehnično in umetniško raven muziciranja. Vsekakor pa je treba opozoriti na dejstvo, da slišane interpretacije niso bile ravno v skladu s trendi, ki trenutno vladajo v svetu izvajalcev stare glasbe. Historična izvajalska praksa danes zahteva doslednejšo uporabo historičnih glasbil in manjše orkestrske zasedbe. Iz uporabe ustreznih glasbil bi potem izhajali slogovno korektnejši fraziranje, oblikovanje tona in sam zvočni (barvni in dinamični) učinek. Glede na danosti pa rezultate Orkestra Slovenske filharmonije vsekakor lahko označimo kot uspešne, čeprav je zven vseh treh koncertov vsakega poznavalca ali vsaj ljubitelja stare glasbe moral spomniti na izvedbe orkestrov iz 60-ih in 70-let preteklega stoletja.

In ravno v tem je kanček ironije: prvi Filharmonični festival baročne glasbe, leta 2015? Kljub temu da bi tovrstni festival moral obstajati v Ljubljani že vsaj četrt stoletja, to ni razlog, da bi današnji festival zvenel tako, kot bi bržkone zvenel pred tremi desetletji ... Kritika je seveda mišljena konstruktivno.
Sedaj naj vendarle zaključim s pohvalo: 1. Filharmonični festival baročne glasbe je pomembna pridobitev za glasbeno življenje Ljubljane. In sodeč po navdušenem odzivu številčno dobro zastopane publike, si drznem izraziti željo, da bi festival (cikel treh koncertov) v prihodnje prerasel v obsežnejši abonma Slovenske filharmonije.