Brez jeze in poguma ne gre

Dve leti po izidu plošče Selivke sta Katarina Juvančič in Dejan Lapanja izdala drugi del diptiha upesnjenih in uglasbenih zgodb o pogumu, srčnosti in moči žensk. Če se je Katarina kot avtorica besedil in glasbe lotila na prvencu potlačenih tem, tabujev in travm anonimnih, »neznanih« žensk, je za Hope’s Beautiful Daughters vzela v roke zgodbe, motive in življenja »znanih« žensk iz mitologije in zgodovine, jih dodobra pregnetla kot glino, jim dala svoj pečat in nov ogenj. Pri materializiranju in realiziranju zamisli jima je pomagalo sedemnajst slovenskih in škotskih umetnic in umetnikov, od glasbenikov in glasbenic prek ilustratorke in oblikovalke do pripovedovalcev. Premiero je plošča doživela v prvi polovici septembra na turneji po Škotski, kjer so se jima na nastopih na Orknijskih otokih, v Edinburgu in Glasgowu pridružili škotski prijatelji. Teden dni pred odhodom, ko je naraščalo hrepenenje pred začetkom tega (od)potovanja, si je Katarina vzela cel večer za pogovor ob izidu glasbeno-pripovedne stvaritve.

Zamisel za ploščo Hope’s Beautiful Daughters se ti je porodila po gostovanju na edinburškem festivalu Tradfest maja lani. Danes, ko jo imamo v rokah, lahko rečemo, da si se z njo poklonila svojim škotskim prijateljem in škotski tradiciji pripovedovanja in glasbe.

Na Tradfest v Edinburg naju je povabila moja prijateljica Karine Polwart, sicer najbolj znana škotska kantavtorica. Znotraj festivala je organizirala dogodek, imenovan Hope’s Beautiful Daughters. Šlo je za večer uporniških, revolucionarnih in protestnih pesmi. Vedela je za naše proteste konec leta 2012 in z začetka leta 2013, na katerih sva z Dejanom nastopala in o katerih sem poročala prek družbenih omrežij. Spremljala me je in naju povabila na ta dogodek. Pred nastopom sva imeli pogovor o dogajanju pri nas, potem je sledil nastop, po katerem sem jo vprašala, kaj se skriva za naslovom Hope’s Beautiful Daughters. Povedala mi je, da je sveti Avguštin napisal, da ima upanje dve hčerki, jezo zaradi položaja, v katerem smo se znašli, in pogum, da ga spremenimo, kar mi je takoj porodilo idejo. Po nastopu sem začela razmišljati o plošči s takšnim naslovom, na kateri bi gostila škotske glasbenike in glasbenice. Zdelo se mi je, da se mora po 16 letih prijateljevanja zgoditi neko sodelovanje med nami. Ko sem se vrnila domov, sem začela zbirati misli, tudi nekaj skladb sem že imela v mislih in so me preganjale. Počasi se je zadeva začela sestavljati. Na začetku je bila mišljena EP plošča s par komadi, potem pa sem začela razmišljati, zakaj ne bi poleg glasbenikov vključila še svojih škotskih znancev-pripovedovalcev in jih združila z našimi glasbeniki. Prvi bend, ki mi je prišel na misel, je bil Salamandra Salamandra. V mislih sem imela še druge fantastične ljudi, ampak ni šlo. Plošča je bila posneta v manj kot enem letu in bilo je nujno oklestiti zamisel. Na koncu sem se odločila, da v projekt vključim ljudi, ki so tako dobri glasbeniki kot dobri prijatelji. Plošča je poklon mojim prijateljstvom.

Kako si spoznala in se spoprijateljila s škotskimi glasbeniki in pripovedovalci?

Nekatere poznam dlje časa, druge manj. Pred 16 leti sem prišla na Škotsko čisto po naključju. Kot turistka. Na sever Anglije, v Lake District, sem prišla s tovornjakarji. Leto poprej, pri osemnajstih letih, sem bila na Irskem, kjer sem spoznala glasbenika, ki me je tokrat peljal na Škotsko. Bil je avgust in odvijal se je edinburški festival Fringe, kjer sem spoznala kopico novih ljudi. Med drugim sem tam prvič videla Karine Polwart, ki je bila takrat še popolnoma neznana. Bila je še plašna punca, ki je prišla v pub in zapela tako, da smo vsi obmolknili in se spraševali, kdo je to, po nastopu pa je kar izginila. Nekaj let sem potrebovala, da sem prišla do nje. Nekje v začetku dvatisočih sem se odločila, da bom delala magisterij in doktorat iz folk festivalov, ki sem jih redno obiskovala. Že v Sloveniji sem poslušala britanski folk rock iz šestdesetih, na primer Fairport Convention in Incredible String Band, vendar nisem imela žive izkušnje s to glasbo. Ko sem pri osemnajstih prvič doživela škotsko festivalsko izkušnjo, sem ugotovila, da folk glasba ni samo glasba preteklosti, ampak se dogaja tukaj in zdaj, da je živa. Da folk šotor lahko stoji ob rave šotoru. Pa tudi to, da folk ni samo glasbena, ampak tudi etična in politična kategorija, ne pa toliko glasbeno-žanrska. Bila sem navdušena. Redno sem hodila gor in spoznavala ljudi. Najprej kot turistka, nato kot raziskovalka, zdaj pa tudi kot performerka.

Te je ta izkušnja tudi napeljala, da si postala pevka, glasbenica in avtorica?

Brez škotske izkušnje verjetno nikoli ne bi pela. Na folk festivalih je na prvem mestu participacija vseh ljudi. Ko si v krogu, kjer se poje, moraš tudi ti peti. Tam si, da deliš. In vsak deli. Tako sem začela peti. Sodelovala sem tudi na nekaj odprtih mikrofonih, sicer ne sama, ampak s kakšnim kitaristom, čeprav sem takrat tudi sama igrala kitaro. Nisem bila prepričana, da znam peti, da sploh imam glas za petje, a so me ljudje začeli spodbujati, naj pojem in naj zaboga ne zavržem svojih talentov, ampak naj jih nadgrajujem. Brez njihove spodbude ne bi nikoli pela v javnosti. Hkrati sem spoznala še kup ljudi, ki so bili na podobni valovni dolžini kot jaz. Šlo je za starejše ljudi od mene. Bili so stari sindikalisti, socialisti in trockisti, ki so bili del škotske folk protestniške scene šestdesetih let. Ker sem bila iz bivše socialistične države in verjetno edina iz mlajše generacije, ki jo je resnično zanimalo to, kar so počeli v starih časih, so me nekako vzeli za svojo. Šele danes vidim, koliko sem se od njih naučila in koliko so mi dali že samo s tem, da sem jih opazovala na odru in pod njim, kako gradijo interakcijo s publiko, kaj in kako pripovedujejo, kako nastopajo. Naučili so me, da na odru nisi pomemben zgolj ti in tvoj ego, ampak je bistvo stvari v tem, kaj imaš za povedati in kako to poveš. Da si v prvi vrsti medij, upesnjevalec, uglasbovalec, prenašalec zgodovine, pripovedi, dogodkov, zgodb, pesmi o ljudeh.

Te izkušnje si materializirala na novi plošči, na kateri si skombinirala glasbo in pripovedništvo. S samo formo plošče namiguješ na vez med kantavtorstvom in pripovedništvom, ki se je pri nas ne zavedamo tako dobro.

Na Škotskem te stvari niso tako ločene kot pri nas. Škoti imajo t. i. ceilidh (izg. keilij), ki je njihova družbena institucija že vsaj od keltskih časov. V slovenščini nimamo ustrezne sopomenke, gre pa za družabni dogodek, pri katerem se mešajo kulturno-glasbeno-pripovedne komponente, torej muzika, ples, pripovedovanje smešnih štorij in zgodb, pri čemer brez viskija in piva ne gre. Ceilidh se sicer danes navadno odvija na odru, kot performativna praksa z določenimi pravili, kljub temu pa lahko še vedno naletiš na spontane hišne oz. domače ceilidh-je. Navadno se zgodijo po uradnem programu festivala, ko te nekdo povabi k sebi domov ali v prikolico (če gre za festival na prostem), kjer se potem tudi zgodi mešanje glasbe in pripovedništva. Ne gre za ločene entitete, ampak za sestavni del hepeninga, za družabnost, ki je del družbene strukture skupnosti. Prav to sem hotela pokazati na plošči. Pripovedke in pesmi niso ločene entitete, ampak del ene zgodbe.

Zadnjih deset let smo pri nas priče revitalizaciji pripovedništva. Misliš, da je to povezano z arhetipi in miti, h katerim se človek rad obrne v kritičnih trenutkih in ki nas podučijo, da se človek ves čas srečuje s t. i. krizo?

Absolutno. Eden od problemov tega nadzorovanega časa je, da se ljudje zaradi različnih razlogov bojimo pogovarjati o tabujih, o stvareh, ki nas bolijo, ki se jih bojimo. Nimamo več teh ventilov, potlačili smo jih. Živimo v zelo kontroliranih okoljih, v okoljih, ki nam ne dopovedujejo samo, kaj je prav ali narobe, ampak nas uspavajo, prepričujejo, da je bolje, da smo pridno tiho, kljub temu da se nam in drugim ves čas dogajajo krivice. Nimamo več niti ventilov za svoje bolečine ali bolečine sveta. O tem je ljudem zelo težko govoriti danes. Pravljice na primer pripovedujejo zgodbe o mami, ki je izgubila sina, o ženski, ki jo je prevaral mož ali ki ji otrok umre na porodu … in vse te zgodbe, v katerih gre za motrenje nekih občih človeških občutij, se lahko dobesedno prevajajo vate, v tvoje telo, v tvoje izkušnje in doživetja. V pripovedkah se lahko vsak človek najde in morda mu to na neki način pomaga premostiti lastne težave, krize in deluje terapevtsko. Miti, legende, pripovedke, pravljice so zemljevid človeških čustev, vedenj in občutij. Ni res, da danes niso relevantni. Vsa človeška občutja, kot so jeza, pogum, sočutje, ljubezen, so generalna in arhetipska. Zelo se mi zdi zanimivo, kako se manifestirajo in kaj z njimi ljudje počnejo na različnih krajih sveta in v različnih zgodovinskih obdobjih, kakšno vlogo in pomen jim pripisujejo družbe. Iz mitov lahko zrastejo vojne, pa tudi ljubezen. V jezi in pogumu je veliko ljubezni.

Si do teh dognanj prišla na Škotskem?

Ne, ta izkušnja mi je dala druge uvide. Do tega pa sem prišla v prvi vrsti skozi svoje žensko odraščanje oziroma zdravljenje. Ko sem bila stara 29 let, so mi dali še pol leta življenja. To je bil šele začetek moje poti, počlovečevanja, iskanja ženske v meni. V trenutku sem morala odrasti in se metamorfizirati. Človek se spreminja ves čas. Vse, kar počnem kot umetnica, kot ženska, kot človek, je del mojega zorenja. Čutim, da prihaja drugačen in zanimiv čas, čutim, da se pripravljajo drugačne levitve v meni. Vse to je hkrati del iskanja ženske in človeka v meni. Škotska pa je del te poti in vedno bo.

Pri pripovedništvu ni pomembno samo, kako človek pripoveduje, ampak tudi, kako občinstvo posluša. Pri nas se je kultura pripovedništva zelo razcvetela v zadnjih letih. Se je povečala tudi kultura poslušanja?

Dobro vprašanje (smeh). Glede razcveta pripovedništva in poslušanja lahko rečem, da so Škoti v hudi prednosti. Iz izkušenj in obiskov takšnih dogodkov pri nas pa lahko povem, da imajo zelo pozorno in dovzetno občinstvo, ki zelo pazljivo posluša in reagira. Današnja kultura poslušanja je zelo drugačna od tistih izpred 5, 10 ali 20 let. Kaj vidiš danes na koncertih? Posluša jih pet, ostali imajo v rokah mobitele, diktafon ali kamero. Danes ljudje poslušajo muziko na koncertu posredno, preko telekomunikacijskih naprav, kar je čisti absurd. Nekateri znani glasbeniki, kot je Jack White na primer, publiki povedo, da se bo koncert snemal in bo dostopen vsakomur na youtube, zato naj raje poslušajo. Gre za obsesijo lastiti si vsak delček nečesa, kar je večje od tebe, neke fame, katere del hočeš biti tudi sam (vsaj kot ustvarjalec posnetka), nekaj, kar sicer lahko rekreiraš kadarkoli in deliš s komerkoli, čeprav 97 odstotkov teh posnetkov ni niti približno vrednih kakršnekoli objave. V Sloveniji se neredko zgodi, da naletiš na občinstvo, ki ni vajeno zbranosti, sploh ko gre za akustične koncerte. Zastonjski festivali in dogodki so še dodatno poslabšali situacijo: »Saj itak ni treba plačati, da te nekdo zabava, a ne?« Pripovedništvo ima v primerjavi z večino glasbenih dogodkov zvesto in profilirano publiko, kar se pozna tudi pri kulturi poslušanja.

Umeščenost pripovedk na ploščo deluje kot nekakšen zvonec, ki nas zdrami.

Hotela sem povezati in hkrati razbiti ploščo, vnesti element presenečenja. Ne poznam veliko plošč, na katerih bi se glasba mešala s pripovedkami, saj je treba biti pri takšnem mešanju različnih idiomov precej pazljiv, da plošča kljub vsemu »teče«, da se ne izgubi rdeča nit in da dinamika ne trpi. Problem pri teh pripovedkah na plošči je, da niso bile vse posnete v živo. Razen prve, Dreammaker, ki sva jo posnela z Davidom Campbellom. Osnovno pravilo pri pripovedovalcih je, da pripovedujejo pred živo publiko. Tako se spremeni dinamika in hitrost pripovedovanja, dikcija se vseskozi prilagaja reakcijam publike. Davida sva posnela v Scottish Storytelling Centru na glavnem odru. V dvorani smo bili sami, si je pa pri svojem izvajanju lahko predstavljal imaginarno občinstvo, zato pravljica morda lepše teče. Z ostalima dvema je bil problem, ker Lawrence Tulloch živi na Shetlandih, Tom Muir pa na Orknijih. Orkniji so od Škotske oddaljeni vsaj 6 ur, Shetlandi pa 14 ur. Če bi ju torej hotela posneti v živo, bi potrebovala veliko več časa in seveda denarja. Šlo je za zelo obsežen projekt, tako logistično kot finančno. Da bi posneli v živo, skupaj s Salamandro Salamandro, ni bilo variante. Tako sta nama poslala studijski posnetek in pri podlaganju z muziko smo imeli precej težav, saj se sliši razlika v dinamiki in tempu. Naslednjič bomo posneli pripovedovalce in glasbenike v živo.

Na plošči gostita 17 sodelavk in sodelavcev. Izvedba projekta je morala biti velik zalogaj za vaju?

Da. Že Selivke so bile zelo velik zalogaj. Pri tem projektu pa sem morala zbobnati skupaj 17 free-lancerjev z dveh koncev Evrope. Seveda bi najraje videla, da bi se vsi dobili na Škotskem ali v Sloveniji, kar pa je bilo nemogoče. Najbolj pomembno je bilo, da se prepletamo, uskladimo in razumemo, čeprav se morda marsikdo od teh izvajalcev ne bo nikoli spoznal v živo. Tri mesece sem potrebovala samo za to, da sem uskladila snemanja z urniki vsakogar od sodelujočih, zato se je snemanje kar nekaj časa prestavljalo. Potrebovala sva mirno kri in dobre živce, kot bi rekel Švejk. Tega projekta sem se lotila z minimalno finančno podporo, kar je bila popolna norost, ampak če v nekaj verjameš in zato narediš vse, kar je v tvojih močeh, potem se stvari pač zgodijo.

Čeprav so Selivke doživele v dveh letih od izida dober odziv, je tudi nova plošča izšla za vajino založbo Stray Cat Tunes. Kako to? Ni nobena naša založba pokazala interesa, da bi izdala takšen projekt?

Vedno pravim, da ne rabim banke s slabim kreditom, ampak nekoga, ki bi lahko skrbel zame tako, kot sama skrbim zase. Takšnega človeka ali založbe zaenkrat žal nisem našla. Pomembno mi je, da imam kontrolo nad svojim avtorskim delom in pravicami, nad distribucijo in prodajo. Za vsak CD vem, kam in h komu gre. Razmišljam o poslovnih modelih v smislu grass-roots, ki jih prakticirava tudi midva, o tem, kakšne prednosti in slabosti prinašajo. Plošče prodajava na koncertih, v eni knjigarni in na spletu (na cdbaby, amazon, iTunes, spotify, bandcamp, preko spletne strani, facebooka ipd). Zaradi slabih izkušenj z distributerji doma sem se odločila, da bova v prihodnje delala na še bolj gverilski način: sporočila bova, kdaj in kje se bova pojavila v določenem kraju, kjer bova prodajala cedeje. Tako mislim počasi obresti Slovenijo in spoznati ljudi, ki kupujejo najine plošče in ki poslušajo najino glasbo. Hočem imeti osebni stik s svojim občinstvom. Konec koncev gre za izrazito specifično in butično reč. Gre za posel, ki ga človek lahko, sicer z veliko truda in osebnega angažmaja, izpelje sam. Svoj trg za zdaj še nekako obvladam in dokler ne bom srečala nekoga, ki bo fural najino musko tako, kot bi želela – torej predano, entuziastično in profesionalno, bom pač to delala sama. Ne želim si delati z nekom, ki mu ni posebej mar, kateremu predstavljava še enega od množice nekih malih, nepomembnih bendov. Nisem polovičar. Grem na vse ali nič. Vmesnost ni zame.

S Selivkami si si odprla vrata v Slovenijo. Se ne bojiš, da si jih boš z angleškimi besedili zaprla?

Ne (se nasmehne). Glede na to, da sem imela od oktobra 2013 do oktobra 2014 v Sloveniji tri koncerte, ni bojazni glede zapiranja prostora. Kvečjemu se lahko zgolj odpira. (smeh)

Kaj pa vrata v svet?

Veliko ljudi misli, da če nekdo poje v angleščini, si želi uspeti v tujini. To je popolna neumnost. Ko sva nastopala po tujini, sva s komadi v slovenščini navadno požela veliko več ali vsaj toliko odobravanja kot pa z angleškimi. Zato, ker je to eksotičen jezik, ker je nekaj novega, ker ga ljudje še niso slišali. Za tujino oziroma tuje trge so pomembne druge stvari. Jezik igra najmanjšo vlogo. Pomembno je imeti človeka, ki stoji za tabo, pomembno je poznati in spoznavati ljudi, se mrežiti, imeti za sabo menedžement in koncertnega promotorja, ki te fura. Za zdaj to delam še sama. Veliko raziskujem, kje bi lahko nastopila, pišem in navezujem stike, po spletu pregledujem, v katerih prostorih ali klubih po Evropi bi lahko nastopila. Take stvari terjajo ogromno časa in energije, ampak brez tega ne gre.

Kakšen je uspeh?

V zadnjih dveh letih igrava po tujini veliko več kot po Sloveniji. Ne zanima me biti prva na vasi (smeh). To mi nič ne pomeni. Svet je velik in rada bi mu dala, kar imam.

Pred časom si mi pripovedovala o vajinem nastopu na lanskem Tradfestu, kjer si vsako pesem v slovenščini uvedla z napovedjo, o čem pripoveduje. Ali ti pri novih skladbah v angleščini tega ne bo več treba?

Kje pa, ne. Koliko povem, je odvisno od vzdušja in občinstva na koncertu. Čeprav so nove pesmi v angleščini, si vsaka zasluži kakšen stavek glede na to, da gre za mitološke in zgodovinske osebe, za pomembne ženske in njihove zgodovine oziroma zgodbe, ki učijo tako mene kot mojo publiko. Gre za drugačen koncept kot pri kantavtorjih, katerih objekt raziskovanja in upesnjevanja predstavljajo lastne notrine, lastno doživljanje sveta. To niso komadi o Katarini Juvančič ali Dejanu Lapanji, ampak so pesmi o ženskah sveta, s katerimi se lahko vsak poistoveti na takšen ali drugačen način. Kak stavek navadno ni odveč tudi zato, ker večinoma uporabljam intertekstualni način pisanja, kar pomeni, da je zgodba indirektna, zavita v metaforiko in prispodobe. Lahko jo občutiš, empatiraš, vendar je včasih fino, da poznaš kontekst.

Vez med Selivkami in Hope’s Beuatiful Daughters je pesem o Fridi (Kahlo), ki je angleška različica Uspavanke za Fride.

Frida oziroma Uspavanka za Fride je edini komad, ki sem ga kdajkoli napisala o sebi, čeprav je, roko na srce, seveda v vsaki ženski kar precej mene. Morda zveni malo egocentrično postavljati sebe in svojo zgodbo v osrednjo pozicijo, ampak konec koncev sem sama vez med temi ženskami in vsemi ostalimi, ki nas poslušajo. Druga vez so siničke na koncu Rose. Ker je imela Rosa Luxemburg tako rada siničke, sem ji siničke tudi našla in jo z njimi pospremila na konec. Vez med ploščama so tudi ženske zgodbe, zgodbe o ženskah, ki niso žrtve in nočejo biti žrtve, ki grejo skozi pekel, da pridejo do določenih spoznanj, ali pa tudi samo zato, da preživijo.

So se pa Selivke dotikale potlačenih travm in tegob, medtem ko se na Hope’s Beautiful Daughters ukvarjaš s pogumnimi ženskami, kar je bistvena razlika.

Prva plošča je na tak ali drugačen način v meni zorela vsaj 15 let. Na njej sem se veliko ukvarjala sama s sabo, s svojo ženskostjo in s svojimi prednicami. Šlo je za bolj etnografski pristop – dobila sem zgodbo, jo zapisala, jo upesnila in uglasbila. Na Hope’s Beautiful Daughters to ni več v prvem planu. Zanimale so me ženske iz mitologije in zgodovine, predvsem pa njihov odnos do moških in meandriranje med jezo in pogumom. Prva plošča je bila bolj introspektivna in na neki način tudi bolj introvertirana. Ob drugi sem imela več poguma in hkrati morda tudi malček več znanja za strukturiranje in pisanje komadov.

Koliko ti pri tvojem ustvarjanju pomaga poklic antropologinje?

Eno brez drugega ne gre. Na vsaki plošči sem ženska, antropologinja, kantavtorica, performerka, jaga baba. Antropološka žilica mi pomaga najti zgodbe, včasih tudi na najbolj nenavadnih mestih, in se jih lotiti na verjetno precej nevsakdanji način, vsaj kar se kantavtorskega ustvarjanja tiče. Želim si, da bi moje ustvarjanje postalo vez med znanostjo in umetnostjo, ki sicer redko soobstajata in sobivata na tak način. Kar je škoda, saj si lahko veliko povesta. Mitologija in folklora sta z mano že od ranega otroštva, ko mi je zgodbe vsak večer pripovedoval oče. Predvsem tiste, ki mu jih je pripovedoval njegov oče, oziroma tiste, ki so se v družini prenašale iz generacije v generacijo. S pravljicami sem torej rasla. Mitološke zgodbe, pravljice in pripovedke so mi še vedno zatočišče. Še posebej me privlačijo na videz temačne zgodbe, saj se v njih skriva vsa kompleksnost medčloveških odnosov, tudi odnosa med žensko in moškim. O tem na primer govori Skeleton Woman, ki me obseda že približno 20 let. Moški, ki med ribarjenjem najde ženski skelet in ga kljub neznosnemu strahu sestavi skupaj, da potem oživi, in ki si mu ponoči sposodi srce, da se lahko sestavi tudi sama. Poanta zgodbe je, vsaj zame, v tem, da se nek normalni odnos med žensko in moškim vzpostavi šele, ko moški premaga svoj strah do ženske in ko se ženska tudi sama zaceli.

Zato Katarina Juvančič nastopa z Dejanom Lapanjo?

(smeh) Dejan ni le moj partner, ampak je tudi moj najboljši sodelavec. Stvari razume na zelo intuitivnem nivoju, zato je z njim lepo delati. Včasih mu nalašč ne povem, o čem govorijo pesmi, da malo preizkušam to njegovo intuicijo. Navadno sama napišem komad, naredim melodijo in šele nato pride na vrsto Dejan, ki napiše kitarski aranžma. Pesmi gradiva tako vsak zase kot tudi skupaj. Pogostokrat že imam v glavi zvočno sliko in slišim instrumente, ker pa nimam glasbene izobrazbe, tega Dejanu ne morem opisati z notami. Tako se zatekam k metaforičnemu opisovanju muzike in potem on ta narativni kontekst prevede v muziko. Sva zelo kompatibilna.

Skozi celo novo ploščo se vleče mistično vzdušje, ki ga zaključi pesem Rosa, ki je vsekakor najbolj jezen in rockerski komad na njej. Slišim ga tudi kot hommage Patti Smith.

Zanimivo, da si to opazil. Patti Smith ima zelo močen vpliv name, tako z glasbenega kot s človeškega oziroma ženskega vidika. Vsak ustvarjalec je vsota vsega, kar je kdaj poslušal in v kar se je zaljubil. Pri meni se zelo dobro vidijo vplivi in Patti Smith je očitno prišla na dan, sploh v delih govorjene besede, čeprav nanjo ob pisanju nisem niti pomislila. Rosa je bila tako močna osebnost, da brez njenih govorov oziroma citatov komad sploh ne bi mogel stati. Ni me zanimala zgolj Rosa kot revolucionarka, ampak tudi Rosa v drugih vlogah, kot ljubimka, ženska, ki si želi biti ljubljena, in ženska, ki jo zanima univerzalizem in povezanost celotnega sveta, kar je razvidno iz njenih pisem, ki sem jih brala.

Kdaj si jih prebrala?

Brala sem jih pol leta. Zelo počasi, pred spanjem. Vsak večer sem prebrala le nekaj strani, ker jih več preprosto nisem mogla. Zelo so me pretresla. Tudi zato, ker sem se v njih mnogokrat našla sama. Roso sem si, tako kot velika večina ostalih, vedno predstavljala kot revolucionarno žensko, kot feministko, kot žensko, ki je vodila delavce v boju za pravice in za boljši jutri, ki je bil zanjo seveda komunizem. Nisem pa vedela, da je bila Rosa hkrati tudi prekerka, ki je izgorevala vsak dan za svoje delo, za pisanje člankov, za druge ljudi, ki jim je pomagala. Veliko teh pisem je bilo napisanih njenim ljubimcem in ta pisma so tako strastna, da me je parkrat vrglo iz postelje. Bila je zelo strastna ženska, tako prekleto ranljiva in hkrati tudi ranjena, neskončno občutljiva in labilna. Včasih je, predvsem glede svojih ljubimcev, ki so bili navadno tudi njeni kameradi, reagirala tudi nenormalno divje, tudi zamerljivo, histerično, z vso bolečino tega sveta. Sumim, da je bila bipolarna. Potem pa je tu še druga Rosa, ki se pokaže v korespondenci iz zapora (pred smrtjo je bila zaprta kar 4 leta), kjer ni smela pisati revolucionarnih tekstov, zato se je prelevila v motrilko sveta, narave, kozmosa. Do najbolj drobnih, obskurnih detajlov natančno je na primer preučevala ptičje petje, floro in favno, ki jo je lahko opazovala skozi okna zapora ali na zaporniškem vrtu. Skratka, zelo fascinantna ženska, ki ni bila tako enostranska, kot se jo rado predstavlja. Bila je zelo kompleksna, senzibilna, pogumna ženska.

Si ta pisma brala pred, med ali po vstajah pri nas?

Med in po.

Je bilo to branje zate oblika terapije, vsaj glede na to, da si šla skozi vstaje in na njih nastopala ter v nadaljevanju opazovala razvoj dogodkov? Si se poistovetila z njo? Ali celo vstopila v njeno kožo?

Na vsaki strani! Od izkušenj z moškimi in profesionalnimi kolegi do problemov z vstajo. Roso so vrgli iz stranke, ki jo je ustanovila. Ko se je začela prva svetovna vojna, je njena stranka SPD podprla kupovanje orožja, ona je bila strogo proti temu in na koncu so jo vsi zapustili. Ostala je čisto sama. Te stvari je predelovala v zaporu, kar je moralo biti grozljivo. Njen protest se je sprevrgel v introspekcijo, v preučevanje človečnosti in univerzalnosti sveta. Na koncu je pogruntala, da je svet veliko večji kot ena stranka ali en protest. Če je kdo na plošči res čudovita hčerka upanja, je to v prvi vrsti ona. Bila je grožnja politiki lastne stranke. Postala je grožnja svojim ljudem in ljudem, ki jim je zaupala, kar je bilo zanjo najbolj tragično. To se je na benigen način zgodilo tudi z našimi protesti. Zgodovina se ponavlja. Njena pisma s preloma 19. v 20. stoletje so kot preslikava aktualne situacije. Noro!

Kako si izbrala svoje junakinje?

Ne iščem zgodb, zgodbe najdejo mene. Zadnji dve leti, od kar se ve, kaj počnem, ljudje hodijo k meni in mi govorijo zgodbe. Dajejo mi jih na razpolago, da z njimi kaj naredim. Veliko ljudi namreč čuti potrebo po terapiji, zdravljenju, po celjenju ran. Tudi sama sem na podoben način ustvarjala prvo ploščo – med dvakratnim pojavljanjem raka in tik po zadnji ozdravitvi. Pomagala mi je postati ženska v situaciji, ko sem bila čedalje manj ženska v fizičnem smislu, kar mi je bilo sprva zelo težko sprejeti. V tem smislu je bila prva plošča terapevtska. Pomagala mi je spet vzpostaviti žensko v meni in jo na novo osmisliti. Pri drugi plati sem bila glede tega veliko bolj svobodna. Na njej sem se bolj kot s samimi ženskami začela ukvarjati z odnosom moški – ženska. Zanima me, kako se ženska afirmira skozi svoje telo, kako se skozenj tako opolnomočuje kot somatizira, kako se somatizirajo odnosi, pa tudi to, kako se ženska afirmira skozi svoje telo, v odnosu do moškega oziroma moški v odnosu do ženske. To me je zanimalo na tej plošči in me še kar intrigira.

Se imaš za feministko?

Seveda! Če vprašaš ženske, če se imajo za feministko, jih bo večina rekla, da ne. Zakaj? Zato, ker v družbi še vedno velja stigma, da so feministke neke nore ženske, ki zaničujejo moške, da gre za neke možače, lezbijke (seveda v negativnem smislu) in podobne nebuloze. Najhuje je, da v to verjamejo in to stigmo širijo tudi same ženske. Nepokorna ženska, ki razmišlja s svojo glavo, je nevarnost mačističnemu svetu in tudi tistemu delu ženskega sveta, ki svojo žensko moč in sposobnosti potlačuje in tako zgolj služi mačističnemu modelu družbe. Zame feministka pomeni v prvi vrsti spoštovanje same sebe kot ženske. Pomeni sprejemanje same sebe kot ženske, z vso prtljago, z vsem, kar si in kdor si, in učiti se sprejemati sebe in druge. Kar večkrat ni tako lahko, kot se sliši. Seveda pa je ključen del sprememb in sprejemanja tudi boj. Boj za svoje pravice, za pravice žensk sveta, ki niso samoumevne, ne tu ne nikjer drugje. Vse to je zame feminizem.

Zgodba skupine Poison Girls nas poduči, da feministka ne more brez feministov.

Prav to sem hotela reči. Poznam veliko fantov, ki so čisti feministi, kar me blazno veseli. Poglej, svet vodijo moški, zdaj se vprašajmo, kakšni moški vodijo svet. Moški, ki vodijo svet, niso samo popolnoma infantilni in nedorasli osebki, ampak totalni psihotiki. Infantilni psihotiki, v katerih tli vojna vsega in proti vsem, vodijo svet. To niso moški 21. stoletja, to niso zreli moški, to niso feministi. To so moški, ki imajo s svojo feminilno platjo velik problem, ki ga ne znajo rešiti. Ženska moč je neskončno bolj silna kot moška. Moški se tega bojijo. To zatirajo tako pri sebi kot pri ženskah. Ampak poznam veliko moških, ki so zelo drugačni, in sem zelo vesela, da so, da obstajajo, da delujejo. To so čudoviti sinovi upanja. Hvala mamam, da so jim pustile odrasti.

Sveti Avguštin je za upanje zapisal, da ima »dve čudoviti hčerki – jezo in pogum. Jezo zaradi položaja, v katerem smo se znašli, in pogum, da ga spremenimo«. Jeza sproži pogum.

Jeza je zdrava reč, predvsem kadar je konstruktivna in reflektirana ter uporabljena za razbijanje nepoštenih razmerij moči v družbi. Vendar ima v današnji družbi nadzora izrazito negativno konotacijo, stigmo. Jezni ljudje so seveda takoj protestniki, teroristi, zombiji, državni sovražniki, skratka kvarni elementi družbe. A jeza je temeljni človeški impulz, čustvo, ki izvira iz krivice, namišljene ali resnične. Je način soočanja z bolečino, stisko, grozo, kolektivno ali individualno. Potlačevanje jeze vodi v brezupno stanje, apatijo, česar si seveda vodilne elite želijo. Zato so nam jezo prepovedali. Vendar pa sta jeza in pogum, kot je tudi razvidno iz naslovke plošče, v neskončnem in dinamičnem razmerju. Če hočemo, da se razmere spremenijo, potrebujemo oba.

Ko se pišejo zgodbe o zgodovinskih junakih in se jim dvigujejo spomeniki, se rado poudarja, da so bili pogumni, medtem ko je njihova jeza odrinjena na stran.

Ker je jeza stigmatizirana. Ker predstavlja negativno plat človeškega vedenja. Ker predstavlja delikventnost in subverzijo. Čeprav je eno od gonil sveta, brez katerih ne bi bilo junakov. Vendar mora najprej vsak pravi bojevnik ali bojevnica, vsak junak ali junakinja svojo jezo spoznati, jo osmisliti, najti njene vzroke, uporabiti v konstruktivnem smislu za spreminjanje sebe in sveta. Jeza je sama po sebi lahko namreč tudi precej destruktivna. Udomačevati jo je treba kot divjo žrebico. Naj ostane samosvoja, vendar jo je treba vseeno znati jezditi. Če namreč ona jezdi nas, se nam slabo piše. Tudi moje čudovite hčerke upanja se ves čas soočajo z jezo in njenimi posledicami. Tudi inuitska Sister Sun – posiljena sestra, ki si v jezi odreže prsi in jih vrže pred posiljevalca, svojega brata. In postane večja, močnejša in tudi modrejša od njega. Nebesna čarovnica, brez katere svet ne bi mogel obstajati. Brat mesec jo lahko samo od daleč opazuje in se ji klanja.

Kako sprejemaš glasbo, ki je vedno bolj potrošniška in narejena po diktatu?

Muska me mora zbuditi, razsekati, pobožati, pofukati. Drugače to zame ni muska. Čudi me, s kakšno neznosno lahkostjo in hkrati odtujenostjo od sebe in vsega živega sveta danes ljudje goltajo vse glasbeno sranje, ki jim ga vsiljujejo korporativne mašinerije. 20. stoletje, kakor je bilo težko in tragično, je imelo vedno svoj glasbeni soundtrack, najsibo to klasika, protestniški folk, rock, punk, grunge, rave. Zgodovini je igrala muzika. In vedno se je dobro vedelo, kakšna. Danes se zdi zgodovina kot nemi film, ki ga le sem in tja preseka kak posameznik, posameznica, bend. Novih subkulturnih glasbenih grupacij ni več – živela kombinatorika retromanij in reciklaže!

Ob tem vsi skupaj pozabljamo na še eno ključno dejstvo. Pozabljamo, da so odjemalci in ustvarjalci muzike tudi otroci, ki jih že od malega pobebavljamo na tisoč in en način. Kako lahko torej pričakujemo, da bodo naši otroci rešili svet in seveda nas stare, če jim niti ne dovolimo, da ga zaštekajo v vsej njegovi tragičnosti, kaotičnosti in tudi lepoti? Hvalabogu svet ni črno-bel. Zadnjič sva dobila mail od vzgojiteljice v vrtcu, ki je pisala, da ima zelo nemirno skupino otrok in da jim je dala poslušati najino ploščo. Poslušali so v tišini, kar se menda še nikoli doslej ni zgodilo. To je velik kompliment, pravi. Če bi starši, vzgojitelji in vsi, ki se ukvarjajo z vzgojo, otrokom med njihovim odraščanjem dali poslušati Zlatka Kaučiča, Aphro Tesla, Ireno Tomažin ipd., bi dali neverjeten potencial tem otrokom. Zakaj se torej otrokom ne privošči istega dobrega, kot se ga privošči starejšim? Zakaj se jim ne daje muzike, ampak krš, da potem krš poslušajo in to postanejo tudi sami, če se jim ne zgodi čudež averzije in lastnega upora proti bebavostim sveta.

Mogoče je odgovor v tem, da se s takšnim početjem zabija mobilizacijsko moč pesmi.

Ne samo mobilizacijsko moč pesmi, ampak tudi mobilizacijsko moč posameznika. Dominantna muzika mojega otroštva je bila klasika, ki mi jo je oče vrtel, ko sem bila še v trebuhu. In potem sem svoj prvi album, ki je bil Händel, zamenjala za bootleg Hendrixa. Če bi mi vrteli Čuke, skoraj zagotovo ne bi delala tega, kar počnem danes, pa se bojim, da tudi Händla in Hendrixa ne bi bilo zraven (smeh).

Tudi pesmi upora so postale sestavni del potrošništva¹.

Komercializacija uporniškega in revolucionarnega se intenzivno dogaja vsaj od šestdesetih let naprej. Mainstream vedno pograbi subverzijo in jo spremeni v komoditeto, ne samo pri glasbi. Ampak človek ima kljub vsemu svobodno voljo in vedno lahko reče ne. V zadnjih dveh letih sva bila povabljena, da bi pela na velikih odrih, za stranke, konference ipd. Vedno sem rekla ne in vedno bom rekla ne, ker me to ne zanima ne kot človeka ne kot kantavtorice in ker svojih žensk ne bom kompromitirala na tak način. Pika. Po drugi strani pa smo vsi ljudje, sploh umetniki in glasbeniki, produkt mitologij, ki smo jih ustvarili sami. Iz pesmi, ki sem jih napisala na podlagi zgodb partizank, izbrisanih, mitoloških in revolucionarnih žensk, sem ustvarila svojo žensko mitologijo, za katero stojim. Iz zgodb povlečem tisto, kar me najbolj prebode, pretrese, osmisli, skratka, kar se mi zdi najpomembnejše. V prvi vrsti zame. Če pa to, kar delam, nekaj pove ali tako ali drugače pomaga tudi drugim, sem pa seveda toliko bolj vesela.

1.) Katarinin esej na temo uporov z naslovom Dvign glavo - zgodba glasov nekega upora si lahko preberete TUKAJ.