13. Flores Musicae 2023

Festival srednjeveške in renesančne glasbe, sprva znan pod imenom Dnevi stare glasbe, je letos potekal trinajsto leto. Festivalske sporede si je znova zamislil Bor Zuljan, v Švici živeči slovenski kitarist in lutnjist ter dolgoletni umetniški vodja festivala, ki ga organizira Kulturni dom Nova Gorica. Kot je izpostavil Zuljan, je rdeča nit letošnjih koncertov viola da gamba, godalo, katerega začetki segajo v srednji vek in ki je odigralo pomembno vlogo v glasbi renesanse in baroka. Violo da gambo je bilo moč slišati in videti na treh od petih koncertov, medtem ko sta ostala dva gostila violi sorodni glasbili, vielo in nikelharfo. Vsako leto bolj obiskani koncerti festivala Flores musicae dokazujejo njegovo umetniško kakovost ter pričajo o tem, da si občinstvu želi sporede, kakršnim običajno ne more prisluhniti v sklopu abonmajev lokalnih in državnih glasbenih inštitucij. S tem Kulturni dom Nova Gorica opravlja pomembno in v našem prostoru skoraj enkratno poslanstvo. Obiskovalci festivala prihajajo z obeh strani slovensko-italijanske meje in zajemajo vse generacije. Opazen je velik odstotek mlajših ljubiteljev kakovostne glasbe, kar nakazuje lepo prihodnost produkcije klasične glasbe, vsaj na Goriškem.

Otvoritev letošnjih Flores Musicae je občinstvo privabila v cerkev Marijinega oznanjenja na Kostanjevici nad (Novo) Gorico, ki ji domačini rečejo kar kapela. Večni dom zadnjega francoskega kralja iz družine Bourbon in dom enkratno lepih vrtnic burbonk, je s svojo zgodovinsko avro in mirnim, od mesta ravno dovolj odmaknjenim ambientom ponudil idealno vzdušje za začetek festivala. Spored so pripravile članice zasedbe Sollazzo Ensemble, ki se že skoraj desetletje posvečajo izvajanju srednjeveške in zgodnjerenesančne glasbe. Anna Danilevskaja vodi ansambel in igra na vielo, značilno srednjeveško godalo, na katerem je virtuozinja tudi Filipa Meneses, v preplet melodij pa se vključuje glas Marie Théoleyre kot nepogrešljive interpretke šansonov francoske renesanse. Spored so sestavile iz del štirih glasbenikov, ki jim je usoda namenila isto fizično oviro, slepoto, in tudi naklonjenost iste muze, Evterpe. Prvo polovico koncerta so posvetile glasbi, ki sta jo poznala in izvajala Jehan Ferrandes in Jehan de Cordoval. Slepa virtuoza na vieli sta se z rojstnega Iberskega polotoka skupaj preselila na burgundski dvor in tam močno zaznamovala glasbeno življenje sredi 15. stoletja. Dvojico slepih virtuozov sta nasledila prav tako slepa in enako nadarjena sinova Jehana Ferrandesa, Johannes in Carolus. Prefinjeno lahkoten, toplo barvit, svilen zven viele, te izjemno priljubljene predhodnice viole da gamba iz pozne renesanse in zgodnjega baroka, je napolnil tišino in poltemo ene najlepših cerkva na Goriškem. Nadgradil ga je gibčni in gladki sopran Marie Théoleyre, ki je renesančne šansone podala izjemno nežno in komunikativno. Glasba Guillauma Dufayja, Gillesa Binchoisa, Johannesa Ockeghema, Alexandra Agricole in Jacoba Obrechta je bila v izvedbi izvrstnih glasbenic tako živa, povedna in barvita, da je vsakemu obiskovalcu tokratnega koncerta moralo biti jasno: človek ne vidi le z očmi, ampak tudi z ušesi in, kar je morda še pomembnejše, z dušo.

Dvorana gradu Kromberk je prostor, v sproščenem vzdušju katerega je kar najbolj pristno zvenel spored drugega koncerta letošnjega festivala Flores Musicae. Predstavila sta se izvrstna glasbenika, ki sta slovenskim ljubiteljem stare glasbe zagotovo že znana. Gambist in čembalist Domen Marinčič je umetniški vodja Festivala Radovljica, ki je letos doživel že enainštirideseto edicijo in ki poleg tega že trinajsto leto oblikuje cikel Harmonia concertans v Ljubljani. Tokrat je nastopil ob britanskem virtuozu na lutnji, Samu Chapmanu, ki je že večkrat gostoval tako v Radovljici kot v Ljubljani. Kot je pred začetkom muziciranja pojasnil Marinčič, večina skladb s sporeda ni bila prvotno namenjena izvajanju na violi da gamba, a to ne pomeni, da v času svojega nastanka po njih ni posegel kakšen gambist. Prirejanje skladb za zasedbe, različne od izvirne, je bila dokaj pogosta v baročni izvajalski praksi. To prakso je Marinčič oživel tako, da je večino skladb s tokratnega sporeda sam priredil za violo da gamba. K pristnemu vzdušju je pripomoglo tudi dejstvo, da Marinčič igra na originalno glasbilo, ki ga je okrog leta 1740 v Leipzigu izdelal sloviti Johann Christian Hoffman, ki je nekaj glasbil izdelal za samega Johanna Sebastiana Bacha. V spored sta glasbenika vključila dela Ignazia Albertinija, Johna Blowa, Angela Micheleja Bartolottija, Nicole Matteisa, Giuseppeja Colombija in nekaj sklad neznanega avtorja iz zvezka z naslovom Raitknechet iz leta 1692, ki se je ohranil v Ljubljani. Domen Marinčič in Sam Chapman sta s slogovno izrazitimi, žlahtno muzikalnimi in povednimi interpretacijami del manj znanih ustvarjalcev zrelega baroka ponazorila slogovno pestrost tedanje umetne glasbe. Še bolj kot z antološkim ali izobraževalnim duhom pa je bil dogodek prežet s plemenitejšim namenom: poleg strun svojih glasbil sta glasbenika zbudila strune, ki zavibrirajo globoko v notranjščini poslušalca, izpostavljenega intimni izkušnji vrhunske glasbe.

Cerkvica sv. Mihaela v Šmihelu je stavba skromnih dimenzij, a polna umetnin. V tem kraju preproste ljudske pobožnosti, kjer še vedno diši po srednjem veku, je nastopila Italijanka Giovanna Baviera, pevka, ki se sama spremlja na violi da gamba. Petje ob lastni spremljavi, bodisi na lutnji, harfi ali violi da gamba, je v času renesanse veljalo za enega najplemenitejših načinov muziciranja. Umetnica redkih sposobnosti in izjemne muzikalnosti je sestavila pester spored, v katerega je vključila tako dela italijanske, franko-flamske in angleške renesanse kot tudi sodobnih skladateljev. Dela Pierra Regnaulta Sandrina, Giulia Caccinija in Tobiasa Huma je podala s skoraj teatralno povednostjo ter prožni in ekspresivni sopran pospremila z dodelano, glasu enakovredno večglasno spremljavo. Izvedla je tudi cikel treh pesmi na besedila italijanske renesančne pevke, pesnice in filozofinje Tarquinie Molza, ki jih je s slogovno mešanico renesančne, vzhodnoevropske ljudske in sodobne popularne glasbe uglasbil pevec, skladatelj in pesnik Simon MacHale (1981). Avstrijska skladateljica Eva Reiter (1976), ki je tudi izvajalka na violi da gamba in kljunasti flavti, je za glas, orglice in preparirano violo da gamba ustvarila skladbo Such dimmest light as never, ki nagovarja s sodobnim, občasno atonalnim glasbenim jezikom. Skladateljičino intimno poznavanje viole da gamba se je odrazilo pri uporabi nekaterih neklasičnih tehničnih prijemov na tem glasbilu (npr. glissandi in flažoleti). Sorodno nazalen zven orglic je uporabila pri širitvi barvne lestvice zgodovinskega godala, vokalnemu partu pa je namenila skokovito, a izjemno izrazno melodijo, ki se je občasno prelivala v šepet. Italijanska virtuozinja je delo predstavila v najboljši možni luči, z dovršeno tehniko, preglednim in izraznim fraziranjem mu je nadela visoko umetniško vrednost. Skromna, iskrena in enkratno navdihnjena glasbenica nas je z izvrstnim koncertom, katerega vtis bo trajno spremljal obiskovalce, pospremila v dan, v katerem se nam je obetal še en koncert v sklopu festivala Flores musicae.

Flores musicae ni zgolj festival stare glasbe, čeravno je ta v središču. Umetniški vodja festivala, Bor Zuljan, sporede izbira tako, da glasbi srednjega veka, renesanse in baroka rad pridružuje sporede, ki se navezujejo na te zgodovinske sloge bodisi z zornega kota sodobne, v našem času živeče glasbene prakse bodisi skozi primerjavo nekdanjih glasbenih praks Evrope z glasbami neevropskih kultur. Srečanje s perzijsko glasbo je bilo napovedano za sklepni dogodek festivala, četrti koncert pa je priredila italijanska zasedba Kind of Satie. Tričlansko zasedbo tvorijo gambist Paolo Pandolfo, pianist in akordeonist Michelangelo Ronaldi ter trobentač Andrea Pandolfo. Vsi so v roke vzeli tudi različna druga glasbila, takšna, ki jih ne slišimo pogosto, na primer klavir-igračo, ki zveni podobno kot zvončki, ali krilovko, katere zven je nekje na pol poti med trobento in francoskim rogom. Spored so dopolnili s pripovedovanjem, oblikovali pa so ga v duhu skupnega občudovanja izvirne glasbe in nenavadnih zapiskov briljantnega ekscentrika francoskega fin de siècla, Erika Satieja. V mali dvorani novogoriškega Kulturnega doma nas je ovila žametna mehkoba glasbe, nežno, nostalgično vzdušje, ponekod začinjeno s kontrastnimi, živahnejšimi intermezzi, pa je obudilo asociacije na glasbo Astorja Piazzolle. Spored je nastal po naročilu in je bil prvič izveden v tržaškem gledališču Teatro Miela leta 2016. Glasbeniki so k projektu pristopili ne le kot izvajalci, ampak tudi kot avtorji, pri čemer so navdih in občasno tudi glasbeni material črpali iz del Erika Satieja ter opusa Marina Maraisa, velikega baročnega virtuoza na violi da gamba. Glasbo so dopolnili s citati iz različnih Satiejevih zapiskov in opomb, ki jih je rad zapisoval v svoje partiture. V njih so na neposreden, včasih humoren, pogosto provokativen način ujeti nazori umetnika, ki se je upiral konvencijam družbe, znotraj katere je živel. Glasbeniki so s pestrim in nepredvidljivim sporedom želeli prisotne spodbuditi k premisleku o vlogi glasbe oziroma umetnosti na splošno v današnjem svetu, v katerem med družbenimi, političnimi, ekonomskimi in ekološkimi krizami izgubljamo tla pod nogami, podobno kot jih je dobro stoletje pred nami izgubljal Satie in pri tem občutja izražal v svojih delih. Pozornost so pritegnili z osebnim stikom in ne s kričanjem po zvočnikih, namesto z glasno retoriko so nas nagovorili s šepetom in z mehkobo zvoka postregli ostro vsebino.

Sezona festivala Flores musicae ne bi bila popolna brez obiska Goriških brd. Za sklepni dogodek letošnjega festivala smo se zbrali v dvorani graščine v Vipolžah. Dogodek v priljubljenem koncertnem prizorišču, ki so ga oblikovale glasbenice in glasbeniki iz Irana, Italije in Slovenije, je kot svež veter z vzhoda na Goriško prinesel glasbo daljne Perzije. S tem je umetniški vodja razširil koncept festivala, v središču katerega je evropska stara glasba. Kombinacija vokala tako s sodobnimi kot tudi zgodovinskimi in ljudskimi glasbili je ustvarila enkratno zlitje barv in značajev različnih glasbenih tradicij. Iranska pevka Haleh Seyfizadeh je nastopila ob kitaristki Golfam Khayam, pridružila pa sta se jima Bor Zuljan na lutnji, najbolj priljubljenem glasbilu evropske renesanse, in italijanski violinist in skladatelj Marco Ambrosini, ki igra na nikelharfo, različico violine z gumbi oziroma klaviaturno violino, ki je srednjeveškega izvora, danes pa nanjo še občasno naletimo v ljudski in klasični glasbi evropskega Severa, predvsem Švedske. Iranska skladateljica in kitaristka Golfam Khayam je snovalka sporeda, na katerem so njene glasbene stvaritve, uglasbitve besedil sodobnih iranskih (Fazel Nazari, Nosrat Rahmani, Ahmad Shamlou) in srednjeveških perzijskih (Saadi, Šariaar) pesnikov. Njihova besedila je navdihnjena umetnica opremila z glasbo, ki se slogovno skoraj v celoti naslanja na ljudsko tradicijo starodavne Perzije oziroma današnjega Irana, z le nekaj zahodnjaškimi »kantavtorskimi« prijemi. Slogovne vzporednice in sorodnost izraznih sredstev je našla med folklornim glasbenim izročilom svoje domovine in klasično glasbo evropske renesanse, zato ne preseneča zlitje dveh tradicij v enem sporedu. Pri oživljanju te glasbe se ji pridružuje vsestranska pevka Haleh Seyfizadeh, ki izhaja iz avtohtone iranske tradicije ljudskega muziciranja. S svojim gibčnim glasom in iskreno ponotranjenimi interpretacijami je dala novemu, avtorskemu repertoarju poudarjeno ljudski značaj ter mu s tem nadela pričevalnost, s kakršno lahko poslušalce nagovori le pristna ljudska glasba (v nasprotju s tisto, ki jo včasih upravičeno imenujemo »umetna glasba«). Zaradi prej omenjene sorodnosti in kompatibilnosti tradicionalne iranske in klasične renesančne glasbe je bila prisotnost dveh evropskih klasičnih glasbenikov ne le upravičena, ampak naravnost dobrodošla. Bor Zuljan in Marco Ambrosini sta zven svojih glasbil organsko vpletla v tkivo skladb Golfam Khayam, ki so bile prav za to priložnost primerno prirejene. Spored je bil oblikovan kot natančno izdelan scenarij, s katerim so umetniki neposredno nagovorili občinstvo. Intimna, z močnimi čustvi prežeta glasba je kot neustavljiva voda prodirala v vsak kotiček duše, beseda pa je tekla o večnih občečloveških temah bolečine in ljubezni.

Vsako leto bolj obiskani koncerti festivala Flores musicae dokazujejo njegovo umetniško kakovost ter pričajo o tem, da si občinstvu želi sporede, kakršnim običajno ne more prisluhniti v sklopu abonmajev lokalnih in državnih glasbenih inštitucij. S tem Kulturni dom Nova Gorica opravlja pomembno in v našem prostoru skoraj enkratno poslanstvo. Obiskovalci festivala prihajajo z obeh strani slovensko-italijanske meje in zajemajo vse generacije. Opazen je velik odstotek mlajših ljubiteljev kakovostne glasbe, kar nakazuje lepo prihodnost produkcije klasične glasbe, vsaj na Goriškem.