Algorave v ljubljanski Cukrarni

Letos obeležujemo 10. obletnico gibanja kodiranja v živo, znanega tudi kot algorave, ki se je iz nišne mikroskupnosti razvilo v legitimno glasbeno prakso s predstavniki po celem svetu. Gibanje povezujemo s specifičnimi vrednotami, kot so deljeno avtorstvo, odprtokodno programiranje, multidisciplinarnost in kolektivno ustvarjanje. Minuli teden je v Ljubljani v koprodukciji med društvom Ljudmila in partnerskimi evropskimi institucijami, združenimi v projektu On-the-fly, potekal mednarodni festival kodiranja v živo Algopolis, ki je ponudil različne delavnice, predstavitve, razstave in zaključni dogodek v Cukrarna baru, kjer se je predstavilo enajst najbolj aktivnih in prodornih koderk, hekerjev in raziskovalk na področju glasbe, vizualij ali obojega hkrati. Kodiranje v živo je relativno mlada umetniška oblika, ki namesto notnega zapisa, inštrumentov ali digitalnih produkcijskih platform uporablja različne programske jezike in algoritme. Za nepoznavalce, ki se jim že pojem kodiranja glasbe zdi ezoteričen, je bil petkov algorave odlična priložnost za približanje te še vedno dokaj obskurne prakse. V času neizbežnega algoritemskega determinizma, ko nam na platformah za pretakanje glasbe algoritmi definirajo naše poslušalske navade, na Netflixu za nas izbirajo serije in filme ter na družabnih omrežjih servirajo personalizirane reklame, se algorave skupnost algoritmov loteva z druge strani in obrača na glavo paradigmo »zlobnih« algoritmov, ki manipulirajo z našo svobodno voljo. Namesto da bi bili naslovniki algoritemskih funkcij, so živi koderji tisti, ki algoritemske funkcije snujejo in uporabljajo kot kreativna orodja. V zadnjih letih smo tako lahko opazili občutni porast zanimanja za algorave sceno, ki mirno sobiva in se včasih združi z elektronsko glasbeno sceno, s katero si deli številne estetske iztočnice.

Če so se še pred leti starošolski didžeji in glasbeniki kremžili ob pogledu na t. i. laptop didžeje, bi slednjim izkušnja algorave dogodka simbolizirala smrt glasbene performativnost in spektakla minulih dob. Gre namreč za prakso, ki namesto ovijanja v tančico skrivnosti svoj ustvarjalni proces aktivno demistificira in neposredno deli z udeleženci dogodka. Na neki način stavi na zanesenjaški duh zgodnjega interneta kot platforme za medsebojno spodbujanje in velikodušno izmenjevanje znanja. Prva stvar, ki je v Cukrarni zbodla v oči, so bili trije LCD zasloni, na katerih smo spremljali proces kodiranja v živo, ki ga lahko najpreprosteje opišemo kot modulacijo ritmov, melodij in drugih zvočnih gradnikov s pomočjo aplikacije posamičnih algoritmov. Kot popolnemu neuku na področju programiranja mi je takšen pristop, tipičen za algorave dogodke, približal razumevanje procesa, saj ta ni tako radikalno drugačen od običajnega produciranja glasbe bodisi na digitalnih platformah bodisi analogno. Razlika je predvsem v načinu interakcije s posamičnimi gradniki, ki se je v primeru petkovih nastopajočih namesto v produkcijskem okolju AbletonLive! ali na klasičnem Rolandovem sekvencerju večinoma odvijala na platformi za sintezo zvoka in algoritemsko kompozicijo SuperCollider. Preprosto rečeno: če na analogni mešalki za spremembo zvoka dvignemo drsnik ali zavrtimo gumb, v SuperColliderju spremenimo kodo in stisnemo »enter«. Pri tem obstajata dve liniji: bolj konservativen pristop ustvarjalcem veleva, da nastop začnejo iz nule, recimo iz posamičnega tona ali ritmičnega vzorca, vendar je bolj uveljavljena raba predobstoječih struktur oziroma aranžmajev. Edina pametna analogija, ki mi pride na misel pri opisovanju postopka, so producentske seanse, kot je Against the Clock, kjer lahko v živo opazujemo produkcijski proces specifičnega ustvarjalca.

Soroden proces, le da v drugem programskem okolju, smo lahko opazovali na velikem platnu bara Cukrarna, kjer so vizualni umetniki v živo kodirali vizualije. Tukaj gre izpostaviti programerko, umetnico in predavateljico Olivio Jack, razvijalko okolja Hydra, nekakšnega hibridnega vmesnika za kodiranje v živo, ki urejanje kode neposredno povezuje z risanjem. Polurni nastop enega izmed sodelujočih glasbenikov je začela s preprostim monokromnim pikslom, ki se je v roku pol ure z njenimi posegi v živo razvil v kompleksne in večbarvne geometrijske svetove z retro pridihom pionirskih računalniških grafik. Izkušnja petkovega algorava je bila enakovredno razdeljena med opazovanje (pol)improviziranega kreativnega kodiranja zvokov in podob na platnu, ki so se tematsko in razpoloženjsko včasih bolj, drugič manj dopolnjevale.

Med osmerico glasbenikov sta bila dva slovenska predstavnika, avdio-vizualni umetnik, avdio inženir, DJ in programer Blaž Pavlica, ki je svojo pot z generativnimi melodijami in zvokom začel kot član eksperimentalnega ansambla PRSA, ter glasbenik, performer, intermedijski umetnik in vodja založbe Kamizdat Luka Prinčič, eden aktivnejših domačih koderjev v živo. Prinčičev nastop je bil po zvočni in estetski plati pričakovano blizu materialu z njegovih nedavnih izdaj, ki jih je deloma oziroma v celoti ustvaril v programskem okolju SuperCollider. Njegov atmosferično usmerjen, a zadovoljivo dinamičen performans bi lahko opisali kot izkušnjo čiste računalniške muzike, ki se napaja iz dediščine IDM-a in sodobnih eksperimentalnih tokov, ustvarjajoč cinematične ambientalne zvočne svetove, ki vzbujajo občutek osamljenosti v kiberprostoru. Blaž Pavlica, ki je med drugim nastopil na nedavni obletnici algorave gibanja v Utrechtu, pa je za razliko od nekaterih svojih nedavnih nastopov, kjer se je osredotočil na ambientalno-eksperimentalne zvočne eksploracije, ubral drugo pot. V ospredje je postavil ritem, in četudi je bil njegov otvoritveni nastop še relativno rudimentaren, nekakšen work in progress, je v primerjavi z drugimi nastopajočimi, ki so predstavili drugačne formate, ponudil izhodišče za razmislek o (poli)ritmičnih potencialih kodirane glasbe, ki ima ambicije, da osvoji plesišča. »Live coding mi v praktičnem pogledu predstavlja najboljši način ustvarjanja in spreminjanja kompleksnih zaporedij glasbenih vzorcev in s tem alternativo trenutno prevladujočim orodjem, kot so Ableton, Resolume ali modularci,« razmišlja Pavlica ter dodaja: »Ker so livecoding jeziki skoraj vedno odprtokodni in s tem brezplačni, pa mi predstavlja tudi drugačen, vsem dostopen in opolnomočujoč način medijske in umetniške produkcije. Čeprav je livecoding star že več kot 20 let, se je zaradi pojavitve novih programskih jezikov šele v zadnjih letih razširil po vsem svetu, zato se mi zdi, da njegov čas šele prihaja.« 

Kodiranje v živo prinaša neskončno kreativnih rešitev (za referenco si zavrtite nastopa mednarodno prepoznavnega producenta Renicka Bella ter pionirja scene in avtorja termina algorave Alexa McLeana [ta je že l. 2013 nastopil pri nas na festivalu Earzoom, op. ured.], ki ga je skoval skupaj z Nickom Collinsom), a ker so kuratorji petkovega algorava ustvarjalce posebej zaprosili, naj ciljajo na bolj rejversko vzdušje, je večina nastopajočih na stran postavila eksperimentalno dimenzijo in se osredotočila na bolj ali manj plesno funkcionalne formate na obrobju techna, IDM-a in ambienta. Če so prvi štirje nastopi, med katerimi sta bila tudi Pavlica in Prinčič, večinoma še gradili na vajbu in ljudi spodbujali k zibanju, pa smo v drugem delu večera, predvsem ob nastopu hedlinerja Tima Hooglanda, ki je brez kompliciranja postregel s festivalsko dostopnim setom v živo kodiranega »berlinskega techna«, doživeli tudi pravi klubski moment, ki smo ga tihoma želeli. Približno stoterica zbranih, med katerimi so bili ob številnih vpletenih domačih in tujih umetnikih tudi naključni mladi obrazi, je z odličnim odzivom dokazala, da je algorave format primerljiv klasičnim klubskim, če le odmislimo neprestano spreminjajoče se programske vrstice na zaslonih in platnih.

V času neizbežnega algoritemskega determinizma, ko nam na platformah za pretakanje glasbe algoritmi definirajo naše poslušalske navade, na Netflixu za nas izbirajo serije in filme ter na družabnih omrežjih servirajo personalizirane reklame, se algorave skupnost algoritmov loteva z druge strani in obrača na glavo paradigmo »zlobnih« algoritmov, ki manipulirajo z našo svobodno voljo. Namesto da bi bili naslovniki algoritemskih funkcij, so živi koderji tisti, ki algoritemske funkcije snujejo in uporabljajo kot kreativna orodja. V zadnjih letih smo tako lahko opazili občutni porast zanimanja za algorave sceno, ki mirno sobiva in se včasih združi z elektronsko glasbeno sceno, s katero si deli številne estetske iztočnice. Četudi za marsikoga še vedno futuristična eksotika, je algorave danes uveljavljena glasbena praksa, ki v svoje vrste vabi nove zanesenjake, navdušene nad glasbo, kodiranjem, improvizacijo in skupnostnimi praksami. Ena takih protagonistov je DJ_Dave, ki na svojem vse bolj popularnem TikTok profilu redno predstavlja svoj kreativni proces in s tem med mladimi širi zanimanje za kodiranje v živo. 

Kljub navidezni kompleksnosti in nedostopnosti je praksa kodiranja v živo namenjena tako izkušenim programerjem kot tudi čistim amaterjem, ki iščejo nove vznemirljive kreativne prakse. Morda je petkov dogodek koga izmed zbranih dejansko spodbudil, da se preizkusi v kodiranju. V prihodnjih letih bi bilo na domačih live coding dogodkih ob Prinčiču in Pavlici vsekakor lepo videti še kakšen nov obraz. Že danes lahko na prosto dostopni odportokodni platformi Sonic Pi naredite svoj prvi kreativni komad.