Ada – mit umetnice in njenega iskanja

Premiera novitete, komorne opere Ada, se je v sodelovanju s SNG Opero in baletom Ljubljana odvila 24. oktobra v kletnem koncertnem prizorišču operne hiše. Premiera me je prepričala, da je komorno operno delo Tomaža Sveteta celostno zasnovano tako po glasbeni kot režijski in izvajalski plati. Zdi se, da je delo pisano na kožo sestavu Slovenskega komornega glasbenega gledališča, ki se je hvaležno posvetil izvajanju premišljenih glasbenih in režijskih rešitev, s katerimi je podobo trpeče umetnice, pesnice Ade Škerl, povzdignil iz socialističnega okolja v mitske razsežnosti. 

Dogodek je name deloval, kot bi bila udeležena pri ritualu, kar je bržkone ravno osnovna namera opernega skladatelja. Estetika tega opernega dela je črpala iz mitologizacije slovenske zgodovine, za katero se zdi, da lahko včasih pomaga čistiti, če že ne celiti kolektivne rane – kar je ena od nalog umetnosti.

Med presenetljivejšimi prvinami glasbene zasnove Tomaža Sveteta je nihanje med govorom in glasbo ter mehčanje prehodov med tema elementoma z uporabo sprechgesanga, se pravi bolj intoniranega govora. To je na neki način sprožalo navezavo na poezijo in besedo kot izraznim sredstvom in umetniškim materialom protagonistke ter hkrati omogočilo razumljivost operne uprizoritve brez nadnapisov. V Svetetovem glasbenem jeziku, ki sicer črpa iz modernizma, se je tokrat čutil pridih arhaične zvočnosti v partu harfe, v mikrotonalnih odstopanjih v vertikali glasbenega stavka in v melodično bolj izrazitih momentih. Vsekakor sta to utemeljevala koncept in estetika inscenacije, ki sta se navezovala na mitologijo antične Grčije. 

Režija je pripoved o tragični junakinji odela v simbolno bogat labirint z večplastnimi karakterizacijami protagonistov, kar je bila presenetljiva poteza ob tako malem (finančnem in prostorskem) manevrskem prostoru. Adina senca, njena življenjska Usoda, jo je spremljala kot premikajoča se senca, figura, skrita za delno prosojnim zastorom, kjer je z rokami obračala nevidno kroglo, morda klopčič (središče) Adine rdeče niti – njenega neskončnega ustvarjalnega pretoka. Domiselna postavitev je gledalčevo pozornost porazdelila okoli več manjših dvignjenih odrov v središču prizorišča, kar je izrisalo Adin labirint, v katerem je Katja Konvalinka zavzeto in pristno utelesila tako mitsko veličino kot ranljivo človeškost iščoče umetnice. Pevci SKGG-ja so se vživeto izpostavili v svojih vlogah, med katerimi se je našlo mesto tudi za tragikomične momente in nekaj srhljivosti. Režiserka Eva Hribernik je z dramaturginjo Katjo Gorečan uspešno posredovala svojo vizijo in ganljivo dogajanje razpela v učinkovitem dramaturškem loku. Koncept, ki je bil dobro premišljen in izveden, skorajda ni rabil jedrnate utemeljitve gledališkega lista, ki pa ga je bilo vseeno užitek brati.    

Sestav glasbenikov je po zahtevni partituri natančno vodil dirigent Simon Dvoršak. Glasbeni stavek, ki je bil predvsem posvečen slikanju človekove notranjosti, se je mestoma nazorneje navezal na zunanje elemente dogajanja na odru, recimo z uporabo canona in kroženja ter podajanja motivičnega okruška od inštrumenta do inštrumenta. Katja Konvalinka je zahtevno glavno vlogo glasovno zanesljivo podala z razumljivo dikcijo in osebno karizmo. Barbara Sorč je suvereno, glasovno gladko in artikulirano podala vznemirljivo karikaturo negativne črnoglede matere. Tajda Jovanovič je s toplo barvo svojega glasu nastopila muzikalno živo, čeprav njena dikcija ni bila tako jasna. Klemen Torkar je v svojo vlogo vlil dobršno mero igralskih sposobnosti in glasovne lepote z lebdečimi momenti. Anton Habjan je blestel v vlogi Urednika iz pekla, se je pa v njegovem glasu sem in tja pojavil hreščeči zven. V bolj statični vlogi Sapfo je temu primerno nastopila Irena Yebuah Tiran, katere pevsko podajanje bi bilo lahko nekoliko bolj dinamično in agogično razgibano. Rok Bavčar je deloval pevsko zanesljivo, manj pa se je posvetil karakterizaciji svoje vloge.

Dogodek je name deloval, kot bi bila udeležena pri ritualu, kar je bržkone ravno osnovna namera opernega skladatelja. Estetika tega opernega dela je črpala iz mitologizacije slovenske zgodovine, za katero se zdi, da lahko včasih pomaga čistiti, če že ne celiti kolektivne rane – kar je ena od nalog umetnosti. Umetniška upodobitev takšnega ženskega lika morda pomeni, da je (naša) bolečina vsaj prepoznana in vidna v očeh obče družbe. Vsekakor je razveseljivo, da se je ta operna postavitev na manjšem odru dotaknila metafizičnega substrata, ki ga na domači operni sceni običajno pogrešam. Ob tej priložnosti zatorej ohranjam upanje, da metafizika ni (za)»šla v ropotarnico zgodovine«.