57. Ljubljana Jazz festival

57. edicija ljubljanskega jazz festivala nam je ponovno ponudila jazz v vsej njegovi sodobni raznolikosti: prežemale so se različne estetike jazzovske godbe iz prejšnjega stoletja, tradicija se je družila z jazzovsko avantgardo in se soočila s klasično in popularno glasbo. Programsko osišče festivala, ki sta ga znova zasnovala Bogdan Benigar in Portugalec Pedro Costa, vodja jazzovske založbe Clean Feed, je bilo v raznoterih zvenih jazzovskega klavirja, in to tako v formatu klasičnih jazzovskih zasedb kot tudi v solističnih recitalih. Drugi fokus se je dotaknil sodobno jazzovskih in improvizatorskih snovanj v Franciji, medtem ko so bila tretje osišče snemanja nekaterih sodelujočih ustvarjalcev s festivala, ki bodo izšla v seriji Ljubljana Jazz Series pri založbi Clean Feed. V ta okvir so ponovno vstopili tudi domači ustvarjalci: Igor Matkovič s kvartetom, pozavnist in elektronski glasbenik Žiga Murko, strunar Samo Šalamon ter pianistka Kaja Draksler, ta kar v dveh zasedbah. Tokratni festival se je odvijal v različnih dvoranah Cankarjevega doma in v njegovi okolici, z novim prizoriščem na odprtem, kjer so se mešali zvoki ulice, šum oštarijskih debat in predvsem solistični recitali, ki pa so kljub takemu bolj sproščenemu in odprtemu ozračju ostajali izrazno bogati in vabeče intimni, vsaj če se je poslušalec pustil prepričati glasbi. Mi smo se udeležili četrtkovega, petkovega in sobotnega večera.

Četrtek

Četrtkov večer se je začel z domačim kitaristom Samom Šalamonom. Šalamon je na festivalu predstavil svoj novi mednarodni sekstet z zahtevnimi kompozicijami, napisanimi prav za to zasedbo, ki pa so vseeno dovolj prepustne za izstop posamičnih zvočnih govoric glasbenikov. Značilni Šalamonovi tonski arpeggii in redkejši izstopi v bolj rezko, distorzirano zvočnost so bili neke vrste jedro, ki sta ga zvensko, melodično in s prepihovanji plemenitila pihalca Achille Succi na basovskem klarinetu in Julian Argüelles na tenorskem saksofonu, raznoroden poliritmični in zvenski okvir pa so odlično dodali bobnarja Roberto Dani in Christian Lillinger ter basist Pascal Niggenkemper. Šalamonove suite nosijo ime po različnih barvah; in ravno zvočna »barvna paleta« ter poliritmičnost seksteta, razpeti med melodičnostjo, atonalnostjo in abstraktnostjo, sta ponudili eno najrazburljivejših in zahtevnejših izkušenj Šalamonove glasbe do tega trenutka. Vodja seksteta deluje v tej glasbi nevsiljivo, hkrati pa v podtonu več čas vleče vodilne niti razvejanih zvočnih tokov, razdrobljenih po obrobju jazzovskih fraziranj, svobodnih improvizacijskih izletov in kompleksnih kompozicijskih rešitev.

Sledila je ameriška zvezdniška zasedba Equality, ki jo ob vodji, bobnarju Nasheetu Waitsu, sestavljajo saksofonist Darius Jones, pianist Abel Marcel Calderon Arias in basist Mark Helias. Ekipa se je s čvrstim skupinskim zvokom in navdahnjenimi improvizacijami podala v sodobno branje tradicije bebopa in hardbopa, oplemenitenega z izkušnjo jazzovskih svobodnjaštev. Podlaga teh improvizacij ni v tolikšni meri harmonsko ogrodje, pač pa bolj kroženje okoli nosilnih rifov, ki jih posamezni člani členijo in mojstrsko vnašajo v dinamično glasbeno govorico, razpeto med vihravostjo in intenzivnostjo, ter v prefinjen, čustveni lirizem. Izstopal je saksofonist Darius Jones z mogočnim, a prefinjenim zvenom altovskega saksofona, ki se giblje od zvočnih raziskovanj do duhovno navdahnjenega zvena in silovitosti, medtem ko je kvartet z gosto in prožno ritmično govorico suvereno vodil Nasheet Waits. Kvartet je predstavil lastne skladbe in skladbo Waitsovega mentorja Andrewa Hilla. Sledil je solističen klavirski recital poljskega pianista Marcina Maseckega, ki nas je na prostem s starim in majavim pianinom duhovito in z izvajalsko vehemenco popeljal v zven zgodnjega ragtima na krilih glasbe pionirja Jamesa P. Johnsona. Čeprav bi nastop lahko označili za izlet v preteklost, je Masecki zgodovinsko tvarino te klavirske glasbe interpretativno razbil in jo izvajalsko oplemenitil z lastnim pristopom in zvenom, ki je deloval dovolj suvereno, da celota ni izpadla kot lahen predah pred naslednjim koncertom. Zaključek četrtkovega večera je v Klubu Cankarjevega doma pripadel francoski zasedbi Supersonic pod vodstvom karizmatičnega pihalca in vokalista Thomasa De Pourqueryja. Supersonic izvaja glasbo Suna Raja, pokojnega ameriškega pianista in vodje zasedbe Arkestra. Pourquery ob čvrsti ritem sekciji, pianistu in klaviaturistu ter spremljavi pihalca in trobilca Rajevo glasbo izvorno bigbandovske širine zgosti v izrazitejši format pesmi ter ji da kompaktnejše ogrodje, ki se napaja v izkušnji tršega funka in rocka, ne da bi pri tem trpela improvizatorska agilnost. Četrtkov večer se je tako končal v navdihu in kozmičnih višavah prav takšnega jazza.

Petek

Visoka pričakovanja, kar zadeva zasedbo, ki je v Linhartovi dvorani pognala v tek petkov cikel koncertov, je postavil kar sam organizator. Zapisal je, da se Dark Tree (DT 02, 2012), prvenec tria En-Corps, ki ga sestavljajo pianistka Eve Risser, kontrabasist Benjamin Duboc in bobnar Edward Perraud, ne umešča le med kultne albume jazzovskega klavirskega tria, pač pa med najboljše jazzovske albume vseh časov. Ta laskavi hvalospev pa zasedbe ni obremenil; ravno nasprotno, prisluhnili smo odličnemu setu improvizirane muzike, ki je v dinamičnem loku pletla mrežo subtilnih mediger članov zasedbe. Napeti izbruhi so bili rezultat izrazite ritmike, nasičenosti glasbene teksture in izjemne medsebojne povezanosti glasbenikov. Perraud je briljiral na činelah v iskanju širokega spektra tolkalskih odtenkov, sofisticirana Eva Risser pa je z odmerjeno pianistično igro kontrabasistu Dubocu omogočila, da se je prosto sprehajal med različnimi registri inštrumenta in ustvarjal gibke podlage za širok ustvarjalni izraz vseh treh. Nato je na odru En-Corps zamenjala zasedba Igor Matković Quintet, ki jo ob trobentaču Igorju Matkoviću sestavljajo še Jani Moder na kitari, Milko Lazar na koncertnem in električnem klavirju, kontrabasist Jošt Drašler ter Bojan Krhlanko na bobnih in elektroniki. Kvintet je v živo premierno predstavil pravkar izdano ploščo State of Ku (ZKP RTV, 2016). Že nabor sodelujočih glasbenikov kaže, da želi Matković narediti preskok v polje kompleksnejših kompozicij in drznejšega prepleta intervencij raznolikih glasbenih profilov. Članom zasedbe se je posrečilo, da so unovčili svoj muzični pečat in hkrati ustvarili kompaktno glasbeno celoto, ki pa vseeno pušča dovolj prostora za bodoče razvijanje skupinske igre. Koristili bi ji zlasti sproščenost izvajalcev ter tvornejša komunikacija med njimi. Pred selitvijo v Klub Cankarjevega doma je občinstvo na vrtu pričakal Žiga Murko. Predstavil je novi album Nautilus (ZARŠ, 2016), izdan prav na dan koncerta, ob tem pa še serijo skladb, ki so izšle pod naslovi različnih njegovih plošč, izdanih tudi v Nemčiji in ZDA. Neumorni Murko s svojim neprestanim komponiranjem in izdajanjem albumov dokazuje, da postaja vedno večji mojster manipulacije ter vijačenja elektronskih zvokov in beatov. Njegova glasba je izrazito pestra in raznolika, a pri tem vendarle ohranja »murkovski« pečat. In del tega je pozavna, Murkov primarni inštrument, ki je ta večer zvenela gibko in živahno. Svetovno premiero pianistke Kaje Draksler, pihalca Neda Rothenberga in gospoda ritma, Hamida Draka, je pričakal poln Klub Cankarjevega doma. Glasbeniki so se predstavili z improvizirano igro, sestavljeno iz serije več strukturno podobnih, vsebinsko pa pestrih in dramatičnih intervencij. Rothenberg je k svojemu tehničnemu mojstrstvu na raznih inštrumentih (klarinet, alt saksofon in šakuhači) pridal še zven starega in na ta način slišano novo muziko žlahtno nadgradil. Kaja Draksler postaja prekaljena improvizatorka, ki se vse bolje in vse bolj suvereno uveljavlja v skupinskem muziciranju. Muzicira v širokem frekvenčnem razponu, kinetični in ritmični igri v zgornjem registru ter repetitivnim »taylorskim« intervalnim vpadom v sredini dodaja domiselno in prezentno rabo nizkih tonov. Zna prevzeti pobudo in zapelje kolege h kreativnim zagatam zvočne tvarine. Hamid Drake je kot mavec, ki se do potankosti zlije z muzičnimi štrlinami klavirja in pihal, pri čemer ustvarja kroglo, ki ruši vse pred seboj. Energična, izjemno fizična in silovito solistična medigra Kaje Draksler in Hamida Draka je bila ena najbolj doživetih in impulzivnih intervencij petkovega večera. Švedska zasedba Anna Högberg Attack je poskrbela za izdatno izpolnitev ženske kvote na festivalu in obenem za najsilovitejši nastop dneva, kar je ob pozni uri ter količini že slišane muzike delovalo krepčilno in spodbudno. Ženski sekstet, ki ga sestavljajo saksofonistke Anna Högberg, Malin Wättring in Elin Larsson, pianistka Lisa Ullén ter Elsa Bergman in Ann Lund na kontrabasu in bobnih, se je izkazal z lucidno sestavljanko komponiranih tem in improvizirane medigre, s suverenim, tehnično in intonančno dovršenim skupinskim izrazom. Posebej bi veljalo izpostaviti uigranost in zvočno ubranost saksofonistk ter ritmični arzenal bobnarke Ann Lund. Zaključek tretjega dne festivala je pripadel klavirskemu recitalu mističnega Lubomyra Melnyka. Ukrajinec, ki je pred nekaj meseci gostoval v Kinu Šiška, je varovanec založbe Erased Tapes Records. Pod njenim okriljem se predstavlja več sodobnih neominimalističnih pianistov, ki se vse bolj uveljavljajo tudi v popularni glasbi (npr. Nils Frahm). Kot je nasploh značilno za ta tip glasbenikov, tudi Melnykova glasba ni posebno kompozicijsko zahtevna, vendar zna pričarati eterično vzdušje, zgrajeno iz hipnotičnih pulziranj in nians, ki se razkrivajo znotraj njegove igre repetitivnih arpeggiev.

Zaključni dan festivala se je razpotegnil skoraj čez celo soboto. Začelo se je z zadnjim koncertom na zunanjem prizorišču, ki je bil v pristojnosti ameriškega tolkalca Hamida Draka, enega bolj iskanih tolkalcev s področja sodobnega jazza in tudi širše, saj gre za izvajalca številnih bobnarskih in tolkalskih ritmov in zvenov, ki resda izvirajo iz jazza in bluesa, a se umeščajo tudi v funk, rock, dub, latinske, karibske in arabske tradicije ter v polje svobodne improvizacije. Drake je svoj solistični koncert zasnoval kot neposreden nagovor tolkal preko ritma, zvena in omamnega napeva, s katerimi nas je pronicljivo vodil skozi same korenine ritma in pulza v sodobna branja jazza, improvizacije in prepletenih ritmičnih govoric sveta. Začel je s skladbo legendarnega jazzovskega tolkalca Maxa Roacha in tako vzpostavil primarno funkcijo ritma in tolkal, ki komunicira in nagovarja, kot bi šlo za »govoreča tolkala«, pretopljena v jazzovsko govorico. Sledila je zanj značilna improvizacija, bogata v zvenu, pulzu, barvah in niansiranih udarcih, tako trdih kot mehkih, v kateri pa v podtalju vedno tli nekak pritajen ritmični okvir, ki daje tej muziki smisel. Zaključil je z okvirjenim bobnom in s hrapavim napevom v sanskrtu, tibetanskem in arabskem jeziku in s tem še podčrtal izvorno načelo svojega nastopa, to je ustvarjanje sinteze različnih glasbenih tradicij, zato da bi se dokopal do prvinskosti ritma in pulza. Drake je zgradil polje nekakšnega »ancient to the future«, ki je postal zgodnji vrhunec festivala, serviran ob dopoldanski kavi. V to polje, reducirano na prežemanje različnih jazzovskih tradicij, posega s svojim pristopom tudi zasedba tolkalca Gerda Nilssena z gostom, pihalcem Fredrikom Ljungkvistom, ki ga poznamo iz zasedbe Atomic. Ta glasba se dotika dediščine bopa in free jazza. Kleno in hkrati prožno ritmiko ji daje dvojec Nilssena in Pettra Eldha na basu, pihalni dvojec Ljungkvista in Andréja Rolighetna pa skrbi za nadgrajevanje tem in dopolnjuje improvizacije, ki kontrast v zvenu členijo tudi z uporabo različnih saksofonov. Iz Skandinavije zadnje desetletje in pol prihaja obilo nadarjenih mlajših glasbenikov, ki ustvarjajo v polju jazza in klasike, težava je le to, da ti danes kljub prepričljivosti vse prevečkrat delujejo malce preveč uokvirjeno, manjka jim nekaj avtorske prezence in so zato manj suvereni in navdihujoči kot zasedba, ki smo jo imeli priložnost slišati na festivalu. Sledil je zvočni rez z dediščino jazza in vstop v polje elektroakustične improvizirane glasbe, ki se je intenzivneje razvila v zadnjih dveh desetletjih. Pedro Lopes je predstavnik eksperimentalnega gramofonarstva na sledi ustvarjalcev, kot so Christian Marclay, Otomo Jošihide, Dieb 13 in številni drugi, ki so gramofon vpeli v agilno, večkrat fragmentarno in vratolomno zvočno kolažiranje ali pa v kompleksna plastenja zvokov. Lopes ustvarja na dveh ravneh: po eni strani plasti in manipulira z zvokom in zvenom posnetkov z gramofonskih plošč, še bolj pa se napaja iz dediščine Johna Cagea in njegovega dela z zvočnimi odjemalniki in gramofonskimi iglami, s katerimi ojačuje interni in zunanji signal ter šume, ki jih nato z uporabo predmetov vpeljuje v razbite tolkalske ritme in pulze, hrapav zven činel in moduliran zven povratne zanke. Z njimi prebada in dekonstruira osnovni zvočni tok svojih lepo osmišljenih zvenskih izletov, ki jih sestavljajo fina zvočenja, hrapavi šumi, razplasteni ritmi in omamna dromljanja. Iz Kluba Cankarjevega doma smo se nato preselili v Linhartovo dvorano, da bi prisluhnili osrednjemu delu večera, ki je najprej pripadel premieri dueta To Pianos pianistk Eve Risser in Kaje Draksler. V veliki prostor svojstvenih zvočnih in zvenskih kapacitet velikega odra sta vstopili drzno, s hitrimi pasusi repetitivnih tonov v faznih zamikih in na sledi dediščine minimalizma. Ta gesta pa seveda zlahka postane dvorezni meč, saj je minimalizem svojstvena matematika, skrajna natančnost, ki lahko v svoji okleščeni naturi s ponavljajočimi toni in lahno variiranimi melodijami ustvari bogato prezentnost zvena in zvenenj ali pa pač ne. V tem konkretnem primeru do takega sežetja ni prišlo. Pianistki sta nato zredčili zvočni prostor s prepletom tonskih zvenov in tišine v maniri Mortona Feldmana, potem pa sta fizično zožili prostor med klavirjem za pretanjeno zvensko in perkusivno igro v notranjosti klavirja, ki je slonela na podaljšanih zvenih klavirskih strun z občasnimi perkusivnimi toni in strunskimi brkljanji ter poki. Žal dvorana ni bila najprimernejša za ta niansiranja in krhki značaj teh intervencij. Medtem ko bi za prvi del koncerta lahko rekli, da je spadal v polje sodobne klasične glasbe, je nato sledil izrazitejši premik v polje svobodno improvizirane glasbe z odtenki jazza. Glasbeno izvajanje v tem delu je bilo bolj melodično in ritmično, pogrešali pa smo nekaj več intenzivnosti ter več dinamične kontrastnosti v zvoku. Eden od osrednjih projektov letošnjega festivala je tako izzvenel bolj kot tipanje, čeprav je bilo očitno, da sta ustvarjalki svoj nastop dodobra premislili. Vsekakor sta Risser in Drakslerjeva podali jasen okvir, v katerem sta nato ustvarjali zvočni potencial, ki ga bo duet v prihodnosti nedvomno uspešno realiziral na nosilcu zvoka. Največ širše pozornosti je pritegnil koncert japonske pianistke Hiromi in njenega tria, ki je izzvenel v pričakovani maniri skrajne virtuoznosti, umeščene v trden in morda celo pretirano komunicirajoč okvir. Ogrodje je sodobni fusion z odlično ritem sekcijo Anthonyja Jacksona na kontrabasovski kitari in Simona Phillipsa na zelo razširjenem kompletu tolkal, Hiromi pa je vodilni člen, ki zakoliči harmonski in frazni okvir, okoli katerega nato vratolomno improvizira. Žal se ta okvir ni spreminjal, razen v solistični baladi, ko je Hiromi prikazala tudi svojo bolj čutno in lirično plat. Hiromi in zasedba tak splošni tok občasno hudomušno zlomita z izletom v pop godbo, reggae ali blues rock. Zaključek je pripadel mlajšemu skandinavskemu ansamblu Large Unit, ki pod vodstvom tolkalca Paala Nilssena Lova igra svobodni jazz. Nilssen Love se s svojo ekipo naslanja na izkušnje večjih svobodnjaških zasedb, kot so Chicago Tentet Petra Brötzmanna, Territory Band Kena Vandermarka in legendarnega mednarodnega Globe Unity Orchestra, le da je zvočna tvarina Large Unita malce izraziteje razdelana in občasno sloni na trdih funkovskih ali rokerskih ritmih in rifih. Deli se na različne formacije, v katere se nato preveč sramežljivo sem in tja umeščajo elektronski šum, zven čistih tonov ter povratne zanke. Čeprav ima Large Unit mogočen in energičen ter udaren zven, je tokrat na odru deloval malce preveč robato in oglato, da bi ta glasba poletela zares intenzivno.

Letošnji ljubljanski jazz festival je uspešno pretočil raznolike jazzovske in improvizatorske izraze v celovito zvočno sliko. K temu je prav gotovo prispevalo to, da so se dogodki odvili na bolj zaokroženem prostoru, vse v okviru Cankarjevega doma in z dobrodošlim novim zunanjim prizoriščem. Kljub nekaterim dvomom, da bo ta cilj dosežen, je bilo vzdušje festivalsko, za kar je poskrbel tudi programski okvir festivala z vsemi iniciativami, ki jih je vzpostavljal zadnja leta. Raznolikost smo tako imeli priložnost zaslišati kot celoto, ki je jazz predstavila v njegovi najaktualnejši podobi ta hip.