89,3 in ples v naših glavah – II. del

Iz osebnega arhiva sem izbrskal postavke honorarjev GR RŠ-a iz avgusta 1987 (gl. posebno sliko), ko sem kot VOIP do imenovanja novega urednika skupaj s Petrom Barbaričem opravljal še to delo, ki je zato trpelo; prejšnjemu uredniku ni najbolje zneslo, napovedovala pa sta se nova prihodnja, Dario Cortese in Urban Vovk. Danes je težko preklopiti v jugoslovanske dinarje, vendar je iz mesečnega proračuna GR RŠ-a, ki ga je bilo treba vedno znova izbojevati na sestankih uredništva in z glavnim urednikom, jasno vsaj to, da smo se tedaj pri Tolpi bumov približno držali cene albuma (v nemških markah, kar pa je sproti odnašala vsaka nova devalvacija dinarja) in da je pisec ocene vsaj dobil povračilo za album, če je bil ta v njegovi lasti, ali pač za kritiško delo in v njem nabrano minulo intelektualno delo. To je bil tudi čas, ko je redakcija v sobotnih večernih terminih (»ghostih«) začela redno in čedalje bolj poglobljeno predstavljati godbe iz Afrike (predvsem v povezavi z Drugo godbo). 

Zgoščena definicija Radia Študent je: RŠ = resna zajebancija. To še ne pomeni, da se lahko z njim nekdo zajebava. 89,3 je ples v naših glavah.

V zvezi s Tolpo bumov je pomembno tole: v tej osrednji glasbenokritiški, se pravi recenzentski oddaji RŠ-a, ki je ob oddaji Razširjamo obzorja edina še na rednem sporedu današnjega RŠ-a (to je res izjemno dolga tradicija), smo vsako leto zvrteli in ocenili približno 180 izbranih albumov, ki so prestali selektorsko in uredniško sito. Zaželeno je bilo, da album (obe strani, ki sta se zvrteli zapored na isti dan v dveh tednih, ali celo štiri zapored v štirih tednih, če je šlo za dvojni album) ocenjujeta dva različna avtorja, kar je omogočalo in spodbujalo soočenje mnenj, različnih argumentacij, natančnejše formulacije, intelektualno tekmovalnost. Ob tej oddaji se je dejansko oblikovala, nadgrajevala in sproti transformirala posebna glasbenokritiška šola RŠ-a. Od prestavitve oddaje na 19.00 ob širjenju programa do polnoči in s prihodom množice CD-plošč smo v posamezni Tolpi bumov začeli vrteti le en album z eno oceno, kar pomeni, da je glasbena redakcija RŠ-a recenzirala 365 albumov na leto, kar počne še danes, vendar ni bilo več kritiškega soočenja. Takšne količine rednih ocen albumov (če odmislimo sprotno, redno dnevno ocenjevanje koncertov, festivalov itd.) v svoj program ali na časopisne strani ne uvršča noben drug medij v Sloveniji, ne tiskani ne elektronski.

Vsaj za konec sedemdesetih in osemdesetih velja, da to ni bil le čas LP-ja, albuma, ampak tudi čas kasetne kulture in tehnične zmožnosti reprodukcije in predvajanja hkrati, kar je med drugim pomenilo, da so Tolpe bumov in za večino glasbenih odjemalcev nedosegljive plošče (s kritičnim besedilom ali samo glasbo z albumov) na avdiokasete snemali številni poslušalci RŠ-a in s tem bogatili svoj glasbeni fond, informacije ter ostrili in oblikovali svoj okus, preference. Avdiokaseta je bila obenem tehnologija neodvisnih scen, npr. zgodnje založbe FV, ki je izdajala prve posnetke domačih alter bendov ali pozneje tudi tujih izvajalcev (sam sem napol legalno ali v dogovoru z bendi na profesionalni kasetofon UHER posnel ogromno koncertov, ki so nekateri izšli v seriji »živi v Ljubljani« – od Sonic Youth, Diamande Galas, Pere Ubu do No Means No; ali pa smo jih izdali z bolj profesionalnimi posnetki pri založbi Druga godba – npr. pregledni kaseti Tri leta Druge godbe ali kaseta s koncertom Trevorja Wattsa in Moire Music, da o razgrabljeni kaseti s koncertom dub poeta Macka B-ja in pozivom »Dost mamo« v času aretacij »bodočih herojev nacije« raje ne izgubljam besed.

Tega vidika pisne kritiške glasbene kulture, vpisane v kasetno kulturo, in rednega spremljanja radia zdajšnji avtorji raznih pregledov glasbenega dogajanja iz zgodovine, recimo kolega Žiga Valetič v svojem pregledu »80-ih«, sploh ne upoštevajo. Sem lahko vštejemo tudi ocene plošč domačih in tujih mainstream pop izvajalcev, licenčnih izdaj itd., ki smo jih redno ocenjevali, od Princea do Madonne ali pa Avtomobile. Mimogrede, vsi tekstni arhivi RŠ-a so na voljo v Arhivu RS. Vsaj v tem je bila stara, trda uredniška zahteva s konca sedemdesetih let, da se teksti, ki jih prebere špiker, napišejo, da so torej kritiška zapažanja na papirju in ne gredo iz radijske glave takoj v mikrofon, izjemno koristna. Prava analiza načina ocenjevanja in sprememb v načinu, slogih pisanja o glasbi (od hagiografskega do semiotičnega, včasih odkrito politično aktivističnega, angažiranega, vse živo se je nabralo) nas vse skupaj šele čaka (če ima kdo dovolj potrpljenja ali pa potrebna finančna sredstva za takšno poglobljeno historično analizo).

– Če je veljalo, da so posamezne redakcije znotraj radia avtonomne in so tekoče skupne probleme reševale na ožjih ali razširjenih sestankih uredništva, pa je bila avtonomija GR RŠ-a verjetno najbolj na udaru od znotraj – običajno in skoraj po pravilu zaradi predvajane glasbe, bojda neposlušljive, zaradi stoterih osebnih okusov, ki so vsak zase vedeli, kje jih muzika drži in stiska in bi jo radi zase okusili v etru, zaradi pritiskov ekonomsko-propagandne službe, češ da ne more tržiti programa z »nemogočo« glasbo (ta argument so v teh krogih porivali že tedaj, zlasti v času finančne stiske radia in obče krize). Veljali smo za neznosne, skrajno resne ljudi, katerim je glasba, godba, muzika predstavljala potencialno močno družbeno silo, sredstvo za »ozaveščanje ljudskih množic« ali »širjenje zavesti«, če ne celo revolucionarno prevratništvo. In taka, v glavnem popularna godba je morala biti nujno ne popularna, težka, kreativni odklon od pop vzorcev in dominantnega šmorna, ki so ga podajali na sosednjih radijskih postajah, od tedanjega Radia Ljubljana (zdajšnjega Radia Slovenija) do RGL-a. 

Za vse nas pa je bila glasba (zlasti rock v alternativnih različicah) predvsem stik s svetom, drugačnim svetom od realnega, ki je venomer odlagal »obljubo sreče« ali sadil rožice v cenenih popevkah, in to »obljubo sreče« smo iskali in našli v raznolikih muzikah. Ta nepopustljiva resnost, malone fanatična zaveza nekomercialni godbi s sržjo, kakor smo jo določili in se te špure držali (kar poudarjajo naši nekdanji radijski kolegi, marsikdaj cinično, a hkrati s prikritim občudovanjem), je vedno imela drug protipol: bili smo nepopustljivi žurerji, povsod nas je bilo dovolj, ob vsakem času, na vsakem mestu, zafrkantov, ki smo iz zabijanja prostega časa scoprali svojo poklicanost za posredovanje prave glasbene tvarine – podobno kot muzičisti, ki ga drugim polnijo s svojim delom, muziciranjem. (Mimogrede, ravno odsotnost vsaj bežno doživljene, recimo prehodne »mladostne« norosti, če že ne dolgotrajnejše, sem pozneje opažal med kolegi in kolegicami prfoksi na družboslovnih fakultetah – predavajo in študentarijo podučujejo o kontrakulturah, subkulturah, antisistemskih gibanjih in družbenih bojih, »vsepovsod razbirajo nasebne tekste«, zraven pa puščajo vtis, da niso zažurali ali zaružili na enem spodobnem alterrock koncertu, zavijali z očmi ob prosti improvizaciji ali glasbenem/zvočnem eksperimentiranju, znoreli v navitem untergrunt disko klubu ali na afterpartyju. Težka bo s tem akademskim drilom, se mi zdi.)

– Glasba RŠ-a je bila zadnjič pod zunanjim, izrecno političnim udarom, ki ni bil ekonomski ali kulturno-populistični, maja 1984, ko je Igor Vidmar konsistentno zvijačno pripravil varnostno ozaveščeni prispevek za osrednjo informativno oddajo RŠ-a, ki je bila ob »dnevu varnosti« poziv k budnosti občank in občanov. Besedilo je opremil s pesmijo Das Lied der Deutschnen (izvirno nemško himno iz 19. stoletja) v izvedbi pevke Nico, ki so jo »zunanje« sile prepoznale kot »naci himno« oz. »himno III. rajha« in ustvarile paniko (bila je podaljšani odmev medijsko konstruirane naci punk afere izpred dveh let). RŠ-u pred sveto jezo Zveze borcev in partije ni uspelo obraniti odgovornega urednika Iztoka Sakside – Saxa, moral je odstopiti, zato pa smo z ločenim nasprotnim mnenjem GR RŠ-a in programskega sosveta za kulturo (predsedoval mu je dr. Rastko Močnik) kot sodelavca obranili Igorja, ki so se ga strukture želele znebiti (okej, na RŠ-u je dobil, mislim, da enomesečni suspenz, kar se je nekako še uvrščalo v stalni obred začasnega »postavljanja ljudi na hladno« zaradi profesionalnih neumnosti v programu, glede česar smo bili tedaj kar zoprni, po malem diktatorski). V bistvu nas je paradoksno rešilo obvezno, »cenzorsko predpisano« tonsko arhivsko snemanje programa na magnetofonski trak (trakove s posnetimi programi, posnete na najmanjši hitrosti, se pravi s posnetki slabe kakovosti, smo morali hraniti osem dni) – ob poslušanju tega se je dalo jasno dokazati, da je Nico s »predvajane plošče« odpela izvirno romantično »pesem Nemcev« na napev Josepha Haydna; Nico, nemško pesem (sodelavko Velvet Undergrounda, Warhola in Fellinija) in z njo Igorja smo v GR RŠ-a z ločenim mnenjem v mučni peturni razpravi na posebnem sestanku »univerzitetne partije« razmeroma gladko obranili kot pop-alternativko levičarske provenience, ki že zategadelj ne poje naci himne, pač pa ravno z nasprotnimi intencami seže k stari romantični pesmi. Ko je Nico pozneje nastopila v Ljubljani na solo koncertu v Festivalni dvorani, smo ji kot prvi dopustili, da si je kot dama zgodovinske alternativne godbe v studiu RŠ-a med intervjujem nažgala čik. Pozneje je ta čast doletela le še Lemmyja Kilmistra (Motorhead). Svoboda javne besede je bila po tem »himničnem varnostnem posvetilu« izborjena. Predvsem Sax in manj Igor sta bila zadnja, ki sta nasrkala, in to zaradi glasbe iz časov romantike; no, njeno provokativno preobleko je treba vseeno priznati.

– Že v času mojega urednikovanja je bilo vsem jasno, da bi zaradi obilice obveznosti mesto glasbenega urednika morali profesionalizirati, tako kot so bila profesionalna (redne službe) druga mesta v podporni administraciji, ekonomsko-propagandni službi, tehnični službi, VOIP-u in tudi edino novinarsko mesto novinarja-urednika, zadolženega za univerzo in družbena vprašanja. Vse pobude GR RŠ-a so bile zaman. Ovira je bila deloma statutarna. Toda urednik GR RŠ-a je imel po funkciji širši obseg zadolžitev. Bil je del programskega odbora Novega rocka (ključne rockovske prireditve RŠ-a, ki je odpirala in osvajala medijski prostor in fizični prostor Križank od leta 1981; o tem gl. knjigo Igorja Bašina o Novem rocku; pri tem opozorimo, da je Novi rock sprva prenašal Radio Ljubljana na svojem 2. programu in sodeloval pri izvedbi prireditve). RŠ je programsko s selektorjema in članstvom urednika RŠ-a v programskem odboru prevzel in vsebinsko spremenil tudi jazz festival v Ljubljani (pod novim okriljem Cankarjevega doma, 1982–1984, od tedaj naprej se kljub stalnim menjavam umetniških vodij/selektorjev festival ni nikoli retradicionaliziral); in po funkciji je bil glasbeni urednik nekaj časa tudi del programske ekipe festivala Druga godba (ustanovljenega leta 1985, RŠ je bil glavni medij festivala ob drugih alternativnih organizacijah in Glasbeni mladini Slovenije).

Kot rečeno, profesionalizacijo urednika GR RŠ-a so ovirali tudi ustanovitveni akti, statut RŠ-a in drugi notranji akti (pa tudi notranja razmerja sil na RŠ-u), po katerih so člani uredništva morali imeti status študenta, urednik katerekoli redakcije in službe za napovedovanje pa si bil na začetku osemdesetih lahko le eno leto, z možnostjo ponovne izvolitve za eno leto. To se je pozneje k sreči spremenilo. Zaradi stalnega odliva in priliva kadrov zlasti v zaostrenih finančnih razmerah in trenjih z ustanoviteljem (sprva staro študentsko organizacijo, pozneje Univerzitetno konferenco ZSMS, se pravi univerzitetnim podmladkom mladinske organizacije, od devetdesetih let dalje pa ŠOU) se je namreč pokazalo, da radio nujno potrebuje stabilnost in jamstvo za kadre, ki so se na njem formirali, zato jih je neprestano na novo izobraževal in iz njihovih vrst novačil redne sodelavce, tudi urednike. 

Morebitna negativna plat profesionalizacije kadrov se je pokazala pozneje. Glasbeni urednik je bil edinkrat redno zaposlen z drugimi člani uredništva sredi devetdesetih let, s čimer pa je tedanji čedalje bolj avtoritarni direktor (»hvala«, Liberalna akademija in LDS krogi, za »priporočilo«) privezal urednike redakcij na svoje uzde (da ne bo pomote, bili so čisto v redu in sposobni uredniki) in izkoristil njihovo eksistenčno odvisnost od redne plače in iz njih sčasoma napravil lojalne spužve, tudi tedaj, ko je to očitno škodovalo radiu; v spregi s ŠOU je torej rinil v privatizacijo javno, skupno neodvisno kulturno ustanovo, ki smo jo od ustanovitve ustvarjali in jo še ustvarjamo vsi sodelavci. Radio Študent ni nikogaršnja last, je skupen in javen. To je rezek nauk nesrečne in predolge epizode vladavine »menedžmenta nepridobitne radijske ustanove«.

RŠ-a se ni privatiziralo, ni ga pogubila povodenj privatizacijskega oportunizma, kar je sicer doživela večina nekdanjih »mladinskih medijev« iz časov samoupravnega socializma (npr. tednik Mladina pa še kakšnega bi našli pri »delniškem« razdeljevanju »družbenega plena« med urednike in prisklednike). Poskusov privatizacije Radia Študent in stegovanja lastniških šap po njem pa je bilo od začetka devetdesetih let več. Že to, da je vse tovrstne napade odbil, se ohranil in celo vnovič vzpostavil visoko stopnjo samoupravljanja z odločanjem sodelavcev RŠ-a, je za današnje družbene razmere velik dosežek, čeprav je v kriznih časih, ki so kar preveč ciklični, koga tudi iz njegovih vrst to hudo zamikalo.

– RŠ cvetke iz rubrike »stara plošča«:

Po mojem vedenju se je Radio Študent s svojo glasbeno podobo in izborom glasbe edinkrat podredil skupni zafrkantski uredniški odločitvi. Popolnoma jo je spremenil, ko se je za pusta (leta 1987 ali 1988, vredno preverbe) našemil v – RŠ. Ta RŠ ni bil kar nekdo, marveč Radio Šabac, se pravi vodilna in izjemno vplivna radijska postaja v Srbiji, osrednji radio in medijsko žarišče jugo-Nashvilla, narodnjakov. Priprava na program z narodnjakarskim melosom (z nabrano glasbo iz tistega prekata radijske fonoteke s ploščami, ki je nosila oznako D – »drek«; jugo založbe so nam pač redno pošiljale vse tekoče izdaje, ne glede na zvrst), do katerega smo vsi čutili absolutni odpor, je bila popolna: izdelava džinglov, avizov za posamezne oddaje s pripravljenimi sestavki (ena oddaja je bila v slogu oddaje Razširjamo obzorja posvečena ljudski pesmi guslarjev in ena bolj sofisticiranim starogradskim), celo avizo RŠ-a je s harmoniko prebiral neparne takte. Špikerji so program realizirali v tedanji ekavski srbohrvaščini (naučeni večidel med fanti v vojski). Do teh narodnjakov (ne pozabimo, to so bili vseeno drugi časi od popolne pinkizacije kulture in podobnih lokalnih trap-arij v novem tisočletju) smo imeli enako averzijo kot do oberkrajnerskih narodnjakov (se pravi NZG v jirharcah s frajtonarco) ali do pop pofla. Reč smo konsekventno izpeljali na torkov popoldanski program. Priznam, da smo po prvih dveh intenzivno speljanih urah varno pobegnili pred to glasbeno polucijo v oštarijo, medtem ko so po začetnem krohotu in zabavi poslušalci začeli ostro protestirati. Bilo je res neznosno. Pustni RŠ = RŠ je po svoje anticipiral reakcijo RŠ-a na »dogajanje naroda« v delih Jugoslavije konec osemdesetih, ko je narodnjakarstvo z guslami vred politično zapretilo popolnoma drugače – direktno in rušilno do skrajnosti. Eden od izidov je bil tedaj tudi jedki zafrkantski projekt Dr. Voice for President (z eReŠevo LP ploščo priredb »Slobo songov« v izvedbi špikerja Matjaža Pikala in kandidaturo Dr. Voicea na predsedniških volitvah [ovitek je izdelal Mladinin Tomo Lavrič] ter koncertnim žurom hišnega ansambla RŠ-a v ljubljanskem klubu K4, kjer je imel RŠ redne torkove glasbene večere).

V gornji register nikakor ne sodi poznejša imenitna oddaja Nisam ja odavde (od 1991. do 1997.) tonske tehnice in članice GR RŠ-a Aide Kurtović, ki je bolj prefinjeno segala po popularni godbi (sprva predvsem po rocku vseh vrst) s področja Jugoslavije ter s komentarji v srbohrvaščini in celotnim tonom oddaje rezala, emocionalno sekala v program v času vojne na področju nekdanje skupne države, razvnetega nacionalizma in orkestriranega zmagoslavja v Sloveniji, usod beguncev iz Bosne in Hercegovine ter drugih območij Jugoslavije v Sloveniji – in predvsem sramotnega administrativnega izbrisa prve Demosove vlade in odvzema stalnega prebivališča 25671 ljudem ter kršenja temeljnih človekovih pravic izbrisanih. Zaradi Aidine oddaje, v kateri je sama odkrivala staro pop godbo s področja Juge, sem postal pozoren predvsem na komade in prefinjena besedila pesmi sarajevskih Indeksov, ki so me v mladosti povsem obšli.

Naslednja zgodba se deloma navezuje na zgornjo in predvsem na edini koncert kavalija, sufija in enkratnega pevca po rodu iz Pandžaba, Nusrata Fateha Alija Khana. Njegov edini ljubljanski koncert leta 1991 se je, kot sem leta 2002 pribeležil v Mladini ob oceni njegove antologije, zgodil v »cankarjevini v ta veliki dvorani pred dvesto, morda tristo glavami«, kar je bil popoln dizaster. Ker je takšno godbo sukal in o njej še kakšno tehtno skušal reči zgolj Radio Študent (nacionalka je pač verno sledila slušalskim manifestnim in latentnim cenzorskim škarjam, ki so vse, kar je dišalo po islamu, v času CNN spektakla negibne hotelske kamere in histeričnih vojnih poročevalcev v Bagdadu brisale, utišale), je izvisel pevec, ki bi lahko čez pet let mirno razprodal Križanke. Tu je treba dodati še nekaj pojasnil: kot rečeno, kontekst je prva zalivska vojna in napad ZDA in zaveznikov na Irak pozimi 1991; a tu je, če smo že pri orientalskem melosu in nacionalnem, tudi jugoslovanski kontekst tik pred izbruhom spopadov in krvave vojne.

Pozorni kolegi uredniki z Vala 202 so nas tedaj prosili, naj jim posodimo ploščo za predvajanje in napoved Nusratovega koncerta na 2. programu Radia Ljubljana, ker je bilo vsem jasno, kako vrhunski predstavnik južnoazijske ustne umetniške vokalne oblike prihaja v goste. Kolegi so jo predvajali in usuli so se ogorčeni klici zavednih slovenskih poslušalcev. Kot mi je povedal urednik, se je nekdo histerično drl po telefonu: »Ugasn'te to bosansko musko!« Po tem koncertu sva s kolegico TC Lejlo šla naredit intervju z velikim kavalijem. Njegov menedžer je malo v zadregi hitel pospravljat bolj gorke tekočine iz priročnega bifeja hotelske sobe. Intervju z Nusratom je prijazno stekel, ob njem sem si privoščil ponujeno pivo. 

Kako je propadla košarkarska tekma med ekipo RŠ-a in ekipo newyorškega benda The Lounge Lizards? Bend je odlično nastopil na Drugi godbi leta 1989. Z njegovim šefom Johnom Luriejem sva z Danetom Hočevarjem (iz filmske sekcije ŠKUC-a) delala intervju, Lurie je bil namreč zvezda underground filmov Jima Jarmuscha, s katerimi je osvojil festival v Cannesu. Vse je teklo, intervju končan, tekma je bila dogovorjena, ko model izve, da so mu v čistilnici skuhali in uničili armanijevo obleko in kravato, darilo Toma Waitsa. Kul Lurieju se je odvezalo in je od organizatorjev zahteval, da mu kupijo novega armanija v Trstu, kamor so se ti, neuspešno, res odpravili naslednji dan. Tekma je odpadla. Pozneje je bil naslednjih dvajset let med newyorškimi downtown kolegi ob raznih omizjih deležen posmeha in zgražanja zaradi nemogočega obnašanja do organizatorjev Druge godbe in lastne škrtosti. Lurie je v Križankah nastopil v rezervni opravi, samo v elegantni srajci s privihanimi rokavi in drugo šminkersko kravato. (Mimogrede, edini glasbenik, ki je iz arzenala tedanjih RŠ-bendov nosil armanija, je bil basist zasedbe Einstürzende Neubauten, Marc Chung, sicer tudi založnik. Lepo ga je bilo gledati, ko je v mični obleki skakal po odru in tolkel po železju.)

A ta štorija s skrčenim, skuhanim armanijem ima lokalni dodatek. Na naslednjem koncertu Miladojke Youneed so se domači saksofonisti v prvi vrsti postavljali s kravatami in belimi srajcami s privihanimi rokavi. Slava čistilnici.

Ali sem na Radiu Študent še nosilec neslavnega rekorda po številu glasbenih oprem v enem tednu? Natančno se spomnim, prvi teden avgusta 1986. Užas. Vsi so pobegnili na morje. Redne oddaje so bile nared že prej. Ampak tedaj sem pripravil pet in pol glasbenih oprem (dnevnih in večernih), mislim, da je tudi Boris Škraban naredil tri (od vsega skupaj enajstih – sedmih dnevnih in štirih večernih); oba je rešil povratnik z morja, Pbč. Polomiji bivanja celih popoldnevov v kleti in fonoteki – zunaj pa mamljivo toplo poletje – sem se izognil tudi s tem, da sem se pod čim bolj raznolike opreme podpisoval s psevdonimi (stari trik na RŠ-u). Ko so me znanci spraševali, kdo je novi opremljevalec (sam sem pri njih preverjal poslušalski vtis), mi je bilo vsaj v uteho, da smo zadevo speljali in ni bilo monotonije. Kot rečeno, spodobna glasbena oprema z dobrim lokom in dobro merjenimi obrati je posebna veščina. Ampak ena na teden, ne pet.

Zgoščena definicija Radia Študent je: RŠ = resna zajebancija. To še ne pomeni, da se lahko z njim nekdo zajebava. 89,3 je ples v naših glavah.