APZ-jev večni večni čas

Z zgoščenko Večni čas v hip ujet je dirigent Sebastjan Vrhovnik apezejevsko posthumno še enkrat zaključil svoje vodenje Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič. Uresničil je še en svoj cilj: izdati do zdaj (večinoma) še neobjavljene posnetke novitet, ki so nastale prav za APZ.

Prelet skladateljskih imen razkriva generacijsko širok lok, izoblikovana ustvarjalna imena, preverjena in priljubljena v zborovskem svetu: Damijan Močnik, Nana Forte, Gašper Jereb, Andrej Makor, Tadeja Vulc, Katarina Pustinek Rakar, Nataša Kocjančič, Mojca Prus, Andrej Misson, Tomaž Habe in Lojze Lebič. Po nekaterih od naštetih skladateljskih imen lahko upravičeno sklepamo, da gre za razmeroma zahtevne partiture, in sicer tehnično, še bolj pa izrazno. Pred zborom in dirigentom je bila torej kompleksna naloga, kako osmisliti tako različne, a v določenih potezah vendarle sorodne glasbene jezike in z interpretacijami ustvariti individualne enote.

Zgoščenko odpira vokalno-inštrumentalna skladba Amor et Bakhus Damijana Močnika z izrazito besedno in ritmično dikcijo, ki jo dopolnjujejo tolkalski pasusi. Iz Močnikovega obzorja eksaktnosti barva zgoščenke preide v obsežno impresionistično območje (in k vprašanju o očitno prevladujočem izrazu slovenske zborovske produkcije). Pasažo vanj predstavlja transkripcija Mahlerjeve Liebst du um Schönheit Nane Forte, ki se nadaljuje s skladbo To See a World In a Grain of Sand, v kateri (le) štiri verze postavlja v vibrirajoč zvočni in razprt filozofski prostor. Logično se nanjo navezujeta obsežna izpoved Love Is My Sin Gašperja Jereba in impresionistični Paisaje Andreja Makorja. Sklop »izvirnih« skladb zaključujeta Vodometi in Kip Tadeje Vulc, ki uglasbitvam besed dodaja eksperimentalne brezbesedne zvočne prostore.

Druga polovica glasbe na zgoščenki utrjuje misel, da je zakladnica priredb ljudskih pesmi precej polna, napevi pa ostajajo neusahljiva motivacija naročnikov in vir skladateljske produkcije. V središču zgoščenke so tri skladbe Katarine Pustinek Rakar (Nocoj je edna lüšna noč, Kak žalosno, Ti-di-di drajsa), ki dajejo emotivni okvir psihološkim zgodbam anonimnih, a univerzalnih protagonistov. Če prvi del zgoščenke razpira prostore časa in glasbe v njem oziroma glasbe in časa v njej, pa filozofske koncepte prizemljujejo priredbe ljudskih pesmi in podajajo razmislek o tem, da – in zakaj – ljudska glasba močno predestinira glasbeni jezik in formo ter hkrati pri reinterpretacijah omejuje simbolne prostore in skladateljske domišljije.

Dirigent Sebastjan Vrhovnik je posnetke novitet »iz predala« povezal v naslov Večni čas v hip ujet, s katerim je med skladbe vnesel vezivno tkivo in dal izbrani glasbi nekaj filozofske razsežnosti. Zgoščenko tako s svojo odraslo modrostjo zaključuje skladba Lojzeta Lebiča in odpira nova vprašanja z analogijami na naslov Kako kratek je ta čas.