Biti povezan

Gašper Selko, z umetniškim imenom X.U.L., je že na svojih dveh prejšnjih albumih VOID – A Story About a Man in A Guide for Lost Travellers premikal meje mogočega in zbliževal zvočna obzorja med sodobnim glasbenim klasicizmom in improvizirano elektronsko godbo. Gre za poseben ambientalni svet, v katerem se vidno in slišno polje poslušalca zlahka ujame z notranjim počutjem. Njegova notna zlitina nas vselej popelje v območje, kjer sta čas in prostor irelevantna, kar pa ne pomeni, da ne vplivata na emocije slehernega poslušalca. Podobno glasbeno potovanje je ubral islandski skladatelj, glasbenik in producent Frosti Jonsson (Bistro Boy), ki je pouk klasičnega klavirja zamenjal z ustvarjanjem nekonvencionalne elektronske glasbe. Že njegov prvenec Solheimar iz leta 2012 mu je prinesel laskavi naziv enega najbolj kreativnih islandskih elektronskih glasbenikov, ki »lahko z zvoki odstrani težo in gravitacijo iz realnosti«. Za razliko od tovrstnih izvajalskih duetov na daljavo se aranžmaji skladb z albuma tengsl ne slišijo kot zvočno polje dopolnjevanja, temveč kot koherentno in kompaktno mrežena celota, stkana iz čuječih zvočnih niti obeh avtorjev. Nasproti minimalistično zastavljenemu naslavljanju skladb, ki vsebujejo le dva enodelna islandska besedna pomena – eindir in þræðir, se bohoti čudesni svet filigransko pretočnega ambientalnega vzdušja.

Njun skupni album tengsl to zvočno težnost usmerja v današnjo človeško samobitnost. Že naslov nas popelje v ustvarjalni modus operandi, ki se je spletel med glasbenikoma in je hkrati rdeča nit samega albuma. Glasbenika sta spletla vezi, ko je Bistro Boy remiksal skladbo A Morning Song of a Cloudspotter z že omenjenega X.U.L.-ovega albuma A Guide for Lost Travellers. Povsem drugačna glasbena izkušnja je skupinsko glasbeno delo, ki nam že ob zvokih uvodne skladbe Eindir I odpira svet altruističnega in kozmopolitskega sodelovanja dveh izjemnih zvočnih skladateljev/improvizatorjev. Za razliko od tovrstnih izvajalskih duetov na daljavo se aranžmaji skladb z albuma tengsl ne slišijo kot zvočno polje dopolnjevanja, temveč kot koherentno in kompaktno mrežena celota, stkana iz čuječih zvočnih niti obeh avtorjev. Nasproti minimalistično zastavljenemu naslavljanju skladb, ki vsebujejo le dva enodelna islandska besedna pomena – eindir in þræðir, se bohoti čudesni svet filigransko pretočnega ambientalnega vzdušja. In ta ni le naravnan na zemeljsko gravitacijo samote, če sklepamo po tem, da beseda eindir v islandščini pomeni sam, temveč nas ponese tudi onstran planetarnega, kar je še posebno očitno v odmevajoči miniaturi Þræðir I. Pomen te besede je nit, s čimer nam avtorja morda sporočata, da osamljenost nastopi le takrat, ko so vse niti med dvema osebama pretrgane. Ravno ta vmesni balans Þræðir (I, II, III) med skladbami Eindir (I, II, III, IV, V, VI) melanholičnemu vzdušju zoperstavi optimizem, ki ga prinaša spoznanje, da je povezanost humus človečnosti in civilizacijskega napredka. K tej tematiki avtorja pristopata študiozno, kar se še kako sliši v bežnem prepletu elektronskega inštrumentarija in klasičnih glasbil, med katerimi je treba opozoriti na klasični strunski delež, za katerega poskrbijo Ana Novak (violina), Abel Modic (viola) in Maša Tomc (violončelo). V skladbi Eindir VI se trobentarski intro razrašča onkraj eklektične zvočnosti elektronskih činel, ki jih povzema sentiment odrešujočega srečanja ali obžalujočega razhajanja, odvisno od tega, iz katerega zornega kota stopamo v intimo skladateljev. Njuno izjemno glasbeno delo ponuja nešteto interpretacij, pri čemer pa je motiv povezanosti vselej tudi v samoti. In to je pojav, ki nam je v stoletju navideznih niti, spletenih po raznih družabnih omrežjih, vsem dobro znan.