Blues za niti ne tako davne čase

Izola je (kulturni) svet v malem. To vedo vsi, ki so v zadnjem času zavili v to obmorsko mestece ali v roke vzeli Mandrač. Prav neverjetno je, kako se je na tem koščku obale vse poklopilo, kako se je oblikovalo vzdušje, ki je težko opisljivo; potrebno ga je doživeti, vendar ne izkoriščati, kakor se prišlekom prepogosto zazdi. V Izoli celo čas teče nekoliko drugače, je v polkoraku, ki je spontano izhodišče za odlične pripovedi, kakršne se iz istrskih koncev stekajo proti obali. Te pa nimajo zgolj kontinentalnega predznaka, temveč motive prinašajo tudi naplavine, ki jih v izolskem obalnem pasu nikoli zmanjka. Nekdo jim mora le prisluhniti, jih zložiti v verze, povezati v koncept. In na tej točki bi lahko začeli govoriti oziroma pisati o najnovejšem albumu, šestem po vrsti, Rudija Bučarja: Kambjale so čase je po mojem okusu njegov najprepričljivejši projekt do tega trenutka. Seveda bi bil lahko pikolovski, a potem bi razvrednotil tiste pristne občutke, ki jih Bučar prebuja in nagovarja že od uvodnega ljudskega napeva Teresina naprej. No, tudi za takšne zoprneže ima Rudi v naslovni pesmi pripravljen priročni odgovor: »lahko pensaš vse, kar ti paše, mi bomo zmerom kantali po naše«. In če v kaj verjamem, potem verjamem v to! Kambjale so čase je po mojem okusu njegov najprepričljivejši projekt do tega trenutka. Seveda bi bil lahko pikolovski, a potem bi razvrednotil tiste pristne občutke, ki jih Bučar prebuja in nagovarja že od uvodnega ljudskega napeva Teresina naprej. No, tudi za takšne zoprneže ima Rudi v naslovni pesmi pripravljen priročni odgovor: »lahko pensaš vse, kar ti paše, mi bomo zmerom kantali po naše«. In če v kaj verjamem, potem verjamem v to!

Na Kambjale so čase je Rudi Bučar pogledal v vzvratno ogledalo, v niti ne tako daljno preteklost, temveč na čase svoje in naše, moje generacije, ki sveta ni odkrivala preko pametnih naprav. Šli smo na zrak, doživljali okolico in s pogledi spoznavali ljudi. Poganjala nas je neposredna izkušnja, soočenje s prostorom in časom. In čeprav zna biti nostalgija čudovita prevara uma, nam pogosto pride prav, da iz spomina prikličemo včerajšnjega človeka, ki je vse, kar je počel, počel z občutji, s prepričanjem, s posvečenostjo. Tovrstnih poskusov je bilo v našem – pa tudi tujem kulturnem prostoru – v nedavni preteklosti kar nekaj, vendar jim težko pripišemo kaj več kot plehkost, deloma načrtno, tržno pogojeno iskanje pozornosti. Pri tem je nujno poudariti, da Bučar ne umetniško ne dejansko ne živi v preteklosti, temveč v pesmih poudarja dobre stvari, ki bi jih lahko vzeli iz včerajšnjega dne in prinesli s seboj. Vsaj pristne medčloveške odnose, če ne še česa drugega. Zaveda se, da so se časi spremenili, a bi bilo potrebno malce upočasniti svet. To je rdeča nit več pesmi na albumu, naj gre za medgeneracijski pogovor med starim očetom in vnukom v naslovni skladbi, monolog v Otroci tistega časa – kot nekakšni podoživeti odi generaciji osemdesetih in prve polovice devetdesetih, vključno s kontrabant (sub)kulturo in presnemavanji s plošč na kasete (pesem je sicer morala nastati kakšno desetletje prej; le kdo danes še peče CD plošče?) – ali za dialog za šankom z Matevžem Šaleharjem v pesmi Dolgo nisva pila, prepoln občutkov minevanja med brskanjem po prijateljskem albumu, pod katerega bi se lahko v preteklosti podpisala Mef in Danilo Kocijančič. To so trenutki, v katerih se prepozna naša generacija, to so naša družabna omrežja. Na tej točki utegne album marsikomu delovati hermetično, saj je danes premalo radovednosti, s katero smo mi odkrivali pretekla desetletja. In nenazadnje, na tej točki morda še sam nisem pravi naslov za recenzijo albuma, saj se objektivnost premočno prepleta z odmerki subjektivnega, ker je Bučar zgolj upesnil in uglasbil tisto, kar se nam dogaja. Semkaj sodita tudi študija karakterjev v country napevu Kakšni so takšni in nočna klavirska balada Čista. Tudi opevane nerodnosti, značilne za pesem Plešem (najbolj neznačilna skladba na albumu glede na celoto), ki pa jo je vseeno moč razumeti kot portret posebneža, ki živi v svojem svetu, kamor se vse pogosteje radi zatekamo tudi sami. Vpeljava tube (Goran Krmac) in raznoterega repertoarja zvočil Boštjana Gombača je primerna rešitev za karakter osrednjega junaka. Nasploh je projekt plod širšega sodelovanja, saj se poleg prevladujočega komba – Rudi Bučar, Goran Krmac, Anže Vrabec in Robert Pikl kot gostje na albumu – poleg že omenjenih Hamota in Gombača podpišejo še Tomi Purić, Martin Štibernik, Gullio Rosselli, Jan Baruca, Mitja Bobič, Marko Hrvatin, Tomaž Boškin, Simon Markežič in Marko Toškan. Naštevanja se niti ne bi lotil, če ne bi z njim hotel poudariti še ene značilnosti Istre in tamkajšnjega kulturnega izročila: prepišne večjezičnost, ki se steka v en samcat kulturni zaliv. Da Rudi kuje verze v tem talilnem loncu, se razume samo po sebi. Kambjale so čase se tako lepo izteče s prirejenima krajevnima kanconama A Isola Voio Andar in Teresina 2.

Da ne bo pomote, album ni slovo od mladosti, te že davno ni več, temveč pogled na mladost v prej omenjenem polkoraku iz zornega kota današnjega trenutka. Devet »udobnih« pesmi nas prepriča s svojo iskreno enostavnostjo, nekaj lokalnimi posebnostmi in, kar je najpomembnejše, optimizmom. Družbene kritike je na njem le za vzorec, iz druge roke, pa še to je bolj razumeti v kontekstu marketinške poteze založbe kot pa česarkoli drugega. Vsi zelo dobro vemo, da lahko vsakdo razume in tolmači verze po svoje, ali kot bi zapel Bučar: »Kakšni so takšni, ki zase se držijo, kakšni pa smo takšni, ki gremo v oštarijo.« Osebek »smo« je Rudi uporabil primerno mojemu stališču.