12.03.2023
Agentki minljivosti
Ana in Elisabeth v Vrtincih minljivosti ne lovita nikakršnega večjega tematskega loka, temveč delujeta kot pravnomočni agentki minljivosti.

Ana Kravanja & Elisabeth Harnik
Vrtinci minljivosti/Vortices Of Impermanence
Creative Sources Recordings
2023
Vrtinci minljivosti, prva skupna plošča klenih inštrumentalistk in improvizatork Ane Kravanja in Elisabeth Harnik, je po značaju tako heterogena, malone nasičena z raznorodnimi pristopi h glasbenemu materialu in zvoku, da se izmika vsaki premočrtni interpretativni konkretizaciji. No, seveda, v isti sapi lahko odvrnemo, da se improvizirana godba tako in tako skoraj vedno izmika poskusom tolmačenja po tematsko konsistentni liniji. Pa vendar, ničkolikokrat se glasbeniki v procesu muziciranja ujamejo v včasih bolj, drugič manj zavestne pomenske zanke in pripovedne strukture, nekateri navsezadnje neposredno rečejo, da pripovedujejo zgodbe. Vrtinci minljivosti so nasprotno vse drugo kot zgodba, ki bi jo lahko brali. Poosebljajo akt nepretrganega iskanja možnosti, prizadevajo si razbiti stalnice in vpadljivo obeležujejo godbeno minljivost. Morda slednje zveni klišejsko, kot nekaj, kar bi lahko pripisali vsem posnetkom improvizirane glasbe, vendar se za Ano in Elisabeth na pričujočem albumu vselej zdi, da namensko odbijata skoraj sleherno možnost tematske konsistentnosti, kot bi si prizadevali v absolutni polnosti prevetriti vse najmanjše potenciale zvočnosti ob snemanju navzočih inštrumentov in zvočil. Ana in Elisabeth posameznih najdenih zvočnosti večinoma ne razvijata v slogu godbe, ki bi zasledovala kak proces. Ne igrata toliko na proces kolektivne gradnje ali plastenja z naborom zvočnega materiala, pač pa neprestano vohljata za novimi možnostmi, rožljata s polžjimi lupinami, odzvanjata s kamni, razstavljata tradicionalne zvenske značilnosti svojih krovnih inštrumentov violine in klavirja, vendar vedno v razpršenem gibanju, vedno v intuitivnem postopu, vedno z mislijo na novo, na obelodanjenje še nikdar slišanega.
Zanimivo je poslušati, kako agilno in hkrati tvorno se na določenih mestih premikata med raznobarvnimi zveni, trušči, topoti in šelesti. Zvočni rezultat se izliva v podobo slike z izrazito razpršeno vsebino, polno najrazličnejših tekstur, oblik, barv, postavitev. Takšne slike morda, kot jo je za naslovnico oblikovala Ana sama: vidimo skoraj iskrivo barvno sopostavitev in oblikovni temperament, ki formi odvzame temeljno funkcijo prostorskosti oziroma jo po platnu razpotegne v znamenju karseda široke barvne in teksturne perspektive. Ključna je individualna pojavnost in drža posameznih motivov, repeticija ne potrjuje nujno navzven povsem abstraktne podobe, temveč naznanja in v ospredje postavlja ravno neponovljivost dane abstrakcije. Podobno je z muzikalnim smislom na plošči Vrtinci minljivosti. Ana in Elisabeth posameznih najdenih zvočnosti večinoma ne razvijata v slogu godbe, ki bi zasledovala kak proces. Ne igrata toliko na proces kolektivne gradnje ali plastenja z naborom zvočnega materiala, pač pa neprestano vohljata za novimi možnostmi, rožljata s polžjimi lupinami, odzvanjata s kamni, razstavljata tradicionalne zvenske značilnosti svojih krovnih inštrumentov violine in klavirja, vendar vedno v razpršenem gibanju, vedno v intuitivnem postopu, vedno z mislijo na novo, na obelodanjenje še nikdar slišanega. Pod urokom polža, denimo, je razdrobljena zvočna planjava, večno preskakujoča in željna nenadnih sosledij motivov izrecno kratkega trajanja. Gre za, recimo temu, svojski pointilistični pristop, za razpostavljanje drobnih, različno poudarjenih in artikuliranih motivov, ki prej stojijo sami zase, vsak v samosvoji neponovljivi podobi, kot pa služijo sestavljanju celostne oblike.
V luči dekonstrukcije tradicionalne inštrumentalne godbe na plan vendarle stopi še ena značilnost te muzike, tista, ki zadeva naravo klavirskega muziciranja in njegove skoraj integralne vloge vzpostavljanja bolj ali manj jasne harmonske podstati. Že v uvodni skladbi Zavito v skrivnost postane hitro jasno, kako zlahka klavir prevzame tematski, razpoloženjski, celo razvojno formalni primat. Elisabeth zna v trenutkih, ko preparacije postavi nekoliko na stran, z muziciranjem naplesti skoraj dramaturško zasnovo in improvizirani set uokviriti v precej eksplicitno občutenjsko mrežo, tokrat melanholičnega značaja. Takšno početje se seveda morda lahko zdi kot antitetično duhu improvizacije, saj si po svoje podvrže tok godbe in narekuje pomenske strukture. Lahko bi rekli, da ustvarja tak tip zvočne podobe, ki v kontekstu neidiomatske improvizacije poslušalcu deluje vsakdanje, domače in s tem vpadljivo do te mere, da preostale značilnosti godbe preprosto zaostanejo; klavir malone uzurpira interpretativno polje.
Pa vendar se zdi, da pianistka v ključnem trenutku prepozna potencialno hegemonistično vlogo konvencionalnega klavirskega zvena – ravno tu na svoje mesto stopi dekonstrukcija, Prebivalci z druge strani so izvrsten primer. Tu se glasbene in z njimi pomenske hierarhije izravnajo, vsebina se demokratizira. In odpre se rastoče polje izrecno horizontalnega zvenskega širjenja, nizanja zvokov topotanja, drgnjenja, trkanja, cviljenja klavirske godbe, ki v velikem zamahu obide osnovni mehanizem tipka – kladivce – struna – inštrument ter snuje celostno, kot da ni najmanjšega koščka klavirskega ogrodja, ki ne bi imel potenciala za nove godbene intrige. V omenjenem posnetku slišimo, kako hitro se radikalen odstop od konvencije lahko prelevi v neprimerljivo odprto glasbeno situacijo, ki na noben način ne negira več dragocenega prostora za spontanost. Celostno gledano, Ana in Elisabeth v Vrtincih minljivosti ne lovita nikakršnega večjega tematskega loka, temveč delujeta kot pravnomočni agentki minljivosti.