Beethovnova glasba za uvodne akorde letošnjega, že 68. Festivala Ljubljana

Dan pred napovedano uradno otvoritvijo letošnjega, že 68. mednarodnega Festivala Ljubljana (torej 1. julija) smo na Kongresnem trgu ob še vedno omejenih možnostih (največ 500 poslušalcev) slišali izjemen zalogaj letos tako omiljene Beethovnove glasbe. Po uvodnem Koncertu za klavir in orkester v c-molu, op. 37 z našo prvo damo črno-bele klaviature, Dubravko Tomšič Srebotnjak, ter osrednjim državnim simfoničnim Orkestrom Slovenske filharmonije in dirigentom Charlesom Dutoitom je bila na sporedu ena najpopularnejših Beethovnovih vokalno inštrumentalnih fresk, slovita Simfonija št. 9 v d-molu, op. 125. Zanjo so se orkestru in dirigentu pridružili še štirje pevski solisti: sopranistka Sabina Cvilak, mezzosopranistka Monika Bohinec, tenorist Rodrigo Porras Garulo, basbaritonist Egils Siliņš, ter Zbor Slovenske Filharmonije (pripravila ga je Jerica Bukovec) in KZ Megaron (pripravil Damjan Močnik), koncertna mojstrica pa je bila Ana Dolžan. Že v uvodnem Beethovnovem koncertu so se postavili na oder trije izjemno spojeni, s pravim izvajalskim fluidom povezani izvajalci. Muzika skladatelja-velikana je tako rekoč preskakovala kakor iskrica med vsemi, tudi z nami, občinstvom. Za solistko Dubravko Tomšič Srebotnjak in dirigenta bi lahko zapisal, da sta bila boginja in bog, vsi ostali pa kakor verniki. Umetnica je v neke vrste apoteozo povzela celotni skladateljev notni zapis in ga nadgradila z vsemi svojimi liričnimi in epskimi prijemi in pristopi k skladateljevemu delu. Celotno pripoved vseh izvajalcev je briljantna pianistka dodatno nadgradila v obeh kadencah (po 1. in v 3. stavku), ki sta bili neke vrste apoteozi, »noti finalis« tega prvega dela koncerta. Daleč pa so izvajalci presegli sami sebe s Tretjim klavirskim koncertom in velikemu vokalno inštrumentalnemu finalu z Deveto simfonijo navkljub presegli že tako visoka pričakovanje percepcije in recepcije nastopa naše prve dame s črno-belimi tipkami. Brava! V vseh svojih letošnjih visokih življenjskih in delovnih obletnicah ostaja odlična glasbena interpretka, umetnica, ki se z vsem notranjim nabojem kar najtenkočutneje posveča muziki, ki je pred njo: notnemu zapisu kot svojemu trdoživemu in izrednemu notranjemu muzičnemu naboju. Daleč pa so izvajalci presegli sami sebe s Tretjim klavirskim koncertom in velikemu vokalno inštrumentalnemu finalu z Deveto simfonijo navkljub presegli že tako visoka pričakovanje percepcije in recepcije nastopa naše prve dame s črno-belimi tipkami. Brava! V vseh svojih letošnjih visokih življenjskih in delovnih obletnicah ostaja odlična glasbena interpretka, umetnica, ki se z vsem notranjim nabojem kar najtenkočutneje posveča muziki, ki je pred njo: notnemu zapisu kot svojemu trdoživemu in izrednemu notranjemu muzičnemu naboju.       

O Deveti simfoniji bi dodal še tole: tudi ta je imela precej sreče, saj je letos po uvodnih nagovorih umetniškega vodje in direktorja Festivala Ljubljana Darka Brleka in ljubljanskega župana Zorana Jankovića šlo v Ljubljani za eno letošnjih svetovnih raritet – kaotičnim razmeram navkljub je to slovito Beethovnovo delo v živo odzvanjalo v poslušalskih ušesih.  Igra orkestra je bila v vseh treh prvih stavkih in dobršnem delu slednjega, 4. stavka nadgradnja samega Beethovna. Pevski kvartet je bil smiselno sestavljen, vsa četverica je briljirala tako solistično kot v različnih kombinacijah. Zbora, ki sta nastopila v Finalu Schillerjeve apoteoze Ode radosti, zaradi tehničnih danosti (na prostem, pred mikrofoni in z zvočniki) na žalost nista prišla do izraza, kljub temu da je dirigent Dutoit še kako držal vse izvajalske niti v trdnih rokah, tu pa tam je celo preprosto odložil taktirko (v počasnih delih Simfonije) in s solisti izza prvih pultov pihal, trobil in tolkal izžel celotno predstavo. Tok glasbe je bil enostaven, nobenih morebitnih novih, za las privlečenih novotarij ni bilo. Beethovnova muzika je tekla mimo nas kot neke vrste mimobežni piš. Solisti, orkester in zbora so kljub vsem težavam s profesionalno kondicijo in brezhibnim odnosom do glasbe še enkrat dokazali, da »muze ne molčijo v še tako hudih časih«.

Na koncu smo doživeli še spektakularen ognjemet, ki pa se je žal pojavil nekaj taktov prezgodaj ter s tem posegel v sam zvočni tok dogajanja. Lahko še zapišem, da je bilo vseh teh negativnih efektov mnogo manj v neposrednem posnetku tega koncerta na TV SLO 2 dan za tem (2. julija). Ampak če pogledam celoto in tonsko rekapituliram vso to Beethovnovo umetnost v teh časih (bilo je je za dobrih 110 minut), lahko rečem, da se »dan pozna po jutru«. Četudi je bil večer v celoti posvečen samo in edinole Beethovnu, je tudi Orkester Slovenske filharmonije kot rezidenčni orkester festivala več kot dobro odigral svojo vlogo.