13. BCMF - Majhen festival z velikim srcem

V idiličnem okolju Medane je potekal tridnevni festival Brda Contemporary Music Festival, na katerem smo lahko prisluhnili kar nekaj presežnim improviziranim nastopom domačih in tujih tako še  uveljavljajočih se kot tudi že izkušenih glasbenikov. Švedsko obarvani glasbeni delavnici sta vodila mojstra improvizacije Sofia Jernberg in Mats Gustafsson. In tako kot vedno, je tudi trinajsta edicija festivala odprla prostor še drugim umetnostim. Po prezgodnji smrti Boruta Bašina, enega od soorganizatorjev festivala Brda Contemporary Music Festival v Šmartnem, se je po desetih letih festival vrnil na svoje prvotno prizorišče, v staro kinodvorano v Medani. Obiskovalci in glasbeniki smo bili premika veseli, saj dvorana omogoča ušesom veliko bolj prijazno zvočno sliko. Zvok v njej je zaradi obilice lesa in težkih odrskih zaves toplejši in mehkejši, zvočnih odbojev v prostoru je ravno prav. Visoki in glasni toni se ne ojačajo dodatno, zato glasbenik lažje uporablja dinamični razpon svojega glasbila ali glasu, poslušalčeva ušesa pa lažje prenesejo tudi glasnejše muzike. Poleg tega košarkarsko igrišče pred dvorano med koncerti omogoča več prostora in prijetnejše druženje kot ozka ulica v Šmartnem. Delavnice, ki jih ponuja Brdo Contemporary Music Festival, so vedno dragocena izkušnja in glasbeniku dajo vpogled v način razmišljanja, filozofijo in delovni pristop improvizatorjev, ki krojijo sodobno improvizacijo, ter omogočajo spoznavanje različnih pristopov h glasbi. Gre za učne ure mojstrov, ki bi jih drugje drago plačali. V tem se BCMF močno razlikuje od komercialnih festivalov z dragimi vstopnicami. Razlikuje se tudi po tem, da ga pomagajo izpeljati Zlatkovi učenci, bobnarji in tolkalci, ki že vrsto let bogatijo slovenski glasbeni prostor. Poudariti je tudi treba, da je Zlatko z izborom nastopajočih letos ponovno poskrbel za uravnoteženo zastopanost spolov.

Prvi dan, v četrtek, se je ob 18.00 začel z Italijanom Francisom I., ki je bil napovedan kot DJ z elektroniko in trobento. Nastop sem zamudil, a se je raperski nastop zaradi dežja in prestavitve v dvorano ravno prav zavlekel, da sem ujel vsaj odprtje fotografske razstave. Letošnjo fotografsko razstavo je v bližnji spominski hiši Gradnika in Zorzuta pripravil slovenski fotograf Igor Petaros, na njej pa smo si lahko ogledali koncertne portrete domačih in tujih glasbenikov. V nagovoru občinstva je fotograf povedal, da ga je pri snovanju razstave navdihnila razprava o enakopravni zastopanosti obeh spolov v glasbi, svoje pa je doprinesel tudi galerist, ki mu je povedal, da običajno razstavljajo dela večjih formatov. Tako je s postavitvijo parov ženskega in moškega glasbenika ustvaril fotografske duete, kombinacija črno-bele in barvne fotografije pa je razstavo vizualno dodatno razgibala. Odprtje razstave je z zvokom podprl flavtist Massimo de Mattia. Dobre pol ure dolga improvizacija se je začela baročno razgibano, značilno za flavto, hitri in kratki toni so napolnili prostor. V drugem delu se je improvizacija prevesila v tišje in daljše tone ter raziskovala bogato razširjeno zvočnost flavte. 

Večerni del se je, kot vsak festivalski dan, začel ob osmi uri. Uvodni koncert sta izvedla Vid Drašler na bobnih in tolkalih ter Hannah Marshall iz Velike Britanije z violončelom. Vid in Hannah sta že igrala skupaj ob Vidovem gostovanju v Londonu. Dvorano sta napolnila z zvoki odlične neidiomatske improvizacije. Prisluhnili smo lahko izrednemu občutku glasbenikov za komunikacijo in dialog med inštrumentoma, ki je nastajal v trenutku. S hipnimi reakcijami sta iz svojih inštrumentov izvabila zvoke, ki so se sestavljali v zvočno sliko dveh mojstrov. Vid je svoje bobne in tolkala uporabljal za gnetenje zvočne gmote, Hannah pa svoj čelo tudi kot tolkalo. Zvočna slika je prehajala med razgibanimi izmenjavami in dronanjem. Edina omejitev dua je bila glasnost tolkal, na trenutke se je namreč zazdelo, da Vid s kontrolo glasnosti svojega igranja – v duhu ohranjanja enakovrednega dialoga – glasbe ne spusti docela z vajeti.

Naslednji je nastopil kvartet, ki ga sestavljajo Timi Vremec z električnim basom, Robi Erzetič z bobni in tolkali, Aleš Valentinčič z električno kitaro in Clarissa Durizotto s klarinetom in alt saksofonom. Timi je inovativen basist, ki pri igranju uporablja efekte in na svoje glasbilo igra s celim telesom, kar naredi njegov nastop še dodatno zanimiv. Kvartet je na odru deloval odlično. Bas in boben sta ustvarjala osnovo, katere kontrapunkt je bila kitara, Aleš pa je z veliko mero pozitivne energije in bolj klasičnimi jazz in blues prijemi nevsiljivo in zelo dobro vpeljeval svoje ideje, ki jih je kvartet izkoristil za razvijanje domiselne zvočne slike. Če je Vid v prejšnjem nastopu obzirno pazil na dinamiko dueta, si je Aleš vzel svobodo in občasno preglasil preostale člane skupine. Boben je deloval točno in odločno, dajal je pobude, ki jih je kvartet sprejemal, piko na i pa je s svojim definiranim in odločnim igranjem dala odlična alt saksofonistka Clarissa, ki je navdušila tudi z zvočno uporabo ustnika klarineta, kar je bil eden najboljših trenutkov nastopa. Spotaknil bi se le ob zvočno sliko kvarteta. Bas in kitara sta ob glasnejših delih izpadla iz zvočne slike, bas je mestoma deloval zadušeno, kar je verjetno posledica zvoka ojačevalca. Kljub vsemu je improvizirani nastop brez predpriprave navdušil in minil hitro. 

Prvi večer je zaključil Urban Kušar kvartet. Oder so si delili bobnar in tolkalec Urban Kušar, klarinetist in alt saksofonist Jure Boršič, alt saksofonist Tilen Lebar in tenor saksofonist Cene Resnik. Urban je eden zanimivejših slovenskih bobnarjev iz Kaučičeve šole, ki je polagoma razvil svoj stil, med drugim z uvajanjem zvočil lastne izdelave. Odlikujejo ga intenzivno in hitro igranje, presekano z nepredvidljivimi menjavami ritmov, dinamik in uporabo glasu. Tudi on igra svoj inštrument zelo telesno, kar da nastopu dodatno dimenzijo. V nastop je vstopil intenzivno in nepredvidljivo, saksofonistom je spretno narekoval ritem in jih vedno znova izzival z novimi in novimi glasbenimi nastavki. Vsi trije saksofonisti, vajeni improvizacije, so se lepo odzivali, vsak zvest svojemu stilu igranja, a z odprtimi ušesi za skupno glasbo. Tako je Cene v svojstveni maniri zelo očitno vstopal in izstopal v skupni prostor, se premikal po odru in izkoriščal zvočnost prostora. Tilen je zvočno bolj umirjen saksofonist, ki ga odlikujejo dolgi toni in mehkoba, zvoku kvarteta je tako dal širino mehkobe. Jure je prav tako ostal zvest sebi ter s hitrimi, mestoma glasnimi toni ustvarjal napetost. Za izvedbo je bil to zahteven koncert, saj so se inštrumenti občasno prekrivali in skrivali, se je pa z njim prvi večer zaključil res odlično. 

Petek se je tradicionalno začel z glasbeno delavnico pod mentorstvom švedskega gromoglasnega pihalca Matsa Gustafssona, o čemer bomo več povedali kasneje. Koncertno sceno je tega dne odprla danska alt saksofonistka Mette Rasmussen. Glasbenica je nastop začela odločno in glasno, z vso silovitostjo je z zvokom zapolnila dvorano, dolgi glasni toni so pritiskali na ušesne bobniče. Ko je Mette razpihala prostor, se je usedla na rob odra in nadaljevala z improvizacijo. V nadaljevanju se je igrala z dinamiko, prehajala med hitrimi in počasnimi toni ter pri tem ves čas ohranjala zbranost. Zdelo se je, da je vsak ton jasno postavljen točno tja, kamor sodi. Skladno z materialom, ki ga je igrala, se je gibala po prostoru in uporabljala zvočnost dvorane. Med nastopom je uporabljala glas, s katerim je nastop dobil presunljivo razsežnost. Nasploh je bil njen nastop posebna izkušnja in preizkušnja za ušesa. 

Nato sta oder zasedli prvi imeni slovenske vokalne improvizacije: Tea Vidmar in Irena Z. Tomažin, ki sem ju tokrat prvič videl nastopati kot duo. Začeli sta vsaka na svojem koncu, na robu odra. Iz svoje bogate glasovne zakladnice sta vlekli zvoke in z njimi ubrano komunicirali med seboj. Zvoki, nenavadni za človeško grlo, so se prepletali in dopolnjevali ter ustvarjali izvirno zvočno zgradbo. Nato sta se premaknili do mikrofonov, kjer sta izvedli tišje vokalne dele. S pihanjem, dihanjem, cmokanjem in drugimi tehnikami sta ustvarjali sebi lasten ritem. V tretjem delu nastopa sta se posvetili odkrivanju zvočnosti odra in dvorane, njuno premikanje po prostoru je postalo intenzivnejše, kar je dalo nastopu dodatno dinamiko. Tea in Irena sta nastop zaključili s sestopom z odra in počasnim umikom proti izhodu iz dvorane, kot da bi želeli povabiti občinstvo, da še samo odkrije svoje vokalne vrline, tam nekje zunaj. Nastop je potekal v sodelovanju z Zavodom Sploh in njegovim ciklom Razsrediščenja.

Sledil je nastop sodobne katalonske tolkalke Núrie Andorrà, ki je v svoj koncert vstopila silovito. Z intenzivnim praskanjem s tankimi lesenimi palčkami po opni bobna je ustvarila napetost, ki jo je stopnjevala in popuščala z dodajanjem palčk na opno, drgnjenjem gume ob bobnarsko opno, s klasičnim bobnanjem. Ob tem je dodatek palčk na opni ustvarjal dodatne zvoke, ki so razširili osnovno zvočno dimenzijo. Prvi del nastopa je dosegel vrhunec z brezkompromisnim škripanjem in ritmičnimi udarci z robom činele ob boben. V nadaljevanju se je nastop umiril, umetnica je nadaljevala z razkazovanjem svojega inovativnega raziskovanja zvoka tolkal. Preselila se je na kamniti ksilofon, katerega igranje je zaključila z uporabo frnikol. S temi se je nato vrnila k bobnu, kjer se je bobnenje počasi prevesilo v nežne zvoke kotalečih se frnikol po keramičnih posodicah. Nastop je bil zame popolno presenečenje festivala in odličen prikaz izvirnosti in predanosti.

Sledil je trio, ki je bil verjetno eden glavnih razlogov dobrega obiska petkovega večera. Alt saksofonistka Mette Rasmussen, bariton saksofonist in flavtist Mats Gustafsson ter kurator in idejni oče festivala, bobnar in tolkalec Zlatko Kaučič, so obetali silovit nastop svobodne improvizacije. Vsi trije so izkušeni glasbeniki, ki se ne bojijo vstopati v glasne sfere glasbe tukaj in zdaj. Trio se je gibal med zvočnimi izbruhi in repetitivnimi ritmičnimi nastavki, ki so razbremenili napetost, ki jo je trio gradil. Trio je pustil glasbi prosto pot, pri čemer je ta odpirala prostor za kratke duete, solo trenutke in tako odlično razkazala vso zvočno širino, ki jo trojica premore. Mette je s svojo silovitostjo in inovativnim igranjem na trenutke prevzemala pobudo, medtem ko je Mats dodajal nežnost s flavto. Oba sta med igranjem glasbo učinkovito dopolnjevala z uporabo glasu in razširjenih zvočnosti svojih inštrumentov. Zlatko je s svojo izkušenostjo prepoznaval potencial glasbe v trenutku in omogočal, da sta se soigralca lahko razigrala v vsej svoji bogati širini. Vsi trije so pokazali neomejen potencial zvočnosti svojih inštrumentov, tudi izven okvirov klasičnega in pričakovanega zvoka igranja. Vsekakor je bil to nastop, ki je upravičil pričakovanja, in občinstvo ga je nagradilo z bučnim aplavzom.

Tudi drugi večer je minil kar prehitro in nahranil glasbene improvizacije lačna ušesa še tako zahtevnega poslušalca. Zadnji, Boštjanov dan, posvečen očetu festivala Jazz Cerkno in velikemu ljubitelju glasbe, Boštjanu Cveku, se je začel z glasbeno delavnico švedske eksperimentalne vokalistke, improvizatorke in skladateljice Sofie Jernberg, ki ji je leta 2008 Švedska kraljeva akademija za glasbo podelila nagrado za jazz. Sofia je v enourni delavnici z udeleženci izvedla tri kompozicije Karlheinza Stockhausna iz zbirke petnajstih intuitivnih kompozicij Aus dem Sieben Tagen iz leta 1968 in sedmi odstavek The Great Learning Corneliusa Cardewa. Udeležence je spodbujala k izvirnosti in izstopu iz območja udobja, med delavnico pa je podelila tudi nekaj osebnih izkušenj iz svoje glasbene poti ter podarila pomen vaj vokalne improvizacije v sodelovanju z inštrumentalisti. 

Popoldne je zapolnila poezija Nazima Comunalea v spremljavi pihalca Flavia Zanuttinija ter poezija Vide Mokrin Pauer v spremljavi kitarista Aleksandra Arsova. Ob osmih je v dvorani nastopila Sofia Jernberg, ki je nastop začela s tradicionalno pesmijo afriškega izvora. Definiran in jasen glas je takoj pritegnil občinstvo. Pesem je Sofia nato počasi pretopila v improviziran nastop, v katerem je uporabila različne tehnike cmokanja, pihanja, zvokov iz grla in drugih nenavadnih zvokov, ki jih pri klasičnem vokalu ne slišimo pogosto, a so v improvizaciji nadvse dobrodošli in izvedbi podelijo širino. Pri tem je za tišje zvoke uporabljala tudi mikrofon, glasnejše pa je suvereno izvedla brez njega ter tako ustvarila uravnoteženo zvočno sliko. Poslušalci smo sami lahko zaznali njene bogate in dolgoletne izkušnje petja, improvizacije in nastopov, saj je bilo vse skupaj izvedeno nadvse lahkotno. V zadnjem delu se je vrnila k pesmi in izvedla klasično pesem v italijanščini. Po gromkem aplavzu je nastop v dodatku zaključila s kratko tradicionalno švedsko pesmijo.  

Za njo sta oder zasedla avstrijska pianistka Elisabeth Harnik in legenda improvizirane glasbe, v Berlinu živeči finski sopranski saksofonist Harri Sjöström. Ta je v svoji bogati glasbeni karieri nastopal s Cecilom Taylorjem, Derekom Baileyjem, Tristanom Honsingerjem, Evanom Parkerjem in mnogimi drugimi očeti improvizirane glasbe. Koncert je bil intenziven dialog med inštrumentalistoma. Zdelo se je, da ga vodi Elisabeth s svojim igranjem, morda na trenutke celo preveč, saj določene pobude, ki jih je ponudil Harri s svojim igranjem, niso prišle povsem do izraza. Kljub temu je improvizacija uspela in ponudila kar nekaj gurmanskih trenutkov za zahtevnega poslušalca. 

Zadnji nastop je kakor vsako leto ponudil vpogled v dvodnevno delo udeležencev delavnice z Matsom Gustafssonom. Udeleženci smo izvedli del Gustafssonove kompozicije Plugs Extended to Dror Feiler za Ensemble E. Delavnico je začel z nagovorom o tem, kaj zanj pomeni improvizirana svobodna glasba. Povedal je, da je to zanj politično dejanje, da gre za komunikacijo, razmišljanje s svojo glavo, za svobodo in upor proti poneumljanju potrošništva, za izstop iz načina življenja, ki uničuje svet in ljudi. Nato smo začeli igrati, pri čemer smo iskali kratke in jasne tone ter jih umeščali v tišino. Delali smo na poslušanju drugih in poudarjali pomen tišine v glasbi. Mats je povedal, da je nekoč v pesmi bral o popolnem zvoku, o zvoku snega, ki pada na sneg. Igrali smo duete v krogu, spoznavali razliko med lažno uvidevnostjo in zavestnim, odgovornim vstopom v glasbo. Pomagali smo si z vajami iz knjige Search perfect britanskega tolkalca Johna Stevensa. Ob koncu prvega dneva nam je predstavil kompozicijo, ki smo jo zdaj na nastopu odigrali. Pokazal nam je znake, s katerimi je dirigiral, in nas pozval, naj vsak izmed nas poišče tradicionalno melodijo ali pesem, ki je vplivala nanj. Drugi dan smo začeli z vajo znakov in jim pričeli slediti z igranjem. Kljub temu da je bila skupina dvajsetih glasbenikov kar zajetna, je bila koncentracija velika. Dihali smo enotno in nihče ni bil pri igranju izgubljen. Po vaji smo se pogovarjali o zvoku prostora in postavitvi na odru. Ob tem nam je povedal anekdoto s tonske vaje s Petrom Brötzmanom. Peter je na oder največkrat stopil namrgoden, iz žepa je vzel pipec in z njim začel praskati po jezičku saksofona, nasploh je s svojo pojavo deloval strašljivo. Nato je inštrument prislonil k ustom in izstrelil silovit rafal po prostoru. V tem trenutku se je napetost v prostoru tako zgostila, da so, kot se je tudi zgodilo, ljudje v solzah zapuščali prostor. S tem je Brötzman le preizkušal akustiko prostora in dal vedeti, kdo je šef odra. 

Delavnice, ki jih ponuja Brdo Contemporary Music Festival, so vedno dragocena izkušnja in glasbeniku dajo vpogled v način razmišljanja, filozofijo in delovni pristop improvizatorjev, ki krojijo sodobno improvizacijo, ter omogočajo spoznavanje različnih pristopov h glasbi. Gre za učne ure mojstrov, ki bi jih drugje drago plačali. V tem se BCMF močno razlikuje od komercialnih festivalov z dragimi vstopnicami. Razlikuje se tudi po tem, da ga pomagajo izpeljati Zlatkovi učenci, bobnarji in tolkalci, ki že vrsto let bogatijo slovenski glasbeni prostor. Poudariti je tudi treba, da je Zlatko z izborom nastopajočih letos ponovno poskrbel za uravnoteženo zastopanost spolov. 

Vendar vse le ni idealno, saj glasbeniki tako kot v večini držav po svetu od glasbene improvizacije ne morejo živeti in plačati vsakodnevnih računov. Tovrstni dogodki so zanje finančni obliž, kljub temu da so vrhunski in idealistično zrejo v prihodnost, kjer poteka enakovredna komunikacija, kjer zna vsak strpno prisluhniti sebi in drugim. Le želimo si lahko, da bi bilo več Zlatkov, več tovrstnih dogodkov, več podpore družbe in države glasbenikom ter tovrstnim dogodkom, ki raziskujejo meje umetnosti in odpirajo prostor za strpnejšo prihodnost. A to je že vsebina za kak drug prispevek.