Bachova Maša kot neke vrste življenjska in delovna apoteoza

Očitno se spet vračamo v dobre stare čase, saj je vodstvu Slovenske filharmonije na začetku koncertne sezone 2020/21 uspelo organizirati kar dvoje koncertov v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (8. in 9. sep.). Meni je dovolj zgodaj zaprošeni akreditaciji navkljub uspelo priti šele drugo reprizo, torej na ponovitveni koncert. Zato tokrat le o tem drugem koncertu. Ta je bil še posebno slovesen, saj je obenem pomenil začetek jubilejne, 30. sezone Zbora Slovenske Filharmonije, ki ga je leta 1991 ustanovil legendarni umetniški vodja in dirigent dr. Mirko Cuderman. Po kar nekaj zadnjih turbulentnih letih je zdaj za njegovim krmilom umetniški vodja (v. d.) zborovodja Gregor Klančič. In to več kot uspešno, sodeč po letošnjem predtaktu, saj že na začetku sezone skoraj dve uri trajajoča vokalno inštrumentalna partitura Maša v h-molu, BWV 232 (1733) Johanna Sebastiana Bacha (1685–1750) pač ni mačji kašelj.  Čeprav gre za veliko vokalno inštrumentalno delo, se je dirigent Layton odločil za neke vrste komorno izvedbo. Z navedenimi izvajalci je dosegel največje skladateljeve triumfe, preostali, mnogo intimnejši deli pa so bili navdahnjeni s pravo angleško prefinjenostjo, eksaktnostjo in seveda kvaliteto.

Kot neke vrste življenjska in delovna apoteoza je nastajala Bachova Maša. Ob dejstvu, da ima uglasbene le nekatere, zato najuspešnejše mašne dele, je v tem duhovnem, cerkvenem delu neka posebnost: ni ne maša, ne kantata, ne oratorij, je preprosto vokalno inštrumentalna partitura v štirih delih: Missa (Kyrie in Gloria), Symbolum Nicenum (Credo), Sanctus in Osanna, Benedictus, Agnus Dei in Donna nobis pacem, ali kot jo je veliki Bach nadalje še nadrobneje razdelil na vsega 27 delov, stavkov. Po njem je »glasba pot k božanskemu«. Iz tega konteksta izhaja celotna vokalno inštrumentalna glasbena freska. V njej ves čas utripa Bachovo baročno srce. In četudi smo v visokem, poznem ali skoraj zadnjem baročnem slogovnem obdobju velikega Bacha, je to še vedno v znamenju največjih takratnih kontrastov med belim in črnim, hitrim in počasnim, solističnim in komornim ter pleno in še bi lahko naštevali tovrstne glasbene vrline tistega časa in evropskega prostora; če seveda za zdaj pustimo ob strani ves čas prisotne in vodilne latinske besede in tovrstni mašni ordinarij v smislu duhovnega. Omenjeno Bachovo umetnino danes dojemamo v mnogo več plasteh, kot pa je nastala pred skoraj tristotimi leti. Izvajalska pogruntavščina zgodnje glasbe in sodobnih (z)možnosti muziciranja je prinesla še tovrstni kompromis. Za vse to so imeli največ zaslug vsi sodelujoči, z dirigentom, odličnim Stephenom Laytonom, kot prvim na mestu. Njegova interpretacija je bila fantastična, seveda tudi po zaslugi Zbora Slovenske filharmonije (z nekaj več kot štiridesetimi pevkami in pevci, ki jih je pripravila Jerica Bukovec) in Orkestra Slovenske filharmonije (z nekaj čez trideset glasovi) s številnimi solisti ter kompletno angleško solistično ekipo – kvartetom (ta nikoli ne nastopi v celoti, ampak ga slišimo le v arijah, recitativih in kvečjemu še v duetih) z Anno Dennis (sopran), Helen Charlston (mezzosopran) Ruairijem Bownom (tenor) in Laurencem Williamsom (basbariton); tu so še številni solisti znotraj našega orkestra, izvajalci bassa continua … Skratka, te popolnosti ne bi bilo brez omenjenega dirigenta, na prvem mestu, kot tudi ne brez vodilnih izvajalcev. Izstopali so številni inštrumentalni solisti, od koncertne mojstrice, 1. violinistke Ane Dolžan, dveh flavt (M. Grahek in P. Mihelač), treh oboj z angleškim rogom (S. Crudu, N. Bignozzi in M. Todorovska) do fagotista (P. Calligarisa), hornista (J. Rošerja), treh trobent (T. Kerekeš, D. Glamočak in I. Konečnik) do pavkistke (Š. Cvikl). Iz vrst godalcev omenimo violončelista I. Škerjanca, kontrabasista P. Brčarevića, pa tudi organista (orgelski pozitiv) Tomaža Sevška in čembalista Domna Marinčiča. Čeprav gre za veliko vokalno inštrumentalno delo, se je dirigent Layton odločil za neke vrste komorno izvedbo. Z navedenimi izvajalci je dosegel največje skladateljeve triumfe, preostali, mnogo intimnejši deli pa so bili navdahnjeni s pravo angleško prefinjenostjo, eksaktnostjo in seveda kvaliteto. 

Tega programa, izvajalcev in dosežkov, ki so jih prikazali vsi navedeni, se ne bi sramovala nobena večja evropska dvorana, tak ali drugačen festival v katerikoli prestolnici. Komaj na začetku sezone smo, sezone, ki je tako ali drugače še dodatno obarvana z jubilejem našega Zbora, pa že lahko ugotovimo neke vrste nepresežen začetek. Pa tudi prenovljeni abonmajski programi Slovenske filharmonije vlivajo upanje v uspešno delo novega vodstva, ekipe, ki očitno (po V. Ukmarju) diha »po lepoti k resnici«. Tudi Orkester in Zbor sta v več kot odlični kondiciji, tako rekoč na vrhuncu svojih poustvarjalnih moči.