21. Kantfest: Novi kantavtorski glasovi

Kantavtorjev ne bi bilo brez kantavtorjev. Zvrst ostaja alternativna, njeno glavno občinstvo so sladokusci, ki so pogosto sami kantavtorji. Ti ne ustvarjajo za množice, da bi polnili Stožice in žepe, ampak v prvi vrsti zase, iz zvestobe svoji poetiki. Poleg tega kantavtorsko sceno pri življenju ohranjajo predvsem oni sami in redki zanesenjaki, ki so vanjo že dalj časa vpeti in se jim jo zdi pomembno podpirati. Kljub nihanjem in zagatam glasbenega trga trdoživost Kantfesta dokazuje, da kantavtorstvu ne grozi izumrtje. Dokler bodo umetniki v spoju pristne besede in glasbe iskali svoj izraz, tako dolgo bodo nastajali kantavtorji,  Peter Andrej pa jih bo z ekipo iskal po zakotjih in jim pomagal zasijati.

Eden najbolj zanesenjaških je Peter Andrej, alfa in omega našega največjega kantavtorskega dogodka, Kantfesta, ki v Ruše, tokrat v dvorano Zavoda Rast Ruše, vsako leto uspe priklicati najzanimivejše domače in tuje ustvarjalce, da se v tekmovalnem delu pomerijo za nagradne kante, pokažejo svetu, kaj počnejo, in se povežejo s kolegi. Radio Prvi koncert posname, zlata kanta se predstavi v oddaji Prva vrsta, izda se single in vsi nagrajenci dobijo honoriran nastop, medijsko pozornost, reference in izkušnje. Vzdušje je domačno, kot bi se dobili stari prijatelji, kar mnogi zares so, in za nastopajoče je poskrbljeno kraljevsko.

Letošnjo zlato kanto je 11. avgusta žirija v sestavi Teje Klobčar, Jureta Potokarja, Adija Smolarja in Urške Čop Šmajgert (pri izboru sta sodelovala še Gregor Bauman in Jani Kovačič) podelila reperju Matjažu Verčiču (Wera Bestrd). Nabrita družbenokritična jezikanja je pobratil s pristnim odnosom z občinstvom, kar ga je takoj postavilo nekaj stopničk nad tiste, ki so morda imeli zanimivejšo glasbo, a manj učinkovito komunikacijo. Bronasto kanto si je prislužil Boštjan Pertinač, spreten in duhovit pripovedovalec z narečjem zabeljenih človeških zgodb v duhu italijanskih tradicij. Srebrne kante niso podelili zaradi večjega števila tujejezičnih pesmi. Nagrado Silence Fiction za tujejezičnega izvajalca je dobil Zagrebčan Vedran Ivorek, ki je s svojim melosom razgibal zvočno paleto, vox populi pa je pripadel Meti Demšar Goljevšček z bolj šansonjerskim patosom ob klavirju in violončelu. Poleg nagrajencev so nastopili še Jernej Mažgon – Jerry z domotožno liriko, Monika Kostanjevec s prepričljivo odpetimi, a bolj popovskimi pesmimi v angleščini, Rečan Mihael Arčon – Archangel z rockovsko intenziteto in prigodniški Primorci Tomo’s. Prejemnike nagrad bomo nedvomno še srečevali, za začetek 17. avgusta, ko bodo v Letnem gledališču Ruše nastopili pred Zoranom Predinom, Kantfest pa je izpolnil svoje poslanstvo: na plan zvabiti sveže kantavtorske glasove. Kajti »bisera ne najdeš na asfaltni ulici, najdeš ga v kakem zakotju, skritega nekje v blatu,« pravi Peter Andrej. Da zasije, se moraš pomatrati. 

Financiranje festivala je treba zagotoviti vsako leto znova, sredstva pa ne omogočajo megalomanske produkcije, zato pri organizaciji vztrajajo pri gurmanski finti in raje kot s kvantiteto postrežejo s kvaliteto. Taktika se izplača. Kljub minimalističnemu formatu je bila v Rušah ovenčana cela plejada izvirnih umetnikov, ki vsak po svoje začinjajo slovenski glasbeni meni, od Tadeja Vesenjaka in Roberta Petana do Sandre Erpe in dua 3:rma. 

Bi pa bile dobrodošle kakšne prevetritve. Glavne nagrade bi lahko odprli za tujejezične izvajalce, pri čemer bi se dalo poangleženju še naprej upirati z dodatnimi točkami za izvajanje v maternem jeziku. Po zgledu novosadskega Taktfesta bi bilo v okviru tekmovanja zanimivo pripraviti kakšne kompozicijske izzive, ki bi kantavtorje izbezali iz con udobja. Medtem bi z bolj proaktivno prisotnostjo na družabnih omrežjih laže prišli do mlajših generacij, ki imajo kaj pokazati, a ne vedo za izjemno tradicijo Kantfesta. 

Toda ambicije, ki jih ne manjka, so pogojene s kapacitetami. Peter Andrej festival postavi tako rekoč lastnoročno, zunaj velikih inštitucij. »Pero je inštitucija,« pripomni Teja Klobčar, ki vodi tudi kantavtorsko oddajo Pesem v žepu na Radiu Prvi. Vzdrževanje takšnega festivala v trenutnih razmerah ni samoumevno, tako da je svojevrsten čudež, da je v času, ko so propadli številni večji, Kantfest zdržal kar enaindvajset izdaj. »Saj ne morem verjeti, da je enaindvajset,« doda Peter Andrej. »Mi smo to začeli delat, ker nam je bilo dovolj, da nismo imeli festivala.« Sam menim, da bi ga ravno zato, ker je festival zrastel iz scene, morali bolj podpreti še kantavtorji sami, zlasti tisti iz mlajših generacij. Letos se je zglasil stari znanec Boštjan Narat, v splošnem pa vsak ustvarja kot otoček zase. Individualizem bi bilo treba preseči in se povezati, da bomo lahko zastopali in gojili svojo zvrst. Veliko je pomenil obisk Alenke Gotar z Ministrstva za kulturo, ki je pokazal, da alternativni ustvarjalci na periferijah za inštitucije niso samo številke na formularjih, temveč sogovorniki pri oblikovanju kulturne krajine.

Kljub nihanjem in zagatam glasbenega trga trdoživost Kantfesta dokazuje, da kantavtorstvu ne grozi izumrtje. Dokler bodo umetniki v spoju pristne besede in glasbe iskali svoj izraz, tako dolgo bodo nastajali kantavtorji, Peter Andrej pa jih bo z ekipo iskal po zakotjih in jim pomagal zasijati.